Prejeli smo: Med vojno za Slovenijo
Ko sem se v juniju z Matejem in s Therese odpravljala na počitnice v Slovenijo, mi je Branko Jenko sporočil, da se sam ne bo mogel udeležiti ustanovitve v Ljubljani in če bi ga lahko jaz zamenjala. Meni se to ni zdelo sporno in sem obljubila, da bom.
Pri mami smo nato 23. junija praznovali Matejev deseti rojstni dan, poprosila sem jo, naj popazi na otroka, drugi dan pa sem se s svojim avtom odpeljala v Ljubljano. Na poti sem prehitela na stotine vojaških vozil, ki so vsa vozila proti Ljubljani. Pojma nisem imela, kaj se dogaja, čeprav me je brat Janez pri mami opozarjal, da naj se odpravim v Ljubljano kakšen dan prej, ker ni gotovo, da bom sicer prišla tja ob pravem času. Torej je Janez slutil, kaj se pripravlja.
Preberite tudi:
Ustanovitev SSK se je odvijala prav v dneh, ko je v Sloveniji izbruhnila vojna za Slovenijo, 26. junija 1991, trajala naj bi tri dni. Številni Slovenci iz vsega sveta smo bili zbrani v Cankarjevem domu, ko smo v popoldanskih urah izvedeli, da Slovenijo napada jugoslovanska armada. Tega šoka se ne da opisati, bilo je grozno, neverjetno.
Jaz sem tiste dni stanovala pri teti Reziki (Tereziji) Bohanec na tedanji Titovi cesti (današnja Dunajska). Po prvem dnevu sestanka SSK se je pokazalo, da ne jaz ne kdo drug od udeležencev nimamo prevoza do stanovanj, sama sem morala po ovinkih peš do doma. Pospremil me je starejši gospod, Slovenec iz Kanade. Prosil me je, naj ga povedem do železniške postaje, od koder se bo z vlakom odpeljal k sorodnikom.
V mestu je vladalo grozljivo razpoloženje. Uniformirani teritorialci vsepovsod, oboroženi do zob. Nihče ni odgovarjal na naša vprašanja, vsak si je lahko stvari tolmačil po svoje. Do tetine hiše je bilo dobre pol ure hoda. Končno sem prispela na cilj. Poskušala sem telefonirati domov k mami v Prlekijo, kjer je bil moj desetletni sin Matej in štiriletna vnukinja Therese.
Zveze ni bilo mogoče vzpostaviti. Tako sem poklicala na Švedsko in povedala Zvonku, kaj se v Sloveniji, oziroma v Ljubljani dogaja, saj nisem vedela, kako je bilo drugje.
Zvonko je nato informiral otroke in druge Slovence v Landskroni o položaju v Sloveniji. Tam so se kmalu začeli organizirati za demonstracije, ki so jih čez nekaj dni tudi izvedli s podporo Hrvatov in Albancev v Landskroni in bližnjih mestih. Preko telefona je bil na zvezi z našo mamo in otrokoma. Meni je lahko potem on poročal v Ljubljano o njihovem stanju.
V Cankarjev dom se nisem vrnila, saj je bil kongres delno zaprt zaradi dogodkov na ulicah. Sedela sem pred televizijskim aparatom in spremljala, kar se je dogajalo. Olga je na Švedskem vzpostavila kontakt s časopisom Aftonbladet, njihova redakcija pa nato z dvema švedskima novinarjema v Ljubljani, ki sta me poiskala, da smo lahko naredili reportažo o dogodkih v Ljubljani.
Spremljala sem ju tudi v vojaško bolnišnico kot prevajalka. Tam sem srečala soprogi jugoslovanskih oficirjev, ki sta obtoževali Slovence, da so jima nastavili eksploziv. To seveda ni bilo res, hodili sta po prepovedanem kraju. Oglasila sem se tudi na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer sem prevedla nekaj švedskih dokumentov.
Iz poročil sem izvedela, kaj se dogaja v okolici Male Nedelje. Jugoslovanska armada je preko Hrvaške pri Ormožu vkorakala v Slovenijo. Prišlo je do streljanja, med drugim so streljali na poslopja v Gornji Radgoni in okolici. Mama je z otrokoma prebila precej časa v kletnih prostorih, saj jo je bilo strah, da se jim na površju kaj ne pripeti. Matej in Therese se še zdaj z grozo spominjata tistih dni.
Kmalu so mi iz Landskrone sporočili, da prideta Zvonko in Anne-Marie po nas v Slovenijo. Na Švedskem so Slovenci medtem organizirali demonstracije proti vojni v Sloveniji. Nihče takrat ni slutil, da se bo krvava morija razširila še na druge republike SFRJ. Naš avto sem imela pri sebi v Ljubljani, zato si je Zvonko sposodil avto nečaka Simona Karlina.
Z Anne-Marie sta čez nekaj dni prispela do mame v Prlekiji. Nato je Anne-Marie ostala tam, Zvonko pa se je po stranpoteh s teto Marico pripeljal k meni v Ljubljano. Tu smo se spet srečali s švedskima novinarjema in se dogovorili, da gresta tudi onadva z nami v Prlekijo, na drugi konec Slovenije.
Okrog 3. julija smo sedli v avtomobile, Zvonko naprej, sam v Simonovem avtu, jaz s teto Marico za njim v našem avtu, novinarja pa za menoj s svojim avtomobilom. Kolono je vodil Zvonko. Peljali smo se po skritih stranpoteh, za katere jaz prej nisem vedela, da obstajajo.
Vir slike: Splet
Cesta je bila ovinkasta in ozka. Naenkrat se pripeljemo do precej ostrega ovinka, Zvonko je z lahkoto zvozil, mene pa volan ni prav ubogal in zavozila sem v obcestni jarek. Zvonko je odpeljal naprej, saj ni opazil, kaj se dogaja za njim. Šveda pa sta se zaustavila v bližini mojega avta. Nisva še s teto Marico prav pristali v jarku, ko so okrog avtomobila kot iz tal zrasli uniformirani moški. Bilo jih je najmanj deset.
Sprva sem se prestrašila, ker nisem vedela, kdo so in kaj počno v tej goščavi. Povedali so, da so slovenski teritorialci. Prijeli so moj avto in naju s teto v avtu dvignili kot otroka spet na cesto. To se je zgodilo zelo hitro, Zvonko se še ni uspel vrniti nazaj, ko sem že spet bila gospodar avtomobila.
Z novinarji smo izmenjali nekaj besed, zahvalila sem se TO in nato se je pripeljal Zvonko iz nasprotne smeri. Hitro sem mu povedala, kaj se mi je pripetilo, oziroma, da se ni zgodilo nič hudega in nadaljevali smo pot proti domu. Zdaj je šlo malo počasneje, tako da smo naposled na cilj prišli celi in zdravi.
Teto Marico je bilo potem še dolgo strah voziti se z mano v avtu. Zdaj je sirota postala čisto dementna in se več ničesar ne boji. Stanuje v Domu za ostarele občane v Lukavcih.
Augustina Gusti Budja Benček
Delček zapisov iz knjige Družinske podobe.
Powered by Contextual Related Posts
