Slovenska ljudska pravljica: Tri vreče denarja za cepce, za mačke in za petelina

Živel je oče, ki je imel tri sinove. Hudo se jim je godilo in revščino so tolkli. Ker oče ni mogel več preživljat sinove, je velel najstarejšemu sinu, naj si gre iskat delo, da jim bo pomagal.

Starejši sin vrže cepec na rame in se poslovi od bratov in očeta. Potuje križem po svetu in pride v deželo, kjer vidi, da z bucikami luščijo pšenična zrna iz pšeničnih klasov. Začuden jih glada in pravi:

»Malo ste modri, da tako luščite pšenico; jaz pa imam tako reč, s katero je treba samo udariti po pšenici in že je izluščite za poln bokal.«

»Ali bi nam prodal tisto reč?« ga vprašajo.

»Zakaj pa ne,« pravi mladenič. »Ako mi jo dobro plačate, pa je vaša. Polovnjak denarja mi dajte, toliko je vredna med brati.«

In res dobi polovnjak denarja za cepec, ki ga do tistih dob v oni deželi niso poznali. Ves zadovoljen se vrne domov.

Oče je bil zelo vesel, ko se je najstarejši vrnil in prinesel toliko denarja. Nato pošlje srednjega sina po svetu češ, naj si tudi on kaj prisluži. Srednji vrže mačko v vrečo in odide po svetu. Spotoma pride do gradu, o katerem je slišal, da je v njem nešteto miši in podgan.

Dva služabnika morata baje vedno braniti grofa, kadar je pri jedi, sicer bi mu v jed skakale miši in podgane. V gradu pove, da ima v vreči tako stvari, ki v nekaj dneh prežene in uniči vse te živali. Grof se pogodi z mladeničem, da mu da vrečo denarja za tisto stvari in mladenič vzame iz vreče mačko, katere doslej niso poznali v oni deželi. Izpusti jo, potem pa se vrne veselega srca domov.

Mačka je v nekaj dneh poskrbela za vse miši in podgane, kolikor jih je bilo v gradu.

Ko se vrne srednji brat domov, pošlje oče najmlajšega po svetu. Preden odide, ujame največjega petelina na domačem dvorišču, dene ga v koš in se poslovi.

Prišel je v deželo, kjer je bila večna noč. Strme povprašuje ljudi, kako to, da imajo večno temo; toda ne vedo mu povedati.

»Jaz imam pa tako stvar,« pravi mladenič: »ki zapoje in pripelje svetli dan.«

Prebivalci one dežele ga vprašajo, koliko bi mu morali dati zanjo.

Vrečo denarja, pravi mladenič, in dali so mu kolikor je zahteval.

Petelin zapoje in skoraj nato se zdani. Res je petelin preklical sveti dan, kakor jim je rekel mladenič.

Najmlajši sin se vrne domov s polno vrečo denarja. Odslej so vsi štirje lahko in dobro živeli.