Stoletne sanje po državi – iz mita v resničnost, a sanj še ni konec
26. junij 1991. Trg republike. Nepregledna množica diha kot eden. Pomešani smo mladi in stari, danes med nami ni razlik. Vzdušje je praznično, slovesno, zgodovinsko. Razglasitev samostojnosti – končno!
Govori se vrstijo. Vzhičenje med nami narašča, vsi smo odločni in odločeni. Čeprav ne vemo natanko, kaj vse nas čaka v prihodnjih dneh in mesecih, danes ni prostora za dvome.
Preberite tudi:
Slovenija 1990 – največja prelomnica v njeni zgodovini
Tu smo zaradi enega samega razloga: da pospremimo Slovenijo prvič v zgodovini na njeno samostojno pot, da pokažemo svetu, kaj Slovenci zase želimo in zahtevamo. Nikoli še nismo imeli svoje države in zdaj je bilo treba ujeti ta trenutek, pritisniti in vzdržati. Zgodovina je na naši strani. Tako rekoč vsi smo podpirali odcepitev in dogodke, ki so jo nakazovali in pripravljali.
Zbirali smo se že na Roški v podporo četverici, ko se je med Slovenijo in Jugoslavijo vse začelo lomiti, tja sem kdaj zavila s kolesom, potem so se zvrstile Pekre, uvod v osamosvajanje, pa Kongresni trg s 30.000 ljudmi kljub prepovedi zbiranja, ko nam je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo z zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda in še in še. Slovenci se nismo mogli ustaviti.
Vir slike: Srdjan Živulovič/BoBo
Slovenci smo hoteli sami odločati o sebi
Slovenci smo za vsako ceno želeli spremembe, želeli smo sami odločati o sebi. V Jugoslaviji smo se namreč počutili vedno bolj opeharjene, ker je Beograd odločal o vsem – o novih naložbah, gospodarskih smernicah, o tem, kam bo šel denar iz skupne državne malhe, v katero sta Slovenija in Hrvaška prispevali največ. In zgodba o nerazvitih in pomoči potrebnih republikah je postajala velik paradoks.
Tako kot takrat, ko so v Mariborski tekstilni tovarni za izpolnitev vizije, dvig kakovosti izdelkov in predvsem delovnih razmer naročili vrhunske stroje iz Nemčije. Še danes živo vidim in slišim, v kakšnih razmerah so delale delavke v MTT-ju za starimi pletilnimi stroji. V socialističnem duhu so nas v osnovni šoli peljali na ogled te ogromne mariborske tovarne.
Takrat med sabo nismo klepetali, ker je bil hrup neznosen, ne vem, kako so delavke vzdržale vsak dan in vsako noč – delalo se je na tri izmene. Pa je prišel iz Beograda ukaz, da se te nemške stroje odpelje direktno na nerazvito Kosovo, Maribor pa dela naprej na starih. Noben argument, prošnja, dokazovanje o nesmiselnosti in neracionalnosti te poteze ni zalegel.
V kratkem so bili stroji uničeni, ker so zahtevali visoko izobražen kader za uvajanje pri delu. To je sprožilo val ogorčenja in razočaranja med vsemi nami, delavk ni treba posebej omenjati. Z vrsto nepretehtanih gospodarskih odločitev je propadalo jugoslovansko gospodarstvo, z njim vred oziroma hkrati pa tudi vse vrednote, v duhu katerih so nas mlade vzgajali – solidarnost, enotnost, bratstvo.
Slovenski jezik ni bil enakopraven
Eden od dokazov, da je enakopravnost v Jugoslaviji veljala le na papirju, je bila drugorazrednost slovenščine. Srbohrvaščina je imela povsod prednost, čeprav naj bi bili vsi jeziki enakovredni. Na pobudo slovenskega generala Jake Avšiča je bilo konec druge svetovne vojne dogovorjeno, da bo slovenščina enakopraven jezik poveljevanja v JLA, vendar je skupščina Jugoslavije to kasneje zavrgla.
Na vseh področjih smo Slovenci z jezo in žalostjo spremljali podrejenost našega jezika. Prek ekranov smo spremljali naše politike in gospodarstvenike, kako se udinjajo in pozabljajo, da bi ob govorih v beograjski skupščini uporabljali slovenščino, pa tudi navadni državljani in šolarji smo se učili srbohrvaščine, ki je vedno bolj veljala za edini uradni jezik.
Ena epoha se je končala – pisala se je nova zgodba
Ta dan, 26. junija, na Trgu republike se je Slovenija odločila otresti tega pritiska in iti svojo pot. Toka zgodovine se ne da več obrniti. Ena velika epoha se je končala. Pred našimi očmi se je sesula v prah, in vse je bilo odprto za novo, še nenapisano zgodbo. Ob zadovoljstvu in navdušenju pa so se vsaj v meni čustva mešala, ker je bilo v zraku čutiti tudi napetost. Vsi smo se zavedali, da to danes še ni konec poti, stari jugoslovanski mastodont bo še zamahnil z repom.
Vir slike: Bruno Toič
Naslednji dan pa šok: jugoslovanska armada in policija sta imeli proste roke za obračun s Slovenijo. Zvezni izvršni svet je v odgovor na našo osamosvojitev ukrepal z vsemi sredstvi. Zavarovali naj bi mejne prehode. Skrbelo me je, kaj bo vse to prineslo. Bom iz Ljubljane še prišla do Maribora? Nekaj sosednjih držav je ob spremljanju dogajanja in stopnjevanju napetosti ponudilo svojo pomoč.
Slovenci nismo bežali pred pritiski
V Avstriji so pripravili več namestitvenih centrov za nas, a so na njihovo presenečenje ostali bolj ali manj prazni. Zelo malo Slovencev je takrat zbežalo v tujino pred neurjem, ki se je bližalo. Grožnje so se uresničevale, vse je šlo neznansko hitro. Že dan zatem so bili tanki v Sloveniji in vse ceste in mejni prehodi so bili tako rekoč neprehodni.
S fantom ostaneva v Ljubljani, fakulteta za elektrotehniko, na kateri je zaposlen, še deluje, tako kot številne druge organizacije in podjetja, pot do njih pa postaja vse težavnejša. Kar ne dojemam, kaj se dogaja. Na cestah so barikade, prihaja do kratkih spopadov, žrtve so na obeh straneh, in iz trenutka v trenutek postaja stanje vse bolj napeto.
Zaprli smo se vsak v svoje bivališče, sledili dogodkom prek radia in napeto čakali vsako naslednjo sekundo in vsako novo zavijanje siren. V domovih smo si pripravili najnujnejše. Ob sestrelitvi helikopterja v najini bližini se pri nama vse trese in šipe žvenketajo. Držim se, a me je seveda tudi strah. Pokličem domov. Ni hujše panike, generacija naših staršev je eno vojno že preživela.
Vir slike: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, avtor Marjan Garbajs
Znamo danes ceniti zgodovinski čudež?
Po desetih dneh se je zgodil čudež, ki ga danes živimo. Slovenci smo si izpolnili stoletne sanje. Napovedi in cilji so bili zelo visoki in s tako zagnanostjo, enotnostjo in složnostjo, ki so nas povezovale, so se zdeli čisto uresničljivi. Verjeli in zaupali smo vanje. Sanje pa so kmalu začele kopneti. Neverjetna složnost in enotnost, ki sta nas družili, podpirali in krepili skozi ves osamosvojitveni čas, sta začeli kazati razpoke.
Danes smo razdeljeni in kot da bi pozabili na obljube, dane med osamosvojitvijo. Tisti cilji ostajajo nedoseženi. Želeli smo samostojno, uspešno gospodarsko politiko, čisto svojo, enotno državo, v kateri bomo lahko ponosni na svoje dosežke in nas nihče ne bo ustavljal, kjer bo slovenščina kot jezik gospodovala na vseh področjih. Kje so vsi ti ideali danes?
Kaj se vendar dogaja v tej naši Sloveniji? Res si želim, da bi mladi in vsi drugi danes čutili ponos do svoje domovine in se zavedali, kako srečni smo lahko, da nam je uspelo postati samostojna država, da bi spoštovali ta naš edinstveni slovenski jezik in našo celotno zgodovinsko pot – z vsemi vrhunci, ovinki in padci. Da bi složni, brez delitev izpeljali to našo osamosvojitev po novi poti, takšni, kot si jo kot narod in država zaslužimo. Lahko sanjam?
Lahko kot narod izpolnimo svoje sanje?
Powered by Contextual Related Posts
