Prejeli smo: Pričevanja o strahotnih zločinih komunizma
Žrtve, ki še živimo, ne smemo molčati. V »Demokraciji« št. 24, dne 17. junija 2021 je objavljen zapis ob knjigi Anamarije Novak »Pravica do groba« pod naslovom »Komunistični teror v letu 1945«.
V njem se pod poglavjem »Komunistična koncentracijska taborišča« navaja, da je »OZNA neposredno po vojni poleg zaporov ustanavljala koncentracijska taborišča, in sicer osem na področju Slovenije«, ki so nato krajevno našteta.
Kot štiriletni otroški taboriščnik v takratnem komunističnem taborišču v Radovljici pripominjam, da je bilo v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne teh (z nacističnimi in fašističnimi primerljivih) taborišč v resnici bistveno več in da je takrat potekala neposredna – izvensodna množična komunistična morija ne le ujetih vojaških pripadnikov poraženih okupacijskih sil, ampak tudi množice samega civilnega prebivalstva.
Prvi in, poleg sedanjega zgodovinskega dela »Slovenski razkol« dr. Jožeta Možine, edini, ki je o tem napisal resnično dokumentirano objektivno knjigo z naslovom »NEME PRIČE – Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941 – 1946«, je avtor g. Marko Štrovs.
Kot še živa priča naj javno povem, da je bilo takšno taborišče tudi v Radovljici, kjer je sedaj stanovanjsko naselje – območje pri Cankarjevi cesti in v širši soseščini, in da so bili v njem zaprti, ne le hrvaški begunci, ampak tudi zajeti nemški vojaki in begunci drugih narodnosti, med njimi tudi moja mati in midva z bratom.
Pripomnim naj, da so zapornike, med njimi tudi najino mati, čez cel dan gnali v neznano – delat, mučit ali na morišče na območju jas v gozdu proti kraju Ravnica. Tako da sva bila z bratom vse dneve popolnoma sestradana in sva preživela le, ker nama je čez takratno ograjo tega taborišča najina otroška negovalka Agata, ki je bila Poljakinja in ni bila zaprta, vsak dan metala hrano.
Očitno je tudi preko nje prišla vest o našem priprtju do moje babice v Ljubljano, ki je pri takratnih oblastnikih še zadnji hip izprosila našo izpustitev.
Moja mati je ostala invalid do konca življenja.
O takratnem taborišču, kjer so na novo zgrajeni stanovanjski bloki in travnate jase, ni nobenega sledu, edino mogoče en zasut bunker. Kraj morišča pa je označen samo zaradi prizadetih ljudi, ki so tam tajno sami postavili velike križe z napisi, na jasi pa tudi druga obeležja, ki jih je kasneje nekdo prestavil z jase v sosednji gozd na s ceste nevidno mesto.
Komisija za prikrita grobišča vse doslej ni niti skušala preveriti obstoj morišča na spodnji strani ceste proti Ravnici, poleg ugotovljenega morišča nad njo, ki je vse do danes neraziskano, samo morišče pa je označeno z napisom visoko v krošnjah dreves, ki je komaj opazen – če danes sploh še obstaja.
Strahotne komunistične zapore, taborišča in morišča, grozljiva mučenja in pobijanja ljudi – tudi popolnoma nedolžnih in resnično izjemnih, visoko etičnih osebnosti – še vse do danes nismo niti kot slovenska nacija niti kot država resnično priznali in s tem dosegli zrelostne ravni.
Ingo Falk Pasch Wallersberg
Powered by Contextual Related Posts
