Kje tiči (ne)obstoječi non–paper?

V medijih lahko že dva meseca beremo in poslušamo o slovenskem non–paperju, ki naj bi govoril o dokončni ozemeljski razdelitvi ozemlja nekdanje Jugoslavije. V zadnjih dnevih so mediji celo poročali, da je Svet EU potrdil, da obstaja dokument, ki je povezan s omenjenim non-paperjem.

Preberite tudi:

Kdo bolj obvladuje družbo? Politika ali mediji?

Utišanje medijev in glas vpijočega v puščavi

Janez Janša – »grešni kozel« Slovenije

Dokument, ki naj bi bil povezan z non–paperjem

Mediji so namreč poročali o tem, da je Avstijska tiskovna agencija APA Svet EU-ja zaprosila za posredovanje vseh dokumentov, ki bi se nanašali na slovenski non–paper. V tiskovnem svetu EU-ja so novinarju APA odgovorili, da so identificirali samo en dokument, ki ustreza omenjenim merilom.

Kljub temu da imajo dokument, so v odgovoru pojasnili, da dostopa do dokumenta ne bodo odobrili. Razlog za ne odobritev dostopa do dokumenta je v tem, ker bi njegovo razkritje lahko ogrozilo javni interes, kar bi lahko vplivalo na mednarodne odnose.

V sporočilu tiskovnega sveta EU je razvidno, da razpolagajo samo z dokumentom, ki naj bi bil povezan z non–paperjem. To pomeni, da po dveh mesecih medijskega stampeda še vedno ni jasno ali non–paper obstaja ali ne. Ob tem najbolj izstopa dobesedna nepismenost medijev, ki brez nikakršnih dokazov vztrajno poročajo o njegovem obstoju.

(Ne)pismenost nekaterih slovenskih medijev

To se je zgodilo tudi pri omenjenem sporočilu tiskovnega urada EU. Časnik Delo in tudi drugi mediji so poročali, da so v Bruslju potrdili, da »slovenski non–paper obstaja, a je za javnost preveč tvegan.«  Poročanje Dela je neresnično, saj je zgoraj jasno razvidno, da Svet EU ne razpolaga s slovenskim non–paperjem, ampak razpolagajo z dokumentom, ki naj bi bil povezan z non–paperjem.

Ne glede na to ali gre pri tem za napako ali namerno zavajanje, takšno neprofesionalno poročanje, kaže na nepismenost avtorja in medijske hiše, ki stoji za njim. Pri takšnem poročanju gre tudi za podcenjevanje bralcev, saj so bralci tisti, ki na podlagi zaupanja avtorju, želijo priti do verodostojnih informacij.

Kljub obstoju dokumenta o katerem govori Svet EU, še vedno nihče ni dokazal, da slovenski non–paper zares obstaja. Seveda se ob tem sprašujemo, kakšno novinarstvo imamo v Sloveniji? Že dva meseca od različnih medijev poslušamo o non–paperju in o njegovem obstoju, pri tem pa še nihče ni niti pokazal sledi, ki bi nas usmerile vanj, kaj šele, da bi dokazali njegov obstoj.

»Gostilniško« poročanje določenih medijskih hiš

Vse, kar imamo, je zemljevid, ki prikazuje razdelitev ozemlja nekdanje Jugoslavije. Od kod je prišel ta zemljevid in kdo je njegov avtor, pa do danes ne ve nihče. Slovenski mediji na veliko poročajo, da je avtor tega dokumenta predsednik vlade, pri tem pa nimajo niti enega oprijemljivega dokaza, ki bi to potrjevalo. Ob tem se sprašujemo ali je to zares vse, kar premore naše raziskovalno novinarstvo.

Pri tem nikakor ne moremo govoriti o profesionalnem poročanju, ampak prej spominja na »gostilniško komunikacijo«. Če jemljemo za verodostojno informacijo, ki uporablja besedne zveze kot »govori se«, slišati je«, »naj bi bilo«, potem se lahko resno zamislimo kam drvi naše novinarstvo. Po drugi strani pa se lahko tudi sprašujemo, kam je izginila zdrava kritična presoja javnosti?

Zamisel končnega rezultata brez ustreznih dokazov

Gre za poročanje, kjer si novinar že vnaprej zamisli končni scenarij, kako pa je prišel do njega, praktično nikogar ne zanima. To je podobno kot bi si učenec pri matematični nalogi izmislil končni rezultat in oddal nalogo. Kdor je hodil v šolo, mu je zagotovo jasno, da je še bolj kot končni rezultat pomemben sam potek operacije, ki vodi do rezultata.

Medijsko poročanje o zadevi non–paper, lahko primerjamo z zgornjim matematičnim primerom. Še bolj, kot neprofesionalno raziskovanje in poročanje, skrbi dejstvo, da takšen način poročanja velik del javnosti sprejema. Ljudje smo v zadnjih letih postali popolnoma nekritični in smo tudi javno življenje uvrstili gostilniško raven.

Med navijaštvom in kritiko

Ob tem se ustvarja vtis, da je slovenski človek v zadnjih letih postal skoraj popolnoma nesposoben kritičnega razmišljanja. Oblikovali sta se namreč dve strani, ki samo sprejemajo sporočila od tistih politikov ali novinarjev, s katerimi čustveno simpatizirajo. Kar od njih slišijo, vzamejo za resnico in nihče jih več ne premakne z njihovega stališča.

Informacija, ki pride od določenega človeka ali določenega medija, je samo izhodišče za naše razmišljanje. Ko dobimo določeno informacijo, to ne pomeni, da se v tistem trenutku odločimo ali ji bomo verjeli ali je ne bomo verjeli. Gre samo za izhodišče, da to informacijo preverimo in se do nje kritično opredelimo.

V primeru non–paper se je podobno, kakor tudi pri drugih aktualnih temah. Večina ljudi se do te zadeve opredeli glede na simpatijo ali ne simpatijo do aktualnega predsednika vlade. Za tistega, ki mu je predsednik vlade nesimpatičen, non–paper obstaja, za tistega, ki pa z njim simpatizira, pa non–paper ne obstaja. Če je to dovolj za kritično presojo, pa naj si odgovori vsak sam.