Draga lenoba, res te že močno pogrešam
Ja, tudi lenoba ima svoj svetovni dan. Kdo je praznik lenobe predlagal, sicer ni znano. Morda so bili preleni, da bi se podpisali pod predlog. Morda sem jaz danes prelena (ali pa sploh nimam časa), da poiščem, če je to res, in če morebiti pobudnik le ni znan. Če se vam ljubi, poiščite, najdite in me postavite na laž. Sprejmem izziv. Ker se mi res ne da.
Se pa zdi deseti avgust, sploh danes, ko sonce nenormalno pripeka, odličen dan zanjo. Fantastičen dan za malo ležernosti in brezdelja ob kakšni vodi, v prijetni senci, s takšnim ali drugačnim napitkom, v tej ali oni družbi. Ali pa brez družbe, da niti ust ne bi bilo treba odpirati.
Preberite tudi:
Kdo si lenobo lahko privošči?
Razmišljam o tem, kaj lenoba pravzaprav sploh je in kdo si jo dandanes lahko privošči. Si jo lahko privošči s.p. – jevec, ki, ko je delo, dela do roba zmogljivosti in niti ne gleda na uro, ker kaj veš, morda še pridejo časi, ko dela sploh ne bo? Če bo, bog ne daj, vlada s kakim odlokom spet zaprla dejavnosti, od katerih je odvisen. In ko dela nima, potem najbrž tudi ne lenari, ker se vse preveč sekira, koliko časa sedaj dela ne bo in kako bo naslednji mesec plačal prispevke.
Si jo lahko privošči zaposlen z minimalno plačo? Težko, ker mora najbrž popoldne narediti še kaj na črno, da lahko preživi, ali pa vsaj riti po vrtu, če ga le ima, da si pridela nekaj zelenjave, ki bo v trgovinah vsak čas spet nenormalno draga.
Si jo lahko privošči kmet, ki je odvisen od vremena, saj je njegova tovarna pod milim nebom? Danes, ko je lepo vreme, res težko. Ni se na štajerskem zaman razvil rek, ki pravi: »Bog daj deža, da bom lehko leža«.
Poleg tega so nas, ko sem odraščala, učili, da delo krepi človeka. In da je lenoba eden izmed smrtnih grehov. Sicer šele na zadnjem, sedmem mestu, ampak še vedno smrtni greh. Hkrati so nam sicer otrokom večkrat zabičali, da naj se učimo, da nam ne bo treba delati, tako kot morajo oni. Kako to dvoje gre skupaj sicer še vedno ne razumem, vem pa, da mi učenje prav nič ni pomagalo pri tem, da mi zdaj ne bi bilo treba delati. Hkrati pa vem tudi to, da me je ta vzgoja zaznamovala za zmeraj in iz mene naredila garača, ki ima slabo vest, ko se mi kako uro v dnevu, običajno po kosilu »nič ne da«. In ne, tudi ta skrajnost ni zdrava.
Vir slike: Pixabay.
Pravzaprav se marsikomu splača biti len
V marsikaterem, če ne celo v vsakem podjetju ali organizaciji, se vedno najde vsaj eden, ki opravi bistveno več dela, kot bi ga moral. Poleg svojega odnaša rit še drugim, češ: »Saj mora biti narejeno«. Pa zato v večini primerov ne dobi nič večje plače kot tisti, ki sicer ni čisto prepričan, zakaj je sploh v službi, razen tega, da točno ve, na kateri dan bo plača in kdaj je čas za malico.
Če želi na tak način ne-delati na daljši rok mora sicer prej ko slej razviti dodatne sposobnosti blefiranja in nakladanja, da bo lahko šefu na dolgo in široko obrazložil, kaj vse je naredil. Za pisanje obsežnih poročil o delu človek pač rabi čas in nekaj kreativnosti.
In konec tedna, ko tisti norec, ki je poleg svojega dela opravil še pol njegovega, komaj čaka, da gre domov in se malo oddahne, gre lahko po oddaji poročila malo po mestu, na pijačo, v kino ali na koncert, ker ima za to dovolj energije. Ali pa se zapelje nekaj krogov s kolesom, da ga vidijo, da se zavzema za prave reči.
In v kaki živahni mestni ulici se lahko do jutra druži s kolegom, ki je na zavodu za zaposlovanje in prejema socialno podporo, ki sicer ni tako visoka, da bi se dalo od nje udobno živeti, je pa le malo nižja od minimalne plače tistega norca, ki pride vsak dan s šihta čisto polomljen.
Lenoba je/ni bolezen?
Znanstveniki univerze v Missouriju, ki se ukvarjajo z genetiko, so leta 2013 odkrili, da je lenoba dedna in se prenaša iz generacije v generacijo. Pri podganah so odkrili, da imajo tako imenovani leni gen. In potem so te iste podgane, katerih starše so umirjali, da se jim razvije lenoba, spodbujali k dejavnosti. S tem so želeli dokazati, da se da lenobo tudi ozdraviti.
Morda je lenoba bolj naučena, kot dedna. Če vse življenje opazuješ ležernost staršev in poslušaš, kako se jim nič ne da, potem obstaja velika verjetnost, da boš tudi sam tak.
Vir slike: Shutterstock.
Drug način, da vzgojimo res lenega človeka je, da namesto njega vse naredimo. Da si otrok pri sedmih letih ne obriše sam ta zadnje, ko opravi veliko potrebo, da si pri desetih ne zaveže sam čevljev in pri dvanajstih še ne zna narediti sendviča, ker bo to mami, je že dober začetek. Če mu ni treba samemu rešiti nobenega problema (in se posledično nič praktičnega naučiti), niti sprejeti nobene odgovornosti, bo slej ko prej vsaj len, če ne že depresiven.
Psihologi opozarjajo, da pretirano dolgočasje lahko povzroči celo, da posamezniki ne najdejo več smisla v vsakdanjih stvareh in motivacije za naprej, kar pogosto vodi v depresijo, prehranske motnje, odvisnost in v najslabšem primeru celo do samomora.
Ampak pri tem seveda ne gre za občasen »Danes se mi pa res ne da«, sploh če izvira iz tega, da si tako preklemano utrujen od vsega, da tudi, če bi se ti dalo, prav ničesar ne bi več zmogel. In za take ure in dneve si moramo znati odpustiti in v njih, kolikor se le da, uživati.
»Pridi lenoba, greva v miru na eno kavo, razen, če bi ti rajši en pir. Potem bova pa eno dobro knjigo prebrali.?«
