Naprej na vsebino

Bodo trgovske police res kmalu prazne

V času obilja redkokdo pomisli na čas, ko le-tega ne bo. Pred epidemijo so naše trgovske police prekipevale z izdelki iz vsega svet. V trgovini se je dalo kupiti skoraj vse. Ko je bila razglašena epidemija so ljudje množično drveli v trgovine in si delali zaloge vsega mogočega. Vsekakor je najbolj izstopal toaletni papir.

Mogoče vas bo tudi zanimalo:

Kmetu manj, a na policah hrana dražja. Ali res vemo, kaj jemo?

Višja inflacija, višja tudi cena hrane – a ne pri kmetih

Kaj slovenskega je sploh še slovensko?

Nekako smo se navadili živeti z dejstvom, da je virus z nami, da se trgovine zapirajo, odpirajo, da smemo in ne smemo nikamor, da nam ni treba v trgovino ob nedeljah in da tudi kavic v lokalu ne potrebujemo.

Da mesečna inflaciji tiho, a vztrajno raste, so sprva opazili le tisti, ki so odvisni predvsem od točno določenih izdelkov. Marsikateri izdelki so zdaj vsaj enkrat dražji, to pa so počasi opazili vsi. To, kar trenutno ponovno opažajo ravno tisti, ki so odvisni od točno določenih izdelkov, je, da izdelki izginjajo iz trgovskih polic. Razlog za to ni, da bi bilo kaj narobe z izdelki, ali da prodaja ne bi bila dobra. Razlog je drug.

Ko je bila razglašena epidemija so ljudje množično drveli v trgovine in si delali zaloge vsega mogočega.
Vir slike: Svet24

Dobavitelji bi radi delali, a nimajo s čim

PKP-ji so skušali pomagati vsem v verigi od izdelka do kupca, a so se nekje v verigi trenutno izgubili dobavitelji. Epidemija je v Sloveniji preklicana, torej bi dobavitelji lahko delali, a težava ni v tem, da ne želijo delati, ampak da nimajo s čim.

Mnogi dobavitelji sporočajo, da imajo skladišča prazna, »robo«, ki so jo naročili že lani, še vedno čakajo. Ko pa je odjeknila novica, da je tretje največje pristanišče na Kitajskem zaradi okuženega delavca ponovno zaprto, je pri marsikomu upanje, da se bo vendarle ponovno postavil na noge, izgubilo.

Zaradi dodatnih motenj v oskrbovalnih verigah se podaljšuje potovalni čas, manjša se zanesljivost oskrbe, cene ladijskih prevozov zabojnikov iz Kitajske do Luke Koper pa so poskočile za desetkrat. Že pred tem so dobavitelji imeli ogromno težav. Običajno se izdelki vlistavajo vsaj pol leta prej.

Dobavitelji npr. trgovinam ponudijo asortima za božič že nekje marca, takrat je že tudi jasno in znano, kaj bo »in« ob koncu leta. Tako imajo trgovci dovolj časa, da naročijo želeno, ter dobavitelji to tudi dostavijo. Letos pa se je to zataknilo ravno zaradi motenj pri prevozu.

Proizvajalec športnih oblačil in opreme Adidas je pred kratkim celo sporočil, da bi se lahko njihovi prihodki do konca leta zaradi težav v dobavni verigi zmanjšali za 500 milijonov evrov. Zaradi motenj v dobavni verigi ne morejo proizvesti dovolj oblačil in obutve, da bi zadostili povpraševanju.

Mnogi dobavitelji sporočajo, da imajo skladišča prazna, »robo«, ki so jo naročili že lani, še vedno čakajo.
Mnogi dobavitelji sporočajo, da imajo skladišča prazna, »robo«, ki so jo naročili že lani, še vedno čakajo.
Vir slike: Urspraha

Dobavitelji zapirajo svoja podjetja

Dobavitelji se zaradi nastale situacije morajo odločati o svojem preživetju. Mnogi imajo v nekem pristanišču na tisoče evrov izdelkov, ki jih ne morejo predati na trg in zaslužiti. Zaradi zamude plačujejo »penale«, hkrati pa iz lastnih rezerv, ki so že skopnele, plačujejo svoje zaposlene.

Ker je epidemija preklicana niso upravičeni do subvencij, delati ne morejo, dolgovi pa se nabirajo. Marsikdo je bil primoran svojo dejavnost razširiti, ali po letih uspešnega delovanja svoje podjetje zapreti.

Na dolgi rok potem to pomeni, da bomo počasi prišli do točke, da ne bomo imeli nikogar, ki nam bi izdelke dobavljal. Kot kaže se nam ponavlja scenarij iz časa Jugoslavije, ko je denar bil, a ni bilo česa kupiti.

Na dolgi rok potem to pomeni, da bomo počasi prišli do točke, da ne bomo imeli nikogar, ki nam bi izdelke dobavljal. Kot kaže se nam ponavlja scenarij iz časa Jugoslavije, ko je denar bil, a ni bilo česa kupiti.
Na dolgi rok potem to pomeni, da bomo počasi prišli do točke, da ne bomo imeli nikogar, ki nam bi izdelke dobavljal. Kot kaže se nam ponavlja scenarij iz časa Jugoslavije, ko je denar bil, a ni bilo česa kupiti.
Vir slike: Črna kronika

Rešitev je v samooskrbi

Če se bo črni scenarij, ki se trenutno piše resnično uresničil, nas lahko reši le samooskrba. Žal v Sloveniji že dolgo nismo samooskrbni, hkrati smo zelo odvisni od tujega trga. Po drugi strani pa z domačimi kmeti, ki so trenutno edini, ki bi ob ustrezni kmetijski politiki lahko poskrbeli vsak za večji del naše samooskrbe, delamo kot prašiči z biseri.

Hkrati pa ne smemo pozabiti na vse naravne »nesreče« – toča, suša, zmrzal, poplave… ki zadnje čase zabijajo žeblje v truge kmetijstva. Svoje potem še dodajo zveri.

Nič kaj bolj prijazni nismo z gozdarji in lesom. Še vedno večino lesa izvažamo in doma les uporabljamo za kurjenje.

Slovenskih proizvajalcev in pridelovalcev je bistveno manj kot si želimo to priznati.

Podjetij tipa Jutranjka, Mura, Elan, Aero, Peko, Polzela, Klasje… nimamo več. Gorenje, Iskra in še kaj bi našli je v rokah tujcev. Zadruge so v večino na slabem glasu, pri kmetih pa je bojda predrago.

Le upamo lahko, da gre zgolj za črne napovedi in da se bodo zadeve kmalu obrnile na bolje.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Kam so vsi natakarji šli?

Če je bilo pomanjkanje natakarjev očitno že v preteklosti, so po epidemiji covida-19 postali redki kot dragulji. Se pa najdejo gosti, ki z njimi še vedno ravnajo kot svinja z mehom.

Prijava na e-novice