Pri pojmu eko-kmetijstvo se srečujemo z veliko različnimi pojmi. Nekateri pisci govorijo o načinu kmetovanja, drugi o vrsti hrane, tretji o različnih vrstah organizmov za hrano ali krmo. Med ljudmi pa so poznani pojmi: bio-kmetijstvo, eko-kmetijstvo, organsko-kmetijstvo, integrirana pridelava hrane, Demeter, Perma-kultura, Bio dinamična metoda kmetovanja, prepoved uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO), izbrana kakovost, seneno meso, seneno mleko in še kaj.
Pomen omenjenih pojmov bomo pojasnili v naslednjem prispevku o ekološki hrani. V tem prispevku bomo zaradi poenostavitve uporabljali enoten pojem »eko-hrana« za različne vrste takšne hrane in za razna pravila pri pridelavi te vrste hrane ter takšnega kmetovanja. Za eko-hrano morata po strogih pravilih potekati tako pridelava kot predelava hrane.
Preberite tudi:
O eko-hrani so najprej začeli govoriti pri Svetovni zdravstveni organizaciji, kasneje tudi pri Organizaciji za prehrano in kmetijstvo in 1991 (tudi leto osamosvojitve Slovenije) je Svet Evropske Unije podal pravno opredelitev eko-hrane.
V tem prispevku bomo v skladu z naslovom govorili o vrstah hrane, čeprav je osnova hrani njena pridelava (beri kmetijstvo) in njena predelava (beri obdelava živil). K eko-hrani prispevata tudi njeno trženje in njena priprava.
Definicija ekološke hrane
Definicija ekološke hrane na spletni strani Eko-podeželje je: »Eko certifikat je uradni dokument, ki ga izda certifikacijski organ, s katerim potrjuje skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov, živil in krmil, z veljavnimi predpisi za ekološko kmetijstvo.«
Nesporno velja za očeta eko-hrane v svetovnem merilu Rudolf Stainer, rojen 1861 v Kraljevcu. S svojim Kmetijskim tečajem, od 7. do 16 junija 1924 v Koberwitzu pri Breslavu in naknadnim poročilom o Kmetijskem tečaju, 20. junija 1924 v Dornachu (prevod v slovenščino je naredila Meta Vrhunc, slovensko izdajo je izdala založba Vrzdenec 2011), je postavil temelje.
Martina Bavec je v Sloveniji orala ledino z eko-hrano oziroma z ekološkim kmetovanjem kmalu po osamosvojitvi Slovenije. S sodelavci je napisala knjigo Ekološko kmetijstvo izdano pri Kmečkem glasu 2011.
Označbe za eko-hrano
V Sloveniji so v uporabi štiri glavne označbe za eko-hrano, ki jih prepoznamo po štirih zaščitnih znakih: Znak EU skupnosti (obvezen!), Nacionalni znak, Znak SI-EKO_002 in Blagovna znamka Demeter.
Znak EU skupnosti (ES) je za eko-hrano obvezen. Pogoji in načini uporabe so predpisani v Uredbi ES št. 834/2007 in v Uredbi ES št. 889/2008. Znak je nujno uporabljati skupaj z navedbo kontrolne organizacije in porekla živila.
Nacionalni znak se lahko uporablja na živilih, ki so v skladu s Pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil Uradni list RS, št. 8/2014 in Uradni list RS št. 72/2018. Ta znak lahko pridobijo živila, ki vsebujejo najmanj 50 % ekoloških sestavi po izvoru iz Slovenije. Za nekatera živila (kunci, gojena divjad, eko-hrana v obratih javne prehrane) je uporaba tega znaka obvezna.
Znak SI-EKO-002 smejo uporabljati samo kmetije in organizacije, ki so stranke certifikacijskega organa Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze Maribor (IKC) pod pogojem, da imajo veljaven certifikat za Ekološko kmetijstvo za tiso leto. V vsakem trenutku morajo izpolnjevati vse zahteve za pridobitev omenjenega certifikata.
Blagovna znamka Demeter je mednarodna oznaka za živila, ki so pridelana in predelana po pravilih biološko dinamičnega kmetovanja. Ta pravila so strožja od evropskih in nacionalnih uredb in pravilnikov. Gre za eno najvišjih norm pri eko-hrani na svetovni ravni.
Poleg tega pri oznakah za živila uporabljamo še Evropske sheme kakovosti: Zaščitena označba porekla, Zaščitena geografska označba, Zajamčena tradicionalna posebnost in Nacionalno shemo kakovosti: Višja kakovost. Sheme kakovosti so opisane na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, a niso neposredno povezane z eko-hrano zato predlagamo, da si jih ogledate v originalu, ki je zelo dober dokument za spoznavanje slovenskih posebnosti pri naši hrani.
Nazaj h koreninam
Po pravici povedano gre za kmetovanje naših starih staršev! To kmetovanje je staro par tisočletij in za zagotavljajo trajnosten način pridelave hrane. Razvoj kmetijstva, ki smo ga včasih imenovali intenzivno (močno) kmetijstvo, sedaj pa ga imenujemo konvencionalno (običajno) kmetijstvo, je bil v zadnjem stoletju (nek mejnik je lahko konec prve svetovne vojne) zelo pospešen in usmerjen k večjemu dohodku za kmetije in cenejši hrani za ljudi.
Paradoks (nesmisel, protislovje) tega razvoja je, da kmetje zaslužijo manj, kot so si prislužili začetek 20. stoletja ali, še bolj protislovno, celo manj kot so si prislužili začetek 21. stoletja. Veliko več obdelovalne zemlje, veliko višji hektarski donosi, veliko višja prireja mleka in mesa je grobo znižala prihodek kmetij po enoti hrane. Stroški na kmetijo so se brezobzirno povečali.
Začetek 20. stoletja se je s kmetijstvom v Sloveniji preživljalo več kot 90 % prebivalcev. Dandanes je ta procent okoli 3 %. Če upoštevamo še 10 % brezposelnost in množične kolesarske prireditve (take in drugačne) se nam počasi začenja dozdevati srednji vek manj strašen in današnji informacijski razcvet ne več tako vsemogočen.
Vir slike: Splet
Vplivi na pridelavo eko-hrane
A vrnimo se k eko-hrani. Pretirana uporaba mineralnih gnojil, v prvi vrsti dušika, je ogrozila plodnost zemlje. Dušik pomeni tudi grožnjo podtalnici, kjer se kopičijo nitrati in nitriti, ki so grožnja človekovemu zdravju – posebej zdravju otrok. Vendar smo še daleč od tako pretiranega gnojenje z dušikom kot na primer na Nizozemskem (tudi preko 500 kg čistega dušika na hektar kmetijske zemlje). Zato je enako zmanjšanje mineralnega gnojenja v odstotkih po vsej Evropski Uniji popoln nesmisel.
Po drugi strani smo v Sloveniji priča prenizki porabi organskih gnojil posebej v krajih kjer po drugi svetovni vojni vztrajno propada govedoreja – celotna Primorska na primer. To je v popolnem nasprotju z nekaterimi splošnimi mnenji slovenske javnosti in posebej z nekaterimi skrajnimi gibanji proti živinoreji.
Gre za ogrožanje plodnosti zemlje. Hkrati pa lahko omenimo, da po zadnjih znanstvenih dognanjih so vrste drobnoživk v zemlji zelo podobne vrstam drobnoživk v vampu prežvekovalcev. Torej iztrebki prežvekovalcev vračajo zemlji njeno plodnost.
Naslednji sklop stvari proti eko-hrani je pretirana uporaba pesticidov. Herbicidi so snovi za uničevanje plevelov, fungicidi so proti plesnim in insekticidi strupi pa za žuželke. Vsi slabo vplivajo na zdravje človeka, v prvi vrsti na zdravje kmetov, ki pridejo v bližnji stik z njimi. Škodljivost pesticidov za zdravje človeka in odpornost kmetijskih rastlin ter domačih živali je na drugi strani povezana z nižjo ceno rastlinske hrane tako za človeka kot za domače živali. Posledično vpliva na sprejemljivo ceno mleka, mesa, usnja in volne.
Naj kot primer škodljive uporabe pesticidov navedemo samo dogajanje v populaciji žuželk po škropljenju z insekticidom. Največkrat je gibanje števila škodljivih žuželk po škropljenju z insekticidom v sledečem časovnem obdobju povsem v nasprotju s pričakovanji. Število naravnih sovražnikov za nas škodljivih žuželk takoj po uporabi insekticida zelo pade, medtem ko populacija škodljivih žuželk zelo naraste, saj se njihovi naravni sovražniki zastrupijo z insekticidom, ki ga užijejo preko poškropljenih žuželk. Dober opis vplivov insekticidov na okolje dobimo v Wikipediji.
Vir slike: Splet
V sodobni živinoreji je uporaba antibiotikov nujna. V nasprotnem primeru ni možna farmska reja perutnine, prašičev in zreja govejih pitancev v feedlotih (velika pitališča z nekaj deset tisoči živalmi). Posebej v ZDA je v teh primerih potrebna še uporaba hormonov.
V pašni reji prežvekovalcev moramo nujno uporabiti zdravila proti parazitom, ker smo v nasprotnem primeru soočeni z visokimi pogini domačih živali. In z veliko višjo ceno mleka in mesa.
Do naslednjega prispevka o eko-hrani naj vas spomnimo: če hočeš preživeti eno leto posej pšenico, če hočeš preživeti deset let posadi drevo, če hočeš preživeti vse življenje vzgoji svoje otroke.
Resnica o ekološki hrani 3.0 12. 7. 2021 Ekološka hrana, eko in bio hrana so oglaševalsko zelo všečni izrazi, a žal so v veliki večini zavajajoči in težijo le k temu, da se prehrambni izdelek proda po dvakrat,…
Ali človeštvu (nam) grozi svetovna lakota? 4. 6. 2021 V zadnjem času je moč zaslediti kar nekaj novic o podražitvi hrane. Se je hrana resnično podražila, ali gre ponovno za poskus »tresla se je gora, rodila se je miš«.
Kozjerejska kmetija Flutač 26. 5. 2021 Soča in Trenta sta vedno imeli veliko koz. Ljudje v teh dolinah so zelo ponosni na svoje težko življenje in svojo drobnico. Čustvene navezanosti Trentarjev in Sočanov na svoje koze…
Kaj je resnica o ekološki hrani - 2.0 28. 6. 2021 Poznate razmerje med eko-hrane in zdravjem? Veste kakšne so razlike med eko-hrano in konvencionalno hrano? Poznate posledice teh razlik, predvsem za naravo?
Ovčerejska kmetija Jelinčič s turistično dejavnostjo 21. 5. 2021 Zelo čarobni kraji z zelenim mahom po skalah, modrozeleno vodo, prelepimi jesenskimi topimi barvami listavcev, rumenimi macesni pod belimi vrhovi gora in pod modrim nebom. A samo od lepote se…Powered by Contextual Related Posts
