Nazaj v šolo: Glagol v pretresu
V življenju in v jeziku, ki je neposredni odsev življenja, se vse vrti okoli nečesa, kar se nam dogaja, kar zaznavamo okoli sebe, ali kar mi delamo ali povzročamo sebi in drugim, ali pa kar opažamo okoli sebe.
V slovenščini in v vseh drugih jezikih se vse besede, ki opisujejo dogajanje, združujejo v veliko skupino s podobnimi lastnostmi in značilnostmi. Ta skupina besed oziroma besedna vrsta, ki opisuje dogajanje znotraj in zunaj nas, se imenuje glagol.
Preberite tudi:
V glagolu je tako zajeto vse naše življenje, vse dogajanje in čustvovanje, da pa drugi lahko vse te sporočilne odtenke prepoznajo, ima glagol veliko oblik in seveda sposobnost spreminjanja svoje oblike (po slovnično rečemo, da je pregibna besedna vrsta in da se sprega). In s pravo obliko glagola zadenemo točno bistvo tega, kar želimo povedati – zadenemo žebljico na glavico, kot pravi stari pregovor. Ali ni jezik vrhunski izum?
Kaj vse nam izdaja glagol s svojimi oblikami?
Kot smo rekli, nam glagol razkriva popolnoma vse, kar potrebujemo, da neko sporočilo razumemo v čisto vseh pogledih (o tem, kako se spreminja, pozneje) – pove nam: kdo nekaj doživlja ali povzroča, da se dogaja, kdaj se to dogaja, koliko oseb je vpletenih v dogajanje, v kakšnem razmerju so do tega dogajanja.
Poleg tega pa z različnimi oblikami lahko še povemo, ali neko dogajanje traja ali je že končano, ali je pripovedovalec znan ali pa je skrit, ni viden in določen in ali se dogajanje nanaša, prehaja še na kakšne stvari, ki so vpletene v dogajanje. Veliko podatkov!
Pa poglejmo še na vse te podatke s slovničnega vidika. V slovnici vsakega od teh podatkov poimenujemo s svojim imenom (razumljivo, drugače ne vemo, o čem govorimo), se pravi, da nam glagol »po slovnično« razkriva:
- osebo (kdo),
- čas (kdaj),
- število (koliko oseb),
- naklon (razmerje osebe do dogajanja),
- vid (trajanje),
- način (pripovedovalec viden ali skrit),
- prehodnost (v dogajanje so vpletene še neke stvari, predmeti iz okolja).
Pod temi naštetimi imeni v slovnici pregledamo in razčlenimo vse te glagolove odlike. Vsako od teh slovničnih lastnosti glagola bomo v nadaljevanju dali pod drobnogled.
Zdaj pa poglejmo, katero spreminjanje glagola, katere oblike glagola imajo tako moč, da z njimi lahko izrazimo vse, kar želimo.
Končnice imajo vso igro v svojih rokah
Kje je moč glagola, da nam sporoča vse podrobnosti, ki so bistvene za razumevanje? V njegovih končnicah oziroma obrazilih (to so zadnji deli besede), ki se spreminjajo po določenem vzorcu.
Te vzorce prepoznamo zlahka, ker je pri jeziku večinoma vse logično, smotrno in predvidljivo, razporejeno v obrazce, ki se jih lahko naučimo in veljajo skoraj povsod (kot pri vseh jezikih pa obstaja nekaj posebnosti, o njih pa več na koncu).
To spreminjanje končnic imenujemo spreganje glagola, zdaj pa si razjasnimo njihov učinek!
Končnice razkrivajo osebo, število, čas in naklon. Takim glagolom, ki jim lahko to določimo, rečemo osebne glagolske oblike (govorim, delamo, sedim), ker imamo v celotni glagolski skupini tudi take glagole, ki jim vsega tega ne moremo določiti, te pa so torej neosebne glagolske oblike (nedoločniki: govoriti, delati, sedeti; in namenilniki – v povezavi z glagoli premikanja: grem jest, grem kupit, tu je posebnost, da je drugi glagol vedno brez končnice -i: jest, kupit).
Oseba in število
Glagol nam v končnicah pove, kdo je ta oseba ali kdo so osebe (če jih je več), ki povzročajo neko dejanje ali stanje. Če je ali so povzročitelji dejanja ali stanja govoreči, to označimo kot 1. osebo (pomagamo si z zaimki jaz, midva, mi), če je ali so v tej vlogi ogovorjeni, gre za 2. osebo (tu so na mestu zaimki ti, vidva, vi), če pa dogajanje govori o nekom tretjem, gre za 3. osebo (prepoznamo jo, če ji lahko dodamo zaimke on, ona, ono, onadva, oni).
V slovenščini nam ni treba vedno dodajati zaimkov, ker že končnica pove dovolj (jaz kuham, oni pečejo, vi kadite itd. – brez zaimkov, jaz, oni, vi). Poleg oseb končnice kažejo še število. Če je oseba samo ena, označimo v slovnici to kot ednina. Seveda pa ni rečeno, da je oseba samo ena, lahko sta dve, to je dvojina (dvojina je resnična posebnost slovenščine – poleg beloruščine smo edini jezik, ki jo imamo). Lahko pa je oseb več, to je množina. Imamo torej tri osebe – v ednini, dvojini in množini, izdajo pa se s končnicami in obrazili, ki se ponavljajo in so vzorec za večino glagolov.
Glagol hodi-ti (v sedanjiku in povedniku – kaj to pomeni, se bo razkrilo v nadaljevanju):
| Ednina: | 1. oseba: | hodim |
| 2. oseba: | hodiš | |
| 3. oseba: | hodi | |
| Dvojina | 1. oseba: | hodiva |
| 2. oseba: | hodita | |
| 3. oseba: | hodita | |
| Množina | 1. oseba: | hodimo |
| 2. oseba: | hodite | |
| 3. oseba: | hodijo |
Čas
Končnice zmorejo še veliko več – pokažejo tudi čas dogajanja, stanja, zaznavanja. Prej opisana spregatev glagola hoditi je v sedanjiku in te končnice torej veljajo za dogajanje, ki se dogaja ta trenutek ali pa kaže neko brezčasnost. Ob opisovanju dogajanja v preteklosti ali prihodnosti si pomagamo s pomožnimi glagoli, kot so: sem, si, je, smo, bom, bomo itd., ki jim dodajamo deležnike na -l z različnimi končnicami glede na število in spol. Preteklik, predpreteklik in prihodnjik so zaradi take sestavljene oblike zložena, sedanjik pa nezložena oblika glagola.
| Preteklik: | 1. oseba: | sem govoril/a, sva govorila/i, smo govorili |
| 2. oseba: | si govoril/a, sta govorila/i, ste govorili | |
| 3. oseba: | je govoril/a, sta govorila, so govorili | |
| Prihodnjik: | 1. oseba: | bom govoril/a, bova govoril/a, bomo govorili |
| 2. oseba: | boš govoril/a, bosta govoril/a, boste govorili | |
| 3. oseba: | bo govoril/a, bosta govoril/a, bodo govoril |
Prihodnjik in predpreteklik imata enako obliko deležnika na -l kot preteklik, spreminjajo se le pomožni glagoli: bom govorila, bova govorila, boš govoril itd. in za predpreteklik (opisuje dejanje, ki se je zgodilo pred nekim drugim dejanjem v preteklosti, o katerem razpravljamo): sem bil govoril, sva bila govorila, so bili govorili itd.
Pri sedanjiku je poleg tipičnih končnic še nekaj izjem: grem – greste, dam – daste (date je neknjižno), lahko pa se v 3. osebi množine namesto končnic -ijo, -ejo uporabita -e ali -o: kosijo – kosé ali nesejo – nesó.
Naklon
Glagolski naklon pokaže, kako je govoreči naklonjen temu, kar se dogaja ali kar obstaja, kakšen je njegov čustveni odnos do tega. Lahko je umirjen in podaja svoja stališča z glagoli tako, da nekaj pove v trdilni obliki, lahko nekaj ugotavlja, lahko kaj zanika ali vpraša – v tem ni velikega čustvenega naboja, zato je to povedni naklon ali povednik: Včeraj je bilosončno,Zakaj so letni časi?, Ne morem jesti mesa. Ko v svoj odnos ali naklon do tega, kar se dogaja, vnesemo močnejša čustva, kaj prepovedujemo ali velevamo, ukazujemo, to izraža velelni naklon: Takoj ven iz hiše! Ne hodi na cesto! Pri domnevanju ali pogojevanju, da se nekaj zgodi, uporabimo pogojni naklon: Če bi imel dovolj časa, bi pospravil hišo.
