Naprej na vsebino

Ovčerejska kmetija Pr’ Kafolu

Vas Dolenja Trebuša leži tam, kjer se potoka Hotenjaka in Trebušica zlivata v reko Idrijco. Reka teče po znani geološki prelomnici. Na njenem levem bregu je postavljena ta skromna vasica prijetnih vaščanov. Obdajajo jo strmi hribi: Kuk, Plešarski vrh in Janov vrh. Čez Idrijco, na njenem desnem bregu, se vzpenja pobočje, na vrhu katerega je Šentviška planota.

Mogoče vas bo tudi zanimalo:

Ovčerejska kmetija Jurc

Ovčerejska kmetija Jelinčič s turistično dejavnostjo

Kozjerejska kmetija Flutač

Devica Marija  z Jezusom v naročju in Sv. Joahim v objemu z Ano na tem Rupnikovem mozaiku pričata o moči kmečke družine
Devica Marija z Jezusom v naročju in Sv. Joahim v objemu z Ano na tem Rupnikovem mozaiku pričata o moči kmečke družine.
Vir slike: VB

Dolenja Trebuša je dostopna po prenovljeni cesti v smeri med Tolminom in Idrijo, ki je bila še v rimskih časih pomembna povezava med Ljubljano in Tolminsko. Iz Dolenje Trebuše pridemo v Gorenjo Kanomljo ali v Gorenjo Trebušo in naprej na Vojsko ali v dolino Čepovana.

Dolenja Trebuša in njeni ljudje so močno pod vplivom Idrije, kjer so leta 1490 odkrili živo srebro. Gre za enega od naravoslovnih središč takratne Evrope, za eno od tedanjih kulturnih središče Slovenije, ki ima še vedno močno in uspešno industrijo, kjer so ljudje še vedno izjemno tehnično nadarjeni in izobraženi. Zgodovina tega mesta in njegove doline je izredna. Idrija je bila leta 1607 izločena iz Tolminskega glavarstva in nastala je samostojna uprava. Sredi osemnajstega stoletja je bila priključena Kranjski deželi in je dobila mestne pravice. Sedanji (zaprti) rudnik živega srebra, ki so ga do tedaj izkoriščali posestniki iz Benetk in Koroške, je bil tedaj podržavljen. Nenazadnje je od tod, iz Divjih Bab, tudi prva poznana piščalka, ki jo je naredil človek.

Praznih hlevov je tod okoli toliko, da je človeka groza
Praznih hlevov je tod okoli toliko, da je človeka groza. Praznih hlevov je tod okoli toliko, da je človeka groza.
Vir slike: VB

V Dolenji Trebuši je od leta 1990 naprej na kmetiji Pr’ Kafolu redil ovce Milan Bončina s svojo družino. Njegov oče, ki je bil z zelo velikega in napredenega kmečkega posestva Smodin nad Gorenjo Kanomljo, je to kmetijo v Dolenji Trebuši kupil leta 1938 – v času italijanske okupacije Primorske, ko je veliko slovenskih kmetij šlo na dražbo. Med drugo svetovno vojno so obe kmetiji požgali Nemci zaradi pomoči, ki sta ju  dajali partizanom. Po drugi svetovi vojni sta Milan in njgova žena Anica z Brišarjeve kmetije na Ravnah vso svojo delovno dobo hodila v cerkljansko Eto in poleg osemurnega delavnika redila domače živali. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Miloš, Davor in Sara, ki imajo danes že svoje otroke. Nacionalizaciji kmetie so se izognili tako, da so kmetijo razdelili med sestre in brate. Ostale povojne zgodbe bomo tu zamolčali.

Danes kmetujejo predvsem Milan, Anica in Miloš na 20 hektarov svojega in najetega travinja, od katerega je 5 hektarov absolutnih pašnikov. Predvsem mlad gospodar Miloš skrbi še za 30 hektarov gozda, pri čemer mu včasih pomaga brat Davor.

Trenutno po sistemu dojilj redijo sedem glav goveda in nekaj več kot sto ovc. Ovce so jezersko-solčavske, križane z ovnoma teksel in ile de france. Vse prežvekovalce pasejo, s tem, da jim preko zime omogočijo dostop v hlev, kamor jim polagajo krmo. Občasno se ukvarjajo še z rejo prašičev, perutnine in kuncev. Skrbijo tudi za stare sorte sadnega drevja, skromno njivo, zelenjavni vrt in še kaj bi se našlo.

Ovce in jagnjeta Pr' Kafolu so v res dobri kondiciji.
Ovce in jagnjeta Pr’ Kafolu so v res dobri kondiciji.
Vir slike: VB

Od strojev imajo linijo za spravilo sena, ki pa kljub zelo strmim površinam ni prilagojena na gorske pogoje. V teh krajih brez terenskega vozila s pogonom na vsa štiri kolesa ne gre. Ker sem že omenjal izredno tehnično nadarjenost ljudi v dolini Idrijce, naj povem, da tudi Bončinovi niso izjema. Vse stroje popravijo sami, marsikakšno izboljšavo bi našli pri njih in marsikateri zelo uporaben stroj naredijo sami. Inovacij jim ne zmanjka, posebej brata sta tu neustavljiva in polna domislic, ki človeku res olajšajo delo z domačimi živalmi, v gozdu in pripravo hrane za čez zimo.

Naj omenim samo sušilnico za sadje, ki deluje na toplotni izmenjevalec in s tem prihrani zelo veliko elektrike. Njihovo poznavanje gozdarskih žičnic je na zavidljivi ravni in velikokrat celo pred znanjem industrijskih obratov s to proizvodnjo. Delovanje raznih strojev imajo v malem mezincu. Dnevno razmišljajo inovacijah in jih tudi uresničijo. O njihovem postavljanju električnih ograj pa v nadaljevanju tega prispevka.

Ekološkemu kmetovanju so se, tako kot veliko drugih kmetov v teh krajih, odpovedali zaradi prezahtevne administracije in pretiranega nadzora inšpekcij ter kontrolnih organizacij. Kljub temu je njihovo kmetovanje povsem ekološko. Za gnojenje ne uporabljajo mineralnih gnojil, temveč samo gnoj in gnojnico. Pesticidov ne poznajo in jih ne uporabljajo. Travnike kosijo dva- ali trikrat letno. Ovcam pokladajo ječmen, ki ga sami meljejo, in mineralno-vitaminsko mešanico. Jagnjeta na paši dokrmljujejo z Zlatim zrnom v posebnih krmilnikih, kamor ovce nimajo dostopa. Rezultati tako skrbne reje so vidni na visoki kondicijo ovc in jagnjet.

Jagnjeta koljejo v klavnici Tolmin ali Idrija in jih prodajajo krajevnim odkupovalcem ali jih imajo za lastno uporabo. Ovce strižejo sami in volno uporabijo za zastirke, zaoravajo za boljšo plodnost zemlje ali predelajo v volno. Anica pozimi plete volnene izdelke iz zelo lepo obdelane volne za svojo rabo. Poleg tega skrbi za kuhanje, pečenje kruha, skratka, vzorno skrbi za gospodinjska dela. Nič ji ni težko narediti, nikoli ji ni težko pomagati domačim in sosedom.

Ovce pasejo poleti in pozimi. Krave pasejo samo okoli svoje hiše. Hlev imajo pri hiši in drugega v najemu nekaj kilometrov od doma. Praznih hlevov je tod okoli toliko, da je človeka groza, a še večja groza je, da domačih živali tu skoraj ni. Poleti pasejo ovce na stari domačiji Smodin nad Gorenjo Kanomljo. Včasih pasejo ovce celo do Idrijskih Krnic, kjer je znana kmetija Krnčan, ki se ukvarja z rejo krav mlekaric in s sirarstvom. Ovce Milan seli peš in pri tem mu pomaga psiček Tačko, ki svoje naloge odlično obvlada. Vsak drugi dan ovcam iz doline dovažajo vodo – gre za več deset kilometrske razdalje, ki jih morajo premeriti v vsakem vremenu.

Milan pase poleti svoje ovce nad dolino Kanomeljščice
Milan pase poleti svoje ovce nad dolino Kanomeljščice.
Vir slike: VB

Za ograjanje ovc uporabljajo elektromreže in baterijske pašne aparate. Letos so se odločili, da bodo naredili stalne ograje iz žice in elektrovrvic. V ta namen so kupili železne palice, ki so jih ošpičili in zeleno pobarvali. Postavljanje ograj v teh strminah je poseben podvig, ki zahteva veliko fizično moč, dobro poznavanje terena in jasne misli. Posebna težava je v teh krajih sneg, ki pogojuje pobiranje žic ali elektrovrvic ali elektrotrakov v jesenskem času in ponovno postavljanje zgodaj spomladi. Brata Bončina razmišljajta o zimskem gretju žic s pomočjo njihovega upora. Če jima bo zamisel uspela, jim bomo pomagali pri obveščanju kmetov o tej inovaciji. Še ena težava je pri zagrajevanju pašnikov v teh krajih – majhne parcele.

Razdrobljenost parcel je na Primorskem zaradi petindvajsetletne fašistične zakonodaje o dedovanju kmetij še večja kot drugje v Sloveniji. Drugje je šlo samo za 45 let komunistične zakonodaje, nenaklonjene kmetom. No, majhna razlika obstaja. Fašisti so to delali, da bi uničili slovenskega kmeta – Slovenca, komunisti so hoteli uničiti samo svojega razrednega sovražnika. Posledice so, na žalost vseh slovenskih kmetov, enake – pet milijonov parcel na kmetijskih površinah Slovencev v Sloveniji. Tudi tu smo vodilni na svetu.

A naj povemo nekaj bolj spodbudnega. Milan s svojo družino in teh nekaj kmetov, ki so tu še obstali, spravlja mrvo (in seveda tudi travo) na tako strmih površinah, da človeku jemlje dih, ko jih samo gleda. Strmine so tako strme, da je uporaba posebne gorske mehanizacije nujna. Milan za pomoč poprosi tukajšnje kmete, ki tako mehanizacijo imajo.

Kako strmi so tod travniki je s fotografijo težko pokazati
Kako strmi so tod travniki je s fotografijo težko pokazati.
Vir slike: VB

Ni vprašanje samo strmina, še večja težava je razbitost površine. Zato so se nekateri kmetje odločili za urejanje travnikov s svojim denarjem oziroma denarjem, ki ga država Slovenija in v zadnjih letih Evropska unija namenjata območjem z omejenimi dejavniki. Ravnajo po svoji kmečki pameti, ki jim nikoli ne odpove. Odstranijo zemljo, poravnajo površino, če je treba tudi z razstrelivom, vedno s težko mehanizacijo, nazaj navozijo zemljo in takoj zasejejo travno-deteljno mešanico ter zaščitni posevek. Potem molijo, da jim tega dela ne uničijo hudi nalivi. Melioracije so tod delali z državnim denarjem nekje do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Potem je to država Jugoslavija nehala delati.  Tudi država Slovenija takšnim izboljšavam travinja ni nikoli namenila sredstev. In sedaj: kakšna mora biti ljubezen kmetov do zemlje, ki vlagajo veliko zelo težko prisluženega denarja v izboljšavo zemljišč, ki jih bodo v najboljšem primeru sami uporabljali štirideset let? Površine pa so izboljšali (in jih naredili primerljive avstrijskim ter švicarskim) za naslednjih tisoč let. Seveda, če ne bo »tod spet seklo jeklo«, kot je to predvidel Simon Gregorčič deset let pred Soško fronto. In če jim razne inšpekcije ne bodo pobrale volje za te nadčloveške napore.

Ljudem na tem območju je v tolažbo cerkev svetega Florjana na Idrijskih krnicah. Dr. Jurij Bizjak, takrat koprski pomožni škof, je zvonove in prag cerkve blagoslovil leta 2001. Pater Marko Ivan Rupnik je natančno vedel, zakaj je tukaj s svojimi sodelavci naredil kar dva mozaika. Sveti Florjan je na zunanji strani cerkve ob vhodu. Sveti Joahim v objemu z Ano na eni strani, Devica Marija z Jezusom v naročju pa na drugi strani oltarja – Sveta družina pomaga kmetu preživeti.

Mozaik Sv. Florjana je ena od umetnin patra Marka Ivana Rupnika v tej skromni vaški cerkvici
Mozaik Sv. Florjana je ena od umetnin patra Marka Ivana Rupnika v tej skromni vaški cerkvici. Vir slike: VB

V teh krajih niso samo strme površine in posledično nesreče v kmetijstvu in gozdarstvu. Tod so tudi žene in dekleta, ki znajo delati čipke. Slednje so v svoji milini pravo nasprotje divji naravi, a tako čipke kot ta divja narava so prekrasne. In žene skrbijo, da je družina, da so člani družinske kmetije lepo postreženi. Naredijo, skuhajo in postrežejo ocvirkovco, žlikrofe in bakalco, značilne jedi te doline in teh strmin. Bakalca je iz bravine, torej je zanjo nujno rediti drobnico. Poleg bakalce ima drobnica še eno prednost – na strmih pašnikih ne naredi veliko škode (erozija zemlje). Vse to so naše none in nonoti vedeli in so nam tudi povedali. Ali smo jih zares poslušali? Ali smo jih slišali? Ali bodo Milanovi mali vnuki, ki imajo ovce zelo radi, ko odrastejo še nadalje skrbeli za izročilo naših prednikov?

Prispevek je bil objavljen v reviji Drobnica, številka 4/2021.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice