Naprej na vsebino

Prejeli smo: Svetovni slovenski kongres (SSK)

Na ustanovnem občnem zboru Slovenske zveze na Švedskem, 24. februarja 1991 v Ädelforsu, ko so slovenska društva na Švedskem izstopila iz Jugoslovanske zveze, sem bila izvoljena za tajnico SZ, obenem pa tudi za delegatko regionalnega odbora za Skandinavijo, ki naj bi bil soudeležen pri ustanovnem kongresu Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.

Iz mojih osebnih zapisov z dne 22. septembra 1991 razberem nekaj misli, ki sem jih posredovala Juretu Piškurju, takratnemu tajniku pri regionalnem odboru SSK za Skandinavijo (v tistem času je bival na Danskem).

Jure je bil tudi pobudnik za ustanovitev regionalnega odbora SSK na Švedskem. Sledi torej nekaj mojih opažanj in vtisov iz ustanovnega zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa v Cankarjevem domu v Ljubljani med 26. in 28. junijem 1991.   

Mogoče vas bo tudi zanimalo:

Prejeli smo: Ustanovitev Slovenske zveze

Prejeli smo: SLOVENIJA, moj dom!

Željo, živeti kot suveren narod v samostojni državi Sloveniji, smo dokazali s plebiscitom 23. decembra 1990.  Od takrat se je politični vrh v Sloveniji začel prizadevati za uresničitev te plebiscitarne odločitve. Trudil se je vzpostaviti dialog z Beogradom, a je naletel le na gluha ušesa in podcenjevanje ljudske volje.
Željo, živeti kot suveren narod v samostojni državi Sloveniji, smo dokazali s plebiscitom 23. decembra 1990. Od takrat se je politični vrh v Sloveniji začel prizadevati za uresničitev te plebiscitarne odločitve. Trudil se je vzpostaviti dialog z Beogradom, a je naletel le na gluha ušesa in podcenjevanje ljudske volje.
Vir slike: Splet

Veliko je bilo še zapisanega o samem poteku in o namenu ustanovitve SSK, zato se moje poročilo nanaša predvsem na osebne vtise in doživetja v toku teh zgodovinsko pomembnih dni, ki so se globoko vtisnili v slovensko zavest za vse večne čase.

Vse skupaj se je začelo že veliko poprej, omenim naj slovensko pomlad iz konca osemdesetih let, ki pa nam je časovno še vedno zelo blizu. Ravno v tem času sem se namreč po štiriindvajsetih letih bivanja na Švedskem nahajala v Sloveniji, pretežno v Ljubljani.

Tam sem bila na specializaciji, študiju na Filozofski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Oddelek za zgodovino (predstojnik prof. Ignacij Voje), kjer sem proučevala zgodovino Slovencev in južnoslovanskih narodov.

Zgodovina slovenskega naroda me je močno zanimala, predvsem obdobje zadnjih 200 let. Naletela sem na številna aktualna vprašanja in našla tudi mnoge odgovore. Zanimalo me je npr. kdaj je nastala jugoslovanska ideja in zakaj. Zdaj vem, da so se slovenski predniki z ostalimi južnoslovanskimi narodi odločili za skupno državo, sprva kraljevino Srbov-Hrvatov-Slovencev (SHS) in pozneje kraljevino Jugoslavijo iz lastnih interesov in po lastni presoji, ne zato, ker bi bili v to prisiljeni.

Ker je bila združitev Slovencev s Srbi in Hrvati sklenjena na prostovoljni osnovi, je bilo to pomembno dejstvo tudi tedaj, ko so se Slovenci odločili za izstop s te zveze. Željo, živeti kot suveren narod v samostojni državi Sloveniji, smo dokazali s plebiscitom 23. decembra 1990.

Od takrat se je politični vrh v Sloveniji začel prizadevati za uresničitev te plebiscitarne odločitve. Trudil se je vzpostaviti dialog z Beogradom, a je naletel le na gluha ušesa in podcenjevanje ljudske volje.

Vse to nam je danes še predobro znano, vendar sem tudi to našla v mojih zapiskih. Zdelo se mi je pomembno, da na kratko osvetlim položaj pred razglasitvijo samostojne države Slovenije. Naj bo ustanovno zasedanje SSK v posredni ali neposredni zvezi z razglasitvijo samostojne Slovenije, vsekakor je bilo že zdavnaj načrtovano, a se je šele v teh dneh uresničilo. Kot že vemo, se je to dogajalo v dneh, ko je po rojstvu mlade države, samostojne Slovenije Jugoslovanska armada (JA) izvedla agresijo nad deželo in njenim prebivalstvom.

Bilo bi razveseljivo, če bi takrat SSK mogel izpeljati celoten načrtovan program in bi naši izseljenski rojaki od Evrope, ZDA in Avstralije mogli doživeti tudi mirne čase v naši prelepi Sloveniji. Zasedanje naj bi trajalo štiri dni, zaradi znanih dogodkov pa se je program skrčil le na dva dni. Pojem, ki ga vsebujeta besedi SAMOSTOJNA SLOVENIJA, je vse preglobok, da bi ga v Sloveniji mogli uveljaviti brez žrtev, čemur smo bili priča.

Intenzivne občutke – najprej veselja in nato bolečine – smo vsi udeleženci SSK doživljali skupno z ostalimi prebivalci Slovenije! Zaradi zaprek pri cestnih komunikacijah se približno ena tretjina prijavljenih delegatov in gostov SSK ni mogla udeležiti. Vendar so tudi prisotni dovolj dobro predstavili in dokazali ustvarjalnost naših rojakov po svetu.

Ta zgodovinsko kulturni dogodek se ni omejil le na dva polna dneva zborovanj v Cankarjevem domu, ampak se je izkazal za izjemnega – tako predmetno kot časovno.

Že pred prvim kongresnim dnem 26. junija so se zvrstile razstave umetniških del, predstavitve zdomske literature, slovenskega tiska v zdomstvu po letu 1945. Na Gospodarskem razstavišču pa je bilo dan prej tudi srečanje slovenskih gospodarstvenikov. Zaradi agresije JA je v kongresnih dneh odpadla velika večina načrtovanih akcij, to je seveda vredno obžalovanja. Razveseljivo pa je, da smo uspeli potrditi nov statut. Za predsednika SSK je bil izvoljen Bojan Brezigar, štirje podpredsedniki pa so bili iz slovenskih skupnosti v Avstriji, Nemčiji, Ameriki in iz Slovenije.

Svetovni slovenski kongres je nemudoma začel izvajati del svoje funkcije: preko svojih delegatov se je začel zavzemati za internacionalizacijo slovenskega vprašanja. Tudi sama sem doprinesla delček s temu, da sem takrat za notranje in zunanje ministrstvo prevedla nekaj dokumentov v švedski jezik.    

Stoletne sanje so se začele uresničevati … po slovenski razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije je v državi nastopilo vsesplošno veselje. Ljudje so si vsevprek radostni čestitali …

Sama sem proces slovenske samostojnosti doživljala v neposredni bližini, sedela sem pred televizijskim zaslonom v stanovanju na Titovi (današnja Dunajska) v Ljubljani. Tu sem se bila »zasidrala« v kongresnih dneh. Na srečo sem s Štajerske, kjer je moja slovenska domačija, prispela še dovolj zgodaj, ko na cestah še ni bilo ovir, ki so pozneje zadržale številne delegate, da se niso mogli udeležiti SSK.

Že 25. junija zjutraj me je k Mali Nedelji na mamin telefon poklical moj brat Janez Budja iz Šentjurja pri Celju in me opozoril, da se nekaj plete, češ da je na poti, dolgi 60 kilometrov, naletel na desetine policijskih patrulj. Svetoval mi je, naj se še tisti dan odpravim v Ljubljano, če želim prisostvovati zasedanju SSK. Ubogala sem ga in se odpeljala.

Ceste na Štajerskem so bile blokirane, obvoznic nisem poznala, pa tudi sama se nisem upala odpraviti na tako nevarno pot.
Ceste na Štajerskem so bile blokirane, obvoznic nisem poznala, pa tudi sama se nisem upala odpraviti na tako nevarno pot.
Vir slike: Splet

Nekoliko zaskrbljena sem se tisto dopoldne poslovila od svoje mame, ki je bila že štiri leta vdova (+1987). V varstvo sem ji pustila sina Mateja, ki je imel deset let, in vnučko Therese, staro štiri leta. Po pičlih dveh urah vožnje in približno sto petdeset kilometrih razdalje sem prispela do tetinega stanovanja v Ljubljani.

Med potjo iz Štajerske sem srečevala, oziroma jih prehitevala – rekla bi – na stotine vojaških vozil, ki so vsa peljala proti Ljubljani. Nič mi takrat še ni bilo jasno. Vprašanja so za nekaj dni obvisela v zraku.

Zvečer, dne 25. junija, nas je vse presenetila vest, da je slovenska skupščina prehitela dogodke za en dan, tako da je s sprejetjem nove slovenske ustave razglasila samostojnost Republike Slovenije že 25. junija in ne šele 26. junija, kot je bilo sprva načrtovano.

Za to novico sem, kot že rečeno, izvedela po televiziji. Tudi proslavo ob razglasitvi slovenske samostojnosti sem se odločila spremljati preko TV-ekrana. Pozneje smo brali o zadregah in stiskah z odločitvami za slovensko himno in obliko slovenske zastave in grba. Jaz še danes tolmačim vsebino treh zvezdic v grbu s tem, da pomenijo tri Slovenije – Slovenijo doma, Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu.

O tem sva se nekoč pogovarjala s prevajalcem Jankom Modrom, ki je bil presenečen nad mojim tolmačenjem, vendar mi je pojasnil, da je pomen grba v slovenski zastavi pravzaprav drugačen …

Bila sem torej priča dogodkom, ko je slovenski parlament, izvoljen na prvih demokratičnih volitvah, obrnil list zgodovine. S prvimi vrsticami tega še nepopisanega lista prihodnosti, je nastala približno tale beležka: »SAMOSTOJNA, SUVERENA DRŽAVA SLOVENIJA«.

Občutkov, ki so pri vseh teh dogodkih prevevali mojo notranjost, se ne da popisati v nekaj vrsticah. Še vedno smo tudi čakali na mednarodno priznanje slovenske suverenosti, ki se je dokončno uresničila šele februarja 1992.

Slovenija je po nedolžnem postala tarča Jugoslovanske armade, po nedolžnem so padle žrtve. Za dejanja JA ni opravičila. Naslednje jutro je namreč prineslo grozljiva poročila: Slovenijo je napadla JA, zgodila se je okupacija! Umirajo ljudje!

Že na sam večer slavnostne razglasitve samostojnosti so nad Ljubljano krožila vojna letala. Spominjam se, da jih je takrat Kučan imenoval »častna straža dogodkom v Sloveniji«. Takrat pa seveda še nihče ni docela slutil, kaj je čakalo našo mlado državo v naslednjih dneh, še manj pa to, kar se je pozneje dogajalo v južnih republikah bivše SFRJ!

V četrtek, 26. junija 1991, smo se delegati in gostje SSK po osmi uri zjutraj začeli zbirati v Cankarjevem domu. Pozno popoldne smo še vedno ugotavljali, da manjka več kot polovica prijavljenih udeležencev. Vzrok njihove zamude smo slutili, kmalu pa smo tudi izvedeli zanj. Dostop do Ljubljane je bil po večini cest onemogočen zaradi blokad in ogroženosti pred agresijo JA.

Upali smo, da se bodo razmere pozneje uredile in da nas bo že v popoldanskih urah mnogo večje število. Ure so bežale, zaman smo čakali, da bi prišlo do razpleta dogodkov. Uvideli smo, da bo z zasedanjem SSK potrebno začeti v zmanjšani zasedbi. Tako smo tudi storili.

Informacije o dogodkih po državi niso prodrle do nas v Linhartovo in Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Le tu in tam je do nas pricurljala kakšna vest o JA in dogodkih zunaj, ki pa se je večini udeležencev zdela neverjetna, ja, že kar fantastična!

Cankarjev dom je prav zares odigral pomembno vlogo v slovenski vojni za osamosvojitev. Naša mlada oblast je tedaj ugotovila, da je Cankarjev dom najprimernejši objekt, iz katerega bi lahko vodili vojno oziroma proces osamosvajanja. Celotni generalni štab, vključno z obema glavnima protagonistoma vojaškega odpora, Janšo in Bavčarjem, se je naselil v Cankarjevem domu.

Janša in Bavčar sta živela v dirigentskih garderobah, malo naprej pa je bil generalštab s Slaparjem. Poslopje je posebno čvrsto grajeno, zato je med zračnim alarmom v Cankarjev dom prišlo več tisoč ljudi. Spravili so jih v tretjo klet, kjer je tehnični pogon. Sem so prišli tudi tuji novinarji, številni so bili prisotni tudi zaradi našega konstituiranja.

V nekem trenutku jih je iz Cankarjevega doma poročalo okoli tisoč petsto. Tukaj so seveda potekale tudi dnevne tiskovne konference, ki jih je gladko vodil Jelko Kacin. Cankarjev dom je funkcioniral kot središče narodovega odpora. Tudi jaz sem bila tista usodna prva dva dni med vojno prisotna v Cankarjevem domu, vendar se marsičesa, kar se je dogajalo okrog mene, takrat še nisem zavedala.

Ubrano petje Slovenskega okteta je zaznamovalo začetek SSK. Nato so se zvrstili govorniki. Sama sem bila izvoljena med šestnajsterico delovnega predsedstva kot predstavnica regionalnega odbora za Skandinavijo. Pri uvodnem delu v Cankarjevem domu je bil udeležen tudi politični vrh slovenske države.

Tu je bil Milan Kučan z nekaterimi člani predsedstva ter večje število ministrov. V imenu Cerkve na Slovenskem je bil prisoten slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki nas je pozdravil takoj za Kučanom. Sedela sem v neposredni bližini govorniške mize. Priznati moram, da sem le s težavo zadrževala in skrivala solze sreče in ginjenosti, ki so mi od časa do časa spolzele po licu.

»Kaj bi rekel na te dogodke naš atek, če bi še živel, danes ko si predsednik predsedstva Milan Kučan in poglavar katoliške cerkve na Slovenskem, metropolit, nadškof Alojzij Šuštar podajata mesto za govorniško mizo ob ustanovitvi SSK!«

Kolikokrat so očeta zaradi njegove izpovedane pripadnosti katoliški cerkvi doma zapostavljali in to ne le njega, ampak tudi nas, njegove otroke! Že v osnovni šoli smo zaradi očetove organistove službe v cerkvi sv. Trojice pri Mali Nedelji v Slovenskih Goricah čutili ogroženost zaradi naše veroizpovedi, oziroma zaradi naše verske zvestobe (nismo obračali plašča po vetru).

Ta rdeča ideološka pošast – komunizem – nas je zalezovala celo na Švedskem. Na podlagi cerkvenega pevskega zbora v Landskroni sta oče Avgust in moj brat Janez leta 1968 ustanovila slovensko društvo TRIGLAV.

Zgodovino o društvih sem okvirno opisala v prejšnjih poglavjih moje omenjene knjige, zato se ne bom ponavljala. Ideološka razdeljenost med Slovenci v Landskroni in okolici pa vsekakor še vedno obstaja.         

Vse te misli so mi rojile po glavi, ko so se slavnostni govorniki tega dne na odru zvrstili drug za drugim. Razmišljala sem tudi o hudih težavah političnih emigrantov po drugi svetovni vojni – koliko krivic so pretrpeli, preden jih je pot odnesla na tuje!

Mnogi so plačali tudi z življenji, ko so jih »zmagovalci« po drugi svetovni vojni zverinsko pobili. Med govorniki je bilo slišati sporočila, da naj Slovenci nehamo obračati pogled v preteklost, da naj ne vztrajamo pri starih delitvah in nasprotjih in naj jih ponovno ne vnašamo v svoja življenja in v življenja novih rodov!

Kolikokrat so očeta zaradi njegove izpovedane pripadnosti katoliški cerkvi doma  zapostavljali in to ne le njega, ampak tudi nas, njegove otroke!
Kolikokrat so očeta zaradi njegove izpovedane pripadnosti katoliški cerkvi doma zapostavljali in to ne le njega, ampak tudi nas, njegove otroke! Vir slike: Splet

Slišati je bilo pozive, da naj končno zapremo žalostno knjigo iz naše preteklosti, s priznanjem in obžalovanjem ter iskreno željo, da naj se kaj podobnega nikoli več ne ponovi.

Dejali so, da se narod, ki si ne more začrtati vizije svoje prihodnosti, ki mu manjka ustvarjalna moč, da se tak narod vedno znova zateka v svojo preteklost. Globoko se mi je vtisnila v spomin misel o tem, da je edina obljuba za prijazno življenje naših ljudi, za obstoj in prihodnost slovenskega naroda premislek o tem, kako naj bo odslej naprej in kaj vse je za to potrebno vedeti in storiti. V mozaiku predavanj in pogovorov je izstopala misel, ki jo je izrekel nek slovenski rojak iz Amerike: »Ne vprašuj, kaj bo tvoj narod storil zate, vprašaj se raje, kaj lahko ti storiš za svoj narod!«

Sama sem prepričana, da je najprej potrebno razčistiti s svojo preteklostjo, individualno ali kolektivno, šele tedaj lahko gremo mirno naprej. Tudi ta dan nam je minil v lažnem zatišju pred nevarnostjo za debelimi zidovi Cankarjevega doma.    

Čas je, da zaključim to obilico različnih vtisov iz konstitutivnega zasedanja SSK, ki je postal pravnomočna institucija vseh treh Slovenij že drugi dan kongresnega zasedanja. Takrat se je večina gostov in delegatov tudi dobesedno razpršila po Sloveniji in drugod po svetu, kjer so pač imeli svoje domove.

Sama nisem potem uspela zapustiti Ljubljane celih 10 dni, dokler je trajala vojna za Slovenijo. Ceste na Štajerskem so bile blokirane, obvoznic nisem poznala, pa tudi sama se nisem upala odpraviti na tako nevarno pot. Šele 4. julija me je poklical Zvonko s Švedske, ki je iz časopisa na Švedskem izvedel za mojo stisko.

Objavljena je bila namreč daljša reportaža, ki sta jo naredila dva švedska novinarja z menoj v Ljubljani. Sama nisem mogla do svoje mame, niti preko telefona ne kako drugače. Pri mami sta bila moj sin Matej in vnučka Therese. Vsi trije so bili v skrbeh zame. Tudi sami so bili ogroženi, saj je agresija JA v Ormožu in Gornji Radgoni tiste dni dosegla svoj višek. Mala Nedelja leži nekako v sredini med tema mestoma, takratnima bojiščema, torej med dvema ognjema.

Danes, ko razmišljam o teh neverjetnih dogodkih v Sloveniji, sem prepričana, da bi brez tega, kar je bilo v tistih dneh ustanovljeno, prostovoljno ne hotela ostati za nič na svetu! Le s tako neposredno bližino dobijo dogodki pravo barvo in okus – občutiti jih moraš na lastni kozi.

Konstituiranje SKK je takoj za dogodki razglasitve samostojnosti Slovenije ena najpomembnejših prelomnic v slovenski zgodovini. Zavest, da sem dogodkom botrovala od blizu, se ne da z ničemer primerjati.

Augustina Gusti Budja Benček

Delček zapisov iz knjige Družinske podobe.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice