Naprej na vsebino

Brda, vino, oljčno olje in osamosvojitev

Ponovno bodo posvečeni ljudje kritizirali, češ vračate se nazaj, v včeraj. Pri tem jih prav veliko ne zanima kaj sami delajo danes in kaj bodo delali jutri, ker se iz včeraj niso nič naučili.

Preberite tudi:

Kmetje in osamosvajanje Slovenije

Družinska kmetija – med romantiko in stvarnostjo

Družinska kmetija – med romantiko in stvarnostjo, 2.0

Osamosvajanje Slovenije in kmetijstvo Brd

1988 je bil položaj ljudi v Brdih zelo slikovit. Po eni strani so bili Brici pod vplivom kolonskih odnosov, po drugi izpostavljeni italijanskemu podžiganju in njihovemu naprednemu gospodarskemu razvoju, a so enako že čutili prihajajočo pomlad v slovenski politiki in kmetijstvu.

Položaj 1988 je bil v Sloveniji podoben položaju v Brdih, s tem, da ostala Slovenija ni poznala kolonskih odnosov, še manj jih je občutila. Prav tako se ni zavedala italijanskih pritiskov, saj je bilo nakupovanje v Trstu in Gorici zelo prijetno. Torej so bili ljudje iz repa Slovenske kure – Brda (seveda tudi Breginj) v drugačnem položaju kot Slovenci v notranjosti Slovenije.

Zaradi teh dveh kurjih repov – izboklin (posledica od zahodnih zaveznikov in italijanske vlade premišljene meje med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni), so zelo škripale povezave med Slovenci v Italiji: Rezijani, Benečani in goriškimi Slovenci.

Celo povezanost goriških in tržaških Slovencev, med katerimi so še Kraševci na italijanski obali Jadranskega morja, ni bila tako trdna kot med svetovnima vojnama.

Položaj kmetijstva leta 1988 v Jugoslaviji je bil še vedno pod vplivom materialistične miselnosti. Socialistična posestva, se kljub veliki politični pomoči v denarju in zakonodaji, niso dobro odrezala. Poizkus Fikreta Abdiča urediti ali vsaj izboljšati kmetijstvo v Veliki Kladuši se je izjalovil. Kljub globokemu zavedanju o povezanosti pridelave, predelave in trženja v kmetijstvu, kljub dobremu razvojnemu projektu Velika Kladuša ni uspela.

V medijih so napisali, da zaradi napak in goljufij v izdaji menic, v resnici zaradi nasprotovanja takratne politike.

Zadruga v Brdih se je v tistih časih otepala s plitvim zaupanjem vanjo in nizkim vplivom kmetov, s preveč zaposlenimi delavci in z vodstvom, ki se ni bilo sposobno soočiti s spremembami v slovenskem prostoru.

Položaj 1988 je bil v Sloveniji podoben položaju v Brdih, s tem, da ostala Slovenija ni poznala kolonskih odnosov, še manj jih je občutila. Prav tako se ni zavedala italijanskih pritiskov, saj je bilo nakupovanje v Trstu in Gorici zelo prijetno.
Položaj 1988 je bil v Sloveniji podoben položaju v Brdih, s tem, da ostala Slovenija ni poznala kolonskih odnosov, še manj jih je občutila. Prav tako se ni zavedala italijanskih pritiskov, saj je bilo nakupovanje v Trstu in Gorici zelo prijetno.
Vir slike: Edi Simčič

Nastop Slovenske kmečke zveze, podružnice Brda

Tako so se tudi kmetje – privatniki (kot so jih nekateri poimenovali) podobno kot država Slovenija šli vzporedno »osamosvojitev«. Veliki zadružniki so izstopili (ali so jih vrgli ven) iz zadruge in začeli s samostojno predelavo grozdja in samostojnim trženjem vina. Z razliko od Velike Kladuše niso prejeli nobeni resnih finančnih podpor, vendar jih je politično resno podprla Slovenska kmečka zveza (SKZ) – predvsem podružnica Brda. Kmetje – privatniki v Brdih so uspeli in to tako zelo, da so se jim čudili mnogi kmetje po nekdanji Jugoslaviji.

Seveda je bil odgovor starih sil silovit. Ščuvanje deležnikov (lahko berete tudi članov bivše obveščevalne službe) po gostilnah in v zaprtih družbah proti SKZ, češ to so nasprotniki zadružništva, je bil največkrat preko meje sprejemljivega. Temu primerne so bile posledice.

Torej razkola med zadružniki in ne zadružniki (privatniki) v Brdih ni naredila SKZ s podporo družinskim kmetijam, ampak so ga naredile stare sile s ščuvanjem proti SKZ in proti njenim uspehom.

Na ravni pridelave ni nikakršnih razlik med zadružniki, privatniki (zelo čuden pojem, čeprav je take in podobne pojme bivši režim izdeloval po tekočem traku, kadar je moral koga popolnoma diskreditirati), celo med zadružnimi posestvi in velikimi farme lahko tudi vključimo v to skupino.

Razlike se pričnejo šele na ravni predelave (in še to ne vedno, saj nekatere zadruge in podjetja predelujejo hrano za privatnike) in na ravni trženja (in tudi tu poznamo veliko primerov, ko privatniki ne tržijo sami ampak jim to delajo zadruge, podjetja, lobisti…).

V obdobju 1988 – 1991 je Kmetijska zadruga Brda kmetom plačevala grozdje na nejasen način. Metala je zadružnike iz zadruge, ker niso oddali vsega grozdja v zadružno klet. Dejstvo je bilo, da ti s takšnim mizernim plačilom pridelka niso mogli preživeti, niti sebe niti svoje družine. Razpadlo je tako imenovano državno posestvo, ker tudi ono ni moglo preživeti s takšnimi cenami grozdja.

Takrat je prišlo še do vračanje zemlje razlaščencem, čeprav to v Brdih ni imelo posebnega učinka. Zadruga je zemljo dobila največ od tujih (italijanskih in avstrijskih) gospodarjev. Da o nameravani prepovedi izvoza grozdja v sosednjo Furlanijo, s pomočjo različnih vinskih con in lobiranjem v Bruslju, niti ne govorim.

Ljudje Slovenske kmečke zveze v Brdih

Pa SKZ v Brdih ni popustila. Okrogle mize spirituala Jožka Benedetiča v letih 1990-1992 so Bricem razjasnile manipulacije stare enopartijske oblasti. Te mize so v Brdih organizirali veliko prej preden je svoje organiziral Borut Pahor s pomočjo HIT-a v Novi Gorici.

Januarja 1991 je Milan Sirk na občnem zboru SKZ na Humu z nekajminutnem govorom obrnil javno mnenje v Brdih in prepričal Brice, da morajo najprej doseči svobodo in bodo kasneje uredili odnose v kmetijstvu.

Bruno Podveršič je s svojim pronicljivim občutkom za politiko, s svojimi neizmernimi izkušnjami in poglobljenim znanjem kmetijstva peljal čez vse čeri osamosvajanja in demokratizacije. Ni odstopil zahtevam po drugi agrarni reformi v Brdih in odločno zahteval enotno Občino Brda.

Boris Jakončič je briško podružnico SKZ vodil od septembra 1988 do januarja 1991, torej skoraj do osamosvojitve. Pritiskov, ki jih je bil deležen, se tu ne da opisati. Njegovemu nasledniku – meni je UDBA grozila s smrtjo – meni in družini, če ne neham s svojim političnim delom.

1. Tabor Slovenske kmečke zveze

14. maja 1989 je na grajskem dvorišču v Vipolžah (ali to koga spominja na Vilo Vipolže, ki je danes ponos Brd?) bil 1. Tabor Slovenske kmečke zveze, ki ga je obiskalo vsaj deset tisoč ljudi iz vse Slovenije. Na njem je bila okrogla miza oporečnikov preživetemu režimu, ki so množično podpisovala Deklaracijo o samostojnosti Slovenije in postavili pet zahtev takratni politični eliti nekdanje Jugoslavije s sporočilom tabora.

V obdobju 1988 – 1991 je Kmetijska zadruga Brda kmetom plačevala grozdje na nejasen način. Metala je zadružnike iz zadruge, ker niso oddali vsega grozdja v zadružno klet. Dejstvo je bilo, da ti s takšnim mizernim plačilom pridelka niso mogli preživeti, niti sebe niti svoje družine.
V obdobju 1988 – 1991 je Kmetijska zadruga Brda kmetom plačevala grozdje na nejasen način. Metala je zadružnike iz zadruge, ker niso oddali vsega grozdja v zadružno klet. Dejstvo je bilo, da ti s takšnim mizernim plačilom pridelka niso mogli preživeti, niti sebe niti svoje družine.
Vir slike: Splet

Udeleženci tabora niso želeli in ne mogli pozabiti vsega kar jih je težilo. Zato so:

  • odločno zahtevali enake politične pravice za vsakogar in za vse, svobodne volitve in suvereno slovensko državo;
  • vnovič skupaj poudarili, da je lahko le družinska kmetija temelj umnega kmetijskega gospodarstva, pa tudi narodovega obstoja;
  • si obljubili, da bodo storili vse, da kmetijstvo postane spoštovan in cenjen poklic, ne pa način življenja potisnjen na družbeno in gospodarsko obrobje;
  • ponovili zahtevo, da naj žlahtno vino nagrajuje vinogradnike in razveseljuje ljudi, ne pa kuje dobičke posrednikom in monopolistom;
  • ter podprli Brice v njihovem prizadevanju za oživitev bogastva kmetijskih kultur v Goriških Brdih in s tem njihovega snovnega in duhovnega bogastva.

Upravni odbor (UO) SKZ Brda, lahko bi se ga imenovalo svet starcev, je trdno stal za svojim predsednikom – med zasedanji UO in tudi v javnosti. Množične občne zbore so imeli redno vsako leto, do 1992. V Brdih so enotno podpirali združitev Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov. Politična napaka desnice v Sloveniji ni bila združitev ampak razdružitev teh dveh strank.

Usoda kmetijskih zadrug na Primorskem zadnjih 30 let

Kljub očitkom, da je bila SKZ podružnica Brda proti Kmetijski zadrugi Brda so kasnejši dogodki pokazali drugače. Kmetijska zadruga Brda je preživela, je v sto procentni lasti kmetov in je izboljšala kakovost vin. Nasprotno je večina živinorejskih zadrug na Primorskem od 1991 do danes propadla. Svetli izjemi sta kmetijski zadrugi Tolmin in Idrija.

V celoti so propadle kmetijske zadruge Postojna (z vsemi govedorejskimi farmami, ki so jih k sreči prevzeli »privatniki«), Ilirska Bistrica, Vipava in živinorejski deli zadrug Sežana in Koper. Prav tako so na Primorskem propadle vse mlekarne, razen Planike.

Še več, tujci so prevzeli tudi vinogradniški del zadruge Vipava, ki je včasih bila vodilna med vinogradniškimi zadrugami na Primorskem in v Sloveniji.

Opisano se je v tridesetih letih neodvisne Slovenije dogajalo s kmetijskimi zadrugami na Primorskem, na kulturah vinogradništva in živinoreje. Podobno ali slabše se je dogajalo na kulturah sadjarstva, zelenjadarstva in poljedelstva. Kljub provokacijam nekdanjega sistema z dozdevnim »nasprotovanjem« SKZ podružnice Brda, takratni Kmetijski zadrugi Brda, še danes obstaja – Klet Brda, z.o.o. Še več, kmetijska zadruga v Brdih je razširila svoje delovanje na oljkarstvo, prireditveno halo in postavila sodobno kmetijsko trgovino.

Razpadanje SKZ v Brdih je bilo povzročeno predvsem z razočaranjem briških volivcev glede njenih doseženih rezultatov v kmetijstvu. Govorice ob gostilniških šankih in mizah so tudi naredile svoje.
Razpadanje SKZ v Brdih je bilo povzročeno predvsem z razočaranjem briških volivcev glede njenih doseženih rezultatov v kmetijstvu. Govorice ob gostilniških šankih in mizah so tudi naredile svoje.
Vir slike: Terase Vedrijan

Zahvala ljudem, ki so si prizadevali za boljše kmetijstvo na zahodni meji Slovenije

Razpadanje SKZ v Brdih je bilo povzročeno predvsem z razočaranjem briških volivcev glede njenih doseženih rezultatov v kmetijstvu. Govorice ob gostilniških šankih in mizah so tudi naredile svoje. Poleg tega stranke, ki so vodile in vodijo politiko v Brdih in Sloveniji, pač niso, in še vedno ne razumejo, pomena kmetijstva za gospodarstvo in narodov obstoj.

SKZ si bo za izboljšanje položaja kmetom še vedno prizadevala, a je njen domet trenutno zelo omejen.

Ob tem prispevku se zahvaljujem dr. Francu Zagožnu, Brunu Podveršiču, Emilu Erjavcu, Milanu Sirku, Ivanu Omanu, Borisu Jakončiču, Jožku Benedetiču in še veliko neimenovanim ljudem za njihov prispevek k osamosvojitvi, demokratizaciji, izvijanja iz primeža kolonstva in za svobodo Brd. Nekateri od njih so na žalost nas vseh že pokojni.

Da gredo stvari na bolje tudi v Brdih dokazujejo visoka priznanja na ocenjevanju vin in oljčnega olja, priznano odlični okusi briškega sadja, dober razvoj turizma ter večja odprtost Bricev. Karkoli se bo v kmetijstvu zgodilo bo vedno veljalo: »Kar boš sejal, to boš žel.« In to ne velja zgolj za kmetijstvo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice