Zakaj se verni pari poročajo dvakrat?
Kdor je že prisostvoval pri cerkveni poroki, je videl, da je bil par prisoten pri dvakratnem poročnem obredu: civilnem in cerkvenem. S civilno poroko javno izpriča svoj življenjski status pred civilno družbo, s cerkveno pa še pred občestvom Cerkve. Kljub temu se marsikdo sprašuje ali je za to res potreben dvojni obred ter ali ne bi mogli z enim dejanjem zadostiti tako civilnim kot cerkvenim predpisom?
Mogoče vas bo še zanimalo:
Istospolni partnerji bodo po novem Družinskem zakoniku lahko posvojili otroke?
Dvojni obred izhaja iz ločenosti verskih skupnosti in države
Dvojnost poročnega obreda izhaja iz ustavnega določila o ločenosti države in verskih skupnosti (7. člen). To pomeni, da država spoštuje avtonomijo verskih skupnosti, verske skupnosti pa spoštujejo avtonomijo države. Ob tem lahko rečemo, da je se pri nas to določilo v celoti spoštuje, saj zakonodaja več ne predpisuje, da mora biti cerkveni obred opravljen šele po poroki pred pristojnim državnim organom. Do nedavnega pa je to določilo še bilo v veljavi.
Ker so pri nas verske skupnosti avtonomne, se ob tem postavlja vprašanje, zakaj se verni pari kljub temu še naprej poročajo civilno in cerkveno? Če je to še naprej nujno, zakaj se potem izvaja dvojni obred? Ali ni cerkvena poroka samo stvar Cerkve, zakaj bi se bilo kljub temu poročiti še civilno?
Cerkev predpisuje civilno zakonsko zvezo
Iz stališča državne zakonodaje to vprašanje ni problematično. Ker država več ne predpisuje obveznosti civilne poroke za tiste, ki se poročijo v določeni verski skupnosti, to ni več družbeni problem. Vendar je to problem za Cerkev, saj zanjo ni dovolj, da par sklene samo zakramentalno zvezo, ampak zahteva registracijo zveze tudi pred pristojnem državnem organu.
Zakaj? Zato, ker je po nauku Cerkve zakonska zveza širokega značaja, ki presega cerkvene kroge in ima tudi družbeno razsežnost. Zakonik cerkvenega prava govori, da nihče ne sme skleniti zakonske zveze, če mu tega hkrati ne dovoljujejo tudi določbe civilnega prava (kan. 1071).
»Samo« cerkveno poročen par bi lahko izkoriščal socialne ugodnosti
Za Cerkev je namreč nedopustno, da bi bili pari poročeni pred Cerkvijo, pred državo pa neporočeni. Takšna dvojnost se lahko v praksi izkaže tudi kot lažno prikazovanje podatkov, zaradi osebnih koristi. Tako bi lahko mož in žena, ki sta poročena samo cerkveno, pred državo skrivala skupno življenje in bi bila na ta način upravičena do določenih socialnih ugodnosti.
(Ne)praktičnost dvojnega obreda
Drugo vprašanje je vprašanje praktičnosti oz. nepraktičnosti dvojnega poročnega obreda. Odgovor na to vprašanje nam lahko poda praksa v mnogih državah, ki prakticirajo samo en obred, ne da bi bilo pri tem kršeno ustavno načelo o ločenosti države in verskih skupnosti.
S strani verskih skupnosti v Sloveniji je bilo v zadnjih letih na to temo že veliko pobud, vendar še ni bilo doseženega dogovora, kjer ne bi bilo več potrebnega podvajanja obredov. Praksa v drugih državah je takšna, da pooblaščeni predstavnik verske skupnosti, npr. župnik, po opravljenem cerkvenem obredu pošlje sporočilo o opravljeni poroki na pristojni državni organ.
Lahko cerkveni obred nadomesti civilnega?
V tem primeru državni organ poroko zabeleži v matični register. Na ta način se izognemo podvajanju obredov, hkrati pa upoštevamo določilo o ločenosti države in verskih skupnosti. Določilo bi bilo kršeno v primeru, če bi pooblaščeni verski predstavnik namesto državnega uslužbenca poroko sam zavedel v matični register.
Glavni problem, da v Sloveniji takšna praksa še ni možna, je problem medsebojnega zaupanja. Mnogi bi namreč v tem, da verski predstavnik nadomešča matičarja sklepali, da gre za vmešavanje v državne pristojnosti. Za ohranitev avtonomije države in verskih skupnosti, bi bilo verjetno modro sprejeti zakonsko določilo, ki bi onemogočalo zlorabe na tem področju.
Vir slike: Pixabay
Do druge svetovne vojne so bili duhovniki državni uslužbenci
Stroga ločenost države in verskih skupnosti traja šele od druge svetovne vojne dalje. Do takrat so župnije vodile tudi civilne matične knjige, kar pomeni, da je lahko izdal uradni dokument samo župnik. Takšna praksa se je razvila v terezijansko–jožefinski dobi (1770–1784), ko so postali duhovniki plačani državni uradniki. Za brezverce so knjige posebej vodila okrajna glavarstva.
Kar se tiče dvojnega poročnega obreda, lahko pari, ki se nameravajo poročiti, zadevo zminimalizirajo. Morda marsikdo ne ve, da je možno zakonsko zvezo skleniti v prostorih pristojnega državnega organa, v času uradnih ur. Marsikakšen par se npr. poroči v povsem običajnih oblačilih, potem ko je poravnal predpisano takso. Na dan cerkvene poroke pa se potem par izkaže v vsem svojem sijaju.
Kakšno mesto v družni ima danes zakonska zveza?
Morda so danes cerkveno in civilno pravna določila glede zakonske zveze še bolj aktualna kot pa v preteklosti. Danes namreč ni več samo po sebi umevno, da se moški in ženske, ko pridejo v dobo zrelosti, tudi poročijo. Ker se vse bolj uveljavljajo raznospolne zveze, ki dobivajo tudi vse večjo veljavo v družbi, se za vse postavlja vprašanje glede mesta zakonske zveze v družbi.
Ne glede na to, kakšno imamo stališče, do novih oblik življenjskih skupnosti, še vedno velja, da samo iz skupnosti, ki jo skleneta moški in ženska, lahko pričakujemo biološko novo človeško življenje. Če moški in ženska svojo ljubezen in skupno bivanje tudi javno izpričata z dejanjem poroke, lahko takšna skupnost vsekakor pozitivno vpliva na gradnjo in obstoj države in družbe.