Glagolski vid
To je še ena oblika glagola, pri kateri dejanje ali stanje lahko traja ali se ponavlja, je nedovršeno, lahko pa je časovno omejeno, se zaključi, dovrši. Glede na to so glagoli nedovršni in dovršni. Da jih lažje prepoznamo, si lahko pomagamo z vprašalnicama: kaj sem delal? (nedovršniki) in kaj sem storil? (dovršniki).
Nedovršni glagoli (dejanje traja):
Jokala sem, ker ni bilo psa domov.
Ponujali so mi zelo dobro plačo.
Brali bomo knjige.
Dovršni glagoli (dejanje je časovno omejeno) so na primer: Včeraj sem zalila trato, velikokrat pa jih lahko naredimo iz nedovršnih in takim glagolom rečemo dvovidski:
Zajokala sem, ker ni bilo psa domov.
Ponudili so mi zelo dobro plačo.
Prebrali bomo knjige.
Primeri so nalašč v različnih časih in osebah, da dokažemo, da to ne vpliva na glagolski vid.
Glagolski način
Načina sta dva, ločita pa se po tem, ali nam glagolska oblika razkrije, kdo nekaj dela, povzroča ali prenaša neko stanje – ali pa tega ne vemo in ostaja neznan. Tvornik: osebek je tvoren, ustvarjalen, on povzroči dejanje ali stanje: Naredil sem nalogo. Trpnik: osebek ni znan ali je »otrpel« in se »potuhnil«: Naloga je narejena. Trpnik lahko naredimo tako, kot smo ga v tem primeru – s trpnim deležnikom na -n: narejen, ali na -t: razbit, lahko pa z besedico se: se je razbil. Čeprav velja pravilo, da naj čim večkrat uporabimo tvornik, ima včasih trpnik poseben učinek ali je ustreznejši in ga ne gre kar vsevprek zamenjevati. Je pa treba biti pri tvorbi trpnika pazljiv, ker prihaja do zelo pogoste napake: pri tvorbi trpnika je treba predmet v tožilniku vedno spremeniti v imenovalnik, največkrat pa ostane v tožilniku, kar je napačno. Poglejmo zelo razvpit primer: Išče se Uršo Plut (koga ali kaj – tožilnik) – to je napačno! Išče se Urša Plut (kdo – imenovalnik) – to pa je pravilno.
Prehodnost glagola
Če se dogajanje, ki ga opisuje glagol, lahko nanaša, prehaja še na predmet, je tak glagol prehoden, če pa to ne gre, je neprehoden.
Prehodni glagoli: Planinec nosi s sabo nahrbtnik (nosi kaj? – predmet v tožilniku).
Neprehodni glagoli: Danes sneži in dežuje. (Neprehodni glagoli velikokrat opisujejo vremenske pojave.)
»Nepravilni« ali posebni glagoli
Drugi jeziki, na primer angleščina in nemščina, poznajo nepravilne glagole, pri nas pa jih ne imenujemo tako, čeprav so na prvi pogled zaradi spreganja tako spremenjeni, da jih več ne prepoznamo. Enako kot v drugih jezikih se jih moramo naučiti na pamet.
Naštejmo jih nekaj: klati – koljem, peti – pojem, pluti – plovem, pleti – plevem.
Ko jih pogledamo malo pobliže, ugotovimo, da je do sprememb pri teh glagolih prišlo zaradi sprememb v glasovnih premenah in razvoju in jim lahko sledimo še iz praslovanščine.
Tu se naša zgodba o glagolu konča – res je malo dolga, ampak glagol je tako pomemben člen v našem sporazumevanju, da je še to le kapljica. »In vendar se vrti,« je rekel Galilej. Seveda je mislil na Zemljo, enako kot v vesolju pa se tudi v naših življenjih in v slovnici – vse vrti okoli naših dejanj, dejanj drugih, zaznavanj, stanj – in tako tudi okoli glagola.
Powered by Contextual Related Posts
