Ali je skrb za ugled države res ključnega pomena za Slovenijo?

Slovenija drugič v zgodovini predseduje Svetu Evropske unije. V času predsedovanja in tudi v času pred prevzemom predsedovanja je bila med najbolj izpostavljenimi temami v medijih ugled Slovenije. V skoraj čisto vsaki novici, ki se je nanašala na naše predsedovanje je bil izpostavljen tudi ugled naše države.

Preberite tudi:

Slovenija bo letos predsedovala Svetu Evropske unije

(Ne)svoboda slovenskih medijev

Utišanje medijev in glas vpijočega v puščavi

Se v ozadju skrbi za ugled skriva občutek manjvrednosti?

Ob tem se lahko vprašamo ali je skrb za ugled pred Evropo in svetom res tako ključnega pomena ali je morda pomembno kaj drugega, npr. skrb države za blaginjo državljanov. Ob medijskem izpostavljanju skrbi za ugled Slovenije, se lahko vprašamo ali ne gre morda pri tem za pretiravanje, v ozadju katerega se ne skriva nič drugega kot občutek manjvrednosti in nezaupanje v samega sebe.

Posledica skrbi za ugled je nerešeno mejno vprašanje s Hrvaško

Če se vrnemo dobro desetletje nazaj, ko se je na vstop v Evropsko unijo pripravljala naša južna soseda Hrvaška, je bil prav tako izpostavljan ugled Slovenije. Slovenija je imela takrat odprto vprašanje meja z našo sosedo, še posebej je odmevalo vprašanje meje na morju.

Ker je bila naša država že članica Evropske unije, smo imeli vso pravico, da bi blokirali vstop Hrvaške, vse dokler ne bi bilo dokončno rešeno mejno vprašanje. Slovenija tega ni storila, predvsem zaradi lastnega ugleda pred Evropo in svetom. Rezultat skrbi za lastne ugled je, da Slovenija še danes nima rešenega mejnega vprašanja z Hrvaško in vprašanje je, kdaj ga bo imela.

Primer grške blokade Makedonije

Če bi bila skrb za ugled res tako pomembna, kot nam jo skušajo predstavljati mediji, potem bi takšno strategijo, kot jo ima Slovenije, imele tudi druge države, npr. Grčija ali Bolgarija. Zakaj omenjam ravno ti dve državi? Zato, ker so ti državi glavni prepreki pri približevanju Severne Makedonije Evropski uniji.

Od osamosvojitve Makedonije, leta 1992, jo je Grčija brezkompromisno blokirala zaradi njenega imena. Ker se pokrajina na severu Grčije tudi imenuje Makedonija, je Grčija vztrajno zavračala, da bi imela enako ime tudi njena severna soseda. Prav ponižujoče za državo Makedonijo je bilo, da je ravno zaradi Grčije morala Makedonija uporabljati naziv Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija.

Ta naziv je uporabljala vse do leta 2018, ko sta Makedonija in Grčija sklenili sporazum glede imena. Od takrat dalje je uradni naziv za makedonsko državo Severna Makedonija. Ob skoraj dveh desetletjih dolge agonije, ni bilo iz evropskih institucij nikjer slišati kritike na račun Grčije, ampak je bilo čutiti, da Grčija vrti okoli prsta celotno Evropo.

Podoben odnos do Makedonije kot Grčija ima tudi Bolgarija

Nekaj podobnega se zdaj dogaja tudi med Severno Makedonijo in Bolgarijo. Potem, ko so Makedonci končno rešili vprašanje imena, so »udarili« Bolgari s trditvijo, da so Makedonci in njihov jezik bolgarskega izvora. Podobno kot pri Grčiji tudi tukaj Bolgarija nastopa suvereno, ne da bi se ozirala na lasten ugled in si belila glavo s tem, kaj si drugi mislijo o njej.

Glede na to, da so Grki prisilili Makedonce, da so spremenili ime države, lahko sklepamo, da bodo »pokleknili« tudi pred Bolgari. Oba primera zgovorno pričujeta, da se Evropska unija kot celota ne ukvarja s problemi, ki jih imajo posamezne države in njune sosede, ampak prepušča rešitev državam, da to uredijo s t. i. bilateralnimi sporazumi.

Skrb za ugled države je Sloveniji že »odščipnil« del ozemlja

Ob tem se zdi, kot da Slovenija živi na nekem drugem planetu, kaj šele, da bi se obnašala kot enakopravna članica Evropske unije. Še zdaleč nisem pristaš načina, ki ga uporabljata Grčija in Bolgarija, vendar bi se vsaj nekaj lahko ob njiju naučili. Če bi imeli vsaj približno toliko samozavesti, kot omenjeni državi, bi imeli danes zagotovo rešeno mejno vprašanje s Hrvaško.

Tako pa nas bo skrb za naš ugled zagotovo stal vsaj nekaj ozemlja. Dejstvo je, da v praksi že tri desetletja obstaja mejna razmejitev na sredini piranskega zaliva, zato si lahko priznamo, da je piranski zaliv za nas izgubljen. Vse velike besede, ki so bile izrečene v času podpisa arbitražnega sporazuma zdaj ne veljajo nič več.

Hrvaška se je namreč suvereno odločila, da arbitražnega sporazuma ne bo priznala. Tudi pri Hrvaški lahko vidimo, da se ob tem popolnoma nič ne ozira na lasten ugled, ampak ima v ospredju izključno lastne interese. Tudi v tem primeru Evropska unija nič ne daje vtisa, da bi na Hrvaško gledala kot na državo, »ki ni pridna«.

Sindrom skrbi za ugled je sestavni del zgodovine Slovencev

Problem slovenskega sindroma skrbi za lasten ugled ni od včeraj. Verjetno vsi poznamo Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel, ki je bil izdan leta 1861. Od takrat do danes se je slovensko ozemlje skrčilo za dve tretjini. Vzrok temu lahko iščemo v skrbi za lasten ugled. V času avstro-ogrske se je mnogo Slovencev sramovalo uporabljati slovenski jezik.

Ker je Slovence skrbelo za ugled in so raje govorili nemško, so pripomogli k temu da je slovensko ozemlje postajalo vse manjše. Vrhunec tega dogajanja je koroški plebiscit, ki je od matične domovine odtrgal praktično srce Slovenije. Izgubo koroškega ozemlja lahko primerjamo ločitev Kosova od srbske države.

Tudi na osebni in družinski ravni je na prvem mestu ugled

Skrb za ugled na državni ravni izhaja iz mentalitete Slovencev. Ena izmed glavnih skrbi med Slovenci je namreč skrb za to, kaj si bo o nas mislil drugi. Slovenci namreč želimo pustili lep vtis pred svojimi prijatelji sorodniki, sodelavci, ipd. Poleg skrbi za ugled na osebni ravni je ta prisotna tudi na v okviru slovenskih družin.

Poglavitna skrb družin je, da so v dobri luči zapisani med svojimi sosedi, na vasi, v naselji, mestu, itd. Ni pomembno, če se družinski člani dobesedno pobijajo med seboj, pomembno je, da so na zunaj predstavljeni v pozitivni luči. Saj poznamo družinske tragedije, ko pride znotraj družine tudi do umorov, potem pa sosedi izjavljajo, da so bili zgledna družina.

Lahko zaradi skrbi za ugled ostanemo brez lastne države?

Ker državo tvorimo državljani, ki prihajamo iz podobnih okolij, se potem travmatična skrb za ugled prenaša tudi na državno raven. Zato ni več pomembno, koliko iztržimo znotraj Evropske unije, celo ni več pomembno naše ozemlje, najpomembnejše je, da smo dobro zapisani v očeh drugih. Takšna mentaliteta zagotovo ne zagotavlja prihodnosti naši domovini, ampak je samo še vprašanje časa, kdaj nas bo strah za samega sebe dobesedno paraliziral, da bodo drugi brez težav posegli po naši državi. Če nas naša zgodovina in praksa drugih bolj odločnih držav ne bo nič naučila, potem je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo.