Naprej na vsebino

Kdaj ste nazadnje rekli policistu HVALA?

Lagala bi, če bi rekla, da so v moji okolici policisti pozitivno sprejeti. Običajno se zanje uporabi kakšna psovka, ker so si drznili koga ustaviti, ko je ravno takrat za tiste štiri km/h prehitro vozil, ko je ravno takrat pogledal na telefon, ker ga je klical otrok/žena/mož, in predvsem so v zadnjem letu vse, samo ljudje ne, ker si drznejo pisati kazni za nenošenje mask in varujejo one v državnem zboru.

Laž bi tudi bila, če bi rekla, da sem sama imela negativno izkušnjo z njimi. Prav nekaj zabavnih trenutkov se je zgodilo. Tudi, ko so me v soboto zgodaj zjutraj, še v časih, ko se je na veliko žuralo, ustavili in mi dali pihati. Jaz pa ravno iz postelje, ker sem fanta peljala na postajo, v pižami in še na pol v meževi deželi. Lahko bi imela pripombe in se jezila na gospodiča, ki je opravljal svoje delo, ker se je meni mudilo domov, a s prijaznostjo se veliko več doseže.

Lahko bi tudi bentila in kritizirala policista, ki sta mi prejšnji teden napisala kazen zaradi uporabe telefona med vožnjo, pa ne bom, ker mi je veliko bolj v veselje povedati zgodbo z nasmehom na obrazu in z zavedanjem, da sem jaz naredila napako, in ko se spomnim policista, ki je bil popolnoma zmeden – vredno je tistih 60 evrov.

Torej, mudilo se mi je domov in načeloma, če že telefoniram v avtu, to počnem »varno«, tokrat pa sem lovila minute in sem samo za 30 sekund poklicala sina, da naj pride pred hišo. Tistih 30 sekund je bilo dovolj, da me je, še danes ne vem, kje, opazila policijska patrulja in se zapeljala za mano. Edino, kar se mi je podilo po glavi, je bilo to, kje za vraga sem spet prehitro peljala. Mlad policist je v spremstvu policistke stopil do mojega avta, me prosil za vozniško in prometno, ju pregledal in me skrajno resno pogledal ter mi dejal, da sem med vožnjo uporabljala telefon. Po izrečenih besedah sta se oba postavila v obrambno držo in pričakovala … Pojma nimam, kaj, a vem, da je bil policist presenečen, ker sem samo rekla, da, priznam. Ostal je brez besed in je potreboval kar nekaj sekund, da se je zbral in mi razložil, da imajo poostren nadzor.

Nisem se drla, nisem se opravičevala, da sem to naredila samo tokrat, da nisem še nikoli naredila nobenega prekrška. Ko bi le vedel – ne bom štela najstniških neumnosti, ko smo bežali pred policisti, ko smo se vinjeni vozili naokoli – in le hvaležni smo lahko pri vseh bogovih, da smo še tu in zdaj.

Napako sem naredila, vendar je bilo na koncu policistu težje, ker mi je moral napisati kazen, in je bil zmeden, ker je očitno imel tisti dan že nekaj slabih izkušenj. Če bi se drla nanj in ugovarjala, bi bila mogoče moja kazen le višja.

Ne glede na izrečeno kazen so na koncu policisti le ljudje, s svojimi težavami in travmami. Težko si predstavljamo, kaj vse pri svojem delu vidijo in doživijo, a vedno znova tudi pomagajo in rešujejo življenja. So angeli varuhi, ki so »krivi«, da kakšno življenje več ostane na tem svetu. Kolikokrat za to slišijo preprost »hvala«?

Razlog za tale prispevek nikakor ni, da bi vas prepričevala, kako »fajn« so policisti, ampak da bi z vami delila čisto drugo zgodbo. Zgodbo, ki mi je obrnila življenje na glavo, me prisilila, da sem naredila »inventuro« svojega življenja, zgodbo, zaradi katere še vedno ponoči slabo spim, skačem v zrak, ko se mimo mene pelje bel kombi, ne upam na avtocesto in se nekako ne vozim kot sovoznik. Zgodbo, v kateri so trije šentjurski policisti odigrali pomembno vlogo. Uroš Malgaj, Marko Artič in Bojan Senčar, hvala vam, da ste bili na pravem mestu ob pravem času.

Leta 2019 sem bila udeležena v prometni nesreči na avtocesti Celje– Ljubljana, natančneje pri odseku za Domžale. S sodelavko Skupnosti VSŠ sva v Ljubljano peljali štiri »kolege« iz tujine. Čudovit dan je bil pred nami. Okoli osme zjutraj je vsaj takrat bilo zelo običajno, da se je pri Domžalah stalo. Tudi mi smo v našem kombiju obstali, zadnji v vrsti, ko se je v trenutku s polno hitrostjo v nas zaletel večji bel dostavni kombi. Naš kombi je obrnilo, kot v kakšnem prizoru v filmu, in nas po cestišču popeljalo nekaj metrov. V trenutku, ko se je kombi ustavil, se je začelo kaditi (menda je bil le prah iz zračnih blazin).

Bili smo obrnjeni na bok in v nasprotni smeri vožnje. Mislim, da ni treba posebej pisati, s kakšno grozo smo poslušali in čakali, ali se bo še kdo zaletel v nas, ter kakšna čustva so bila takrat prisotna.
Bili smo obrnjeni na bok in v nasprotni smeri vožnje. Mislim, da ni treba posebej pisati, s kakšno grozo smo poslušali in čakali, ali se bo še kdo zaletel v nas, ter kakšna čustva so bila takrat prisotna.
Vir slike: GD Domžale

Bili smo obrnjeni na bok in v nasprotni smeri vožnje. Mislim, da ni treba posebej pisati, s kakšno grozo smo poslušali in čakali, ali se bo še kdo zaletel v nas, ter kakšna čustva so bila takrat prisotna. Sodelavki je uspelo splezati iz kombija, a v tistem trenutku so bili pri kombiju že policisti v civilu – zgoraj omenjeni. Pomagali so nam iz kombija, poskrbeli, da so gasilci in reševalci najhitreje prispeli na kraj, celo pobrali naše stvari iz razbitega kombija in nam priskrbeli vodo. Vse se je odvijalo tako hitro, da sva si s sodelavko uspeli zapomniti le to, da je bil en policist v civilu.

Žal je v tej nesreči tudi preminila naša sopotnica. Bila sem med prvimi v UKC Ljubljana in šele zdaj, ko gledam nazaj, se zavedam, kako hudo je moralo biti. Rane se zacelijo, a spomin in čustva ostanejo.

Povzročitelj je, ker je priznal krivdo, dobil družbeno koristno delo, kaj pa si mislim o tem, se da strniti le v veliko bipov. A tisto, kar me je še »preganjalo«, drznila si bom napisati, naju je s sodelavko še »preganjalo«, je bilo to, da bi lahko pogledali v oči tistemu policistu v civilu, mu segli v roko in rekli: »Hvala.«

Dolgo sva iskali način, da bi izvedeli, kdo je in kako do njega, na veliko zaprtih vrat sva naleteli. Pa sem poskusila še, priznam, da s službenega elektronskega naslova, pri gospodu Tomažu Tomaževiču (odnosi z javnostjo pri PU Ljubljana). Le nekaj dni po poslanem elektronskem sporočilu me je g. Tomažič poklical in mi sporočil, da je našel policista, a ni bil sam, bili so trije, in da se bodo z veseljem srečali z nama.

Tako sva prejšnji teden lahko segli v roko policistom, ki so poskrbeli za to, da tragedija ni bila še hujša. Hkrati pa so dopolnili zgodbo, trenutke, ki so nama, no, vsaj meni, ostali prazni, zamegljeni.

Noben hvalospev tega sveta ne more opisati hvaležnosti, ki jo čutim, da sem imela v tragičnem dogodku to srečo, da so bili policisti na pravem mestu v pravem trenutku. Da so zmogli toliko moči in poguma, da so brez oklevanja priskočili na pomoč, skoordinirali vse potrebno in nas za prvo silo, do prihoda reševalcev, oskrbeli.

Več na: https://www.facebook.com/policijaLJ/videos/812698172683052/

Ko boste naslednjič dobili idejo, da svojo napako pripišete policistom, se spomnite moje zgodbe, mogoče je policist, ki vas obravnava zaradi tistih neumnih petih km/h preveč, slabo uro pred tem bil na kraju prometne nesreče in je moral nekomu sporočiti, da se oče/mati/otrok ne bodo več vrnili domov. In zdaj se vi zaradi nekaj evrov znašate nad njim.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice