Naprej na vsebino

Bilo je v šoli leta 1991…

Pisalo se je leto 1991, ravno sem bila tretji razred osnovne šole, osemletne seveda. To so bilo drugi časi, druga klima, čeravno se je v ozračju čutilo, da se nekaj pripravlja. Nekaj, kar je nam otrokom bilo nepojmljivo, nerazumljivo in nekaj, kar nas je otroke v šoli, na treningih kar na hitro razdelilo na naše in na »balkance«.

Mogoče bistveno premalo govorimo o tistih čas realno in si še vedno dajemo rožnata očala nase, ko govorimo o času osamosvojitve. A leto 1991 se ni zgodila samo osamosvojitev, zgodila se je revolucija na vseh področjih. Nekatere so bile dobre, druge slabe, oziroma bi bilo bolje, da se sploh ne bi zgodile.

Preberite tudi:

Osnovna šola je najpomembnejša faza otrokovega življenja

Šola na daljavo – česa smo se naučili o šolskem sistemu?

Šolanje na domu je vedno bolj priljubljeno

Ena takšnih je vsekakor šolstvo. Mogoče šolski sistem leta 1991 ni bil idealen, konec koncev je bil le iz časov »Jugoslavije«, ampak je otrokom dal več. Pripravil jih je na življenje, na vzpone in padce. Ni bil prilagojen otrok, ali kako se že zdaj skuša doseči, bil je prilagojen na realno življenje. Če tudi je bil dostikrat krut.

Prvi dan so sicer starši spremljali svojega prvošolčka v šolo, pa mogoče še kakšen teden. Potem pa je bil prepuščen sam sebi, ne glede na uro prihoda v šolo, vremenske razmere in oddaljenost od šole.
Prvi dan so sicer starši spremljali svojega prvošolčka v šolo, pa mogoče še kakšen teden. Potem pa je bil prepuščen sam sebi, ne glede na uro prihoda v šolo, vremenske razmere in oddaljenost od šole.
Vir slike: Pixabay

Stari šolski sistem in leto 1991

Kot že omenjeno sem bila leta 1991 v tretjem razredu osnovne šole. Sem, vsaj v domačem okolju, zadnja generacija pionirčkov, zadnja generacija, ki se je učila srbo-hrvaščine. Ter prva generacija vseh nadaljnjih poskusov reformiranja šolskega sistema Jugoslavije.

Ker sem odraščala v Žalcu, torej kraju, ki je nekako zakoličil začetke osamosvajanja, se je marsikaj odvijalo malce drugače. Živela sem v okolici – Bački Palanki, kjer smo bile slovenske družine bolj izjeme kot pravilo. T. i. balkanski mentaliteta je bila prežeta na vseh področjih, tudi v šoli. Tako smo se že od samega začetka otroci delili na kmečke otroke – ki so po neki logiki spadali na začetek Gaussove krivulje, mestni otroci pa smo bili vanjo uvrščeni glede na narodnost, položaj staršev v družbi in socialne note, ter lastnega potenciala. Slednje je bilo predvsem pomembno, ko je šlo za športnike.

V skladu z dolgoletnimi »izkušnjami« smo tako slovenski otroci bili v samem vrhu, potem so bili otroci Srbov, Hrvatov, Bosancev in vsi ostali. Odstopanja so bila možno zgolj zaradi položaja staršev, ali dejstva, da je otrok tako štrlel iz povprečja, da je bil prehod nujen.

Ampak nam otrokom je bilo to vseeno, mi smo se delili le na Indijance in Kavbojce, na deklice in dečke, na prve in druge… na tisto, kot smo rabili za igro. Izven šolskih klopi smo bili prijatelji, ne glede na spol, narodnost in denar. Pomagali smo si, predvsem pa se spoštovali in skupaj sanjali.

V šoli pa je bilo drugače. Učitelji so nas zavestno, ali nezavestno delili. Nikoli ne bom pozabila, kako nelagodno mi je bilo, ko sem morala, ker sem Slovenka, nesti obvestilo – ukor sošolca, ki je Bosanec, k njegovim staršem, ker se je učiteljica odločila, da mu ni zaupati, ker je neumen in že v naprej obsojen, da iz njega ne bo nič. Zdaj je vodja ene boljših restavraciji, učiteljica, ki pa je takrat menila, da ne bo iz njega nič, pa živi sama, zapuščena.

Če bi se to zdaj dogajalo, bi bila to glavna medijska novica, ne vem kateri varuhi in odvetniki bi se oglasili. Takrat pa… če si učitelju kljuboval, si kakšno vzgojno dobil še doma. Metanje ključev po razredu, zaušnice, stanje v kotu, klečanje in še kaj bi se našlo, je bilo nekaj čisto vsakdanjega.

Ko je učitelj vstopil v razred smo vsi strumno stali kot vojaki, če se je en malce zamajal, smo vsi dobili kazen. On pa je dobil potem kakšno od nas. Pa so prišli starši v šolo? Ne!

Včasih je veljalo, da so učitelji za to, da učijo. Nihče se ni vtikoval v njihovo delo. A roko na srce, so nas tudi naučili, pa če tudi je pel leseni meter. Nihče med poukom skoraj ni upal dihati in večina nas je ure spremljalo. Učitelji so hodili po razredu in vsakega, ki se je malce zasanjal kaj hitro prizemljili.

Torej, učiteljev smo se bali, jih spoštovali in niti pomislili nismo na to, da bi zatožili doma, kaj nam je učitelj v šoli naredil. Če tudi smo prišli domov plavi, z raztrganim zvezkom, ga ni bilo boga, ki bi nas prisilil v to, da bi povedali resnico.

Seveda so bili tudi lepi trenutki, spomini, ki dejansko ostajajo in ki se jih z nasmehom spomnim.

Šolski sistem leta 1996.
Šolski sistem leta 1996.
Vir slike: Splet

V 30. letih se je marsikaj spremenilo

Nov čas je prinesel tudi nove navade in pravila. Prvi šolski dan je bil tudi takrat pomemben mejnik in tako kot danes, tudi takrat niso vsi starši mogli spremljati svojih otrok na ta pomemben dan. Le da takrat ni iz tega nihče delal drame. Otroci smo se v večini poznali in marsikateri otrok je že v malo šolo, ali celo vrtec hodil kar sam.

Podobno kot danes, so tudi pred 30 leti bile obvezne rumene rutice. Kot že omenjeno, so prvi dan sicer starši spremljali svojega prvošolčka v šolo, pa mogoče še kakšen teden. Potem pa je bil prepuščen sam sebi, ne glede na uro prihoda v šolo, vremenske razmere in oddaljenost od šole.

 Od kar pa se je začela devetletka, morajo starši po zakonodaji celo leto svoje prvošolčke spremljati do učilnice. Večina jih s tem dejanjem nadaljuje še v drugem razredu, čeprav jim ne bi bilo več treba. Nekateri starši navado obdržijo še v tretjem razredu, ali celo dlje.

Ta norost je prišla že tako daleč, da jim celo nosijo šolske torbe, jih preobuvajo in slačijo/oblačijo. Kar definitivno ni izraz ljubezni in skrbi, ampak le način, kako narediti otroka čustvenega invalida.

Marsikateri starš svoje početje nošenja torbic opravičuje s tem, da naj bi bile torbice težje. Res je, da smo včasih imeli le zvezke, a tudi debele učbenike, ki smo jih morali nositi sem in tja. Zdaj pa imajo delovne zvezke, zvezke in včasih učbenike. Torbice nikakor niso težje, le otroci se manj gibajo in imajo posledično večje težave.

Včasih ni bilo interneta, niti toliko televizijskih kanalov. Vse smo se morali naučiti iz učbenikov in knjig, ki smo jih našli v knjižnicah. Včasih smo šolsko knjižnico poznali zelo dobro, sedaj pa otroci še v devetem razredu ne vedo, da ima šola sploh knjižnico.

Sprememba šolskega sistema

Zakon o osnovni šoli iz leta 1980 je spremenil dotedanji šolski sistem, ki je bil v veljavi skoraj od druge svetovne vojne. Zakon je preoblikoval predmetnik, od učiteljev je zahteval ustvarjalnost, inovativnost in drugačen način učenja. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil to tudi čas, ko se je začela uveljavljati permisivna vzgoja.

Šolski sistem pa se je pod vplivom »novih«, »boljših« psiholoških prijemov močno spremenil, ko je Slovenija postala samostojna država.

Veliko vlogo pri spreminjanju takratnega šolskega sistema je imel tudi hiter razvoj v tehnologiji.
Veliko vlogo pri spreminjanju takratnega šolskega sistema je imel tudi hiter razvoj v tehnologiji.
Vir slike: Pixabay

Težnja po spremembi vsega kar je bilo povezano s komunistično Jugoslavijo je bila tako močna, da se je prehajalo iz ene skrajnosti v drugo. Z uveljavljanjem parlamentarne demokracije in človekovih pravic, se je marsikaj dobrega uničilo. Veliko vlogo pri spreminjanju takratnega šolskega sistema je imel tudi hiter razvoj v tehnologiji.

Če leta 1991 so bili mobilni telefoni veliki kot kovčki, pa je slabih pet let kasneje bil le-ta velik za dlan. Če so ljudje leta 1991 imeli še črno-bele televizije, ter so veljale za prestiž, so v zelo kratkem času postale nujno zlo, črno-beli ekran pa se je selil na podstrešje.

Vzporedno s tem, pa se je v šolskem sistemu pokazala nuja po spremembi. Če so se otroci poprej pri tehniki učili rezljati, brusiti, žagati, pisati … je leta 1991 v ospredje stopilo tudi računalniško zanje in učenje programa DOS. Po 30. letih je tehnika ponovno usmerjena v rezljanje, brušenje, žaganje iz teoretičnega vidika, ker je bojda praksa prenevarna.

Šolski sistem je želel razviti koncept vseživljenjskega učenja, ki naj bi otroke pripravil za življenje. Na tej poti, pa se je nekaj močno zalomilo.

Otrokove pravice so postavljene v ospredje, odgovornost in obveznosti so sekundarnega pomena. Pomembne so ocene in nazivi, znanje pa je prav tako sekundarnega pomena. Vseživljenjsko učenje se je sprevrglo v bitko po nazivih, kar je bolonjski sistem še poglobil. Ljudje, ki pa dejansko znajo delati, ustvarjati in sanjati, pa izginjajo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice