Naprej na vsebino

Dan vrnitve Primorske k matični domovini

Vrnitev Primorske k matični domovini, ne k Sloveniji, je današnji državni praznik vseh Slovencev. A ni šlo za zmago v Parizu, prej je šlo za zelo grenak okus, saj smo spet izgubili precej naših narodnjakov in del narodnega ozemlja na zahodu. Tako kot se to dogaja že nekaj zadnjih tisočletij.

Državni zbor je leta 2005 izglasoval državni praznik, ki ni dela prosti dan. V spomin na Pariško mirovno pogodbo, ki je začela veljati 15. septembra 1947. Vrnitev Primorske k matični domovini. Ne k Sloveniji, k matični domovini. Dovolite mi nekaj osebnih razmišljanj ob teh zgodovinskih dogodkih, pri čemer obljubim, ne bom šel do prastare dobe Venetov.

Zgodovinski okvir vrnitve Primorske k Sloveniji

Barantanje s Primorsko je na evropskem in svetovnem diplomatskem parketu potekalo vse dvajseto stoletje. Najprej je bil 1915 podpisan Londonski pakt, v katerem je bila Italiji obljubljena Primorska, kot njena nagrada za prestop k silam Antante. Posledica te nesprejemljive kupčije je bila Soška fronta, največji spopad v zgodovini človeštva v visokogorju. Avstro-ogrska in Italija sta se z vsemi svojimi silami spopadli na slovenskem narodnem ozemlju.

Rapalska mirovna pogodba med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS je 1920 določila mejo na Postojnskih vratih. Primorska, in s tem Slovenija, je izgubila na jugu ozemlje od Reke do izliva Soče, na severu celotno Kanalsko dolino in celotno Soško dolino. Skratka, vse ozemlje zahodno od Triglava. V zameno je Kraljevina Italija priznala Kraljevino SHS. Dobra kupčija, ni kaj.

Temu dejstvu je sledil nastanek TIGR-a. Kljub organiziranosti v trojkah, uspešnim akcijam in sodelovanju z IRO (predstavniki obeh narodno zavednih organizacij so se največkrat srečevali v Parizu), je OVRA zajela nekatere vodilne člane TIGR-a. Na Prvem tržaškem procesu je Kraljevina Italija ubila štiri, na Drugem tržaškem procesu pa pet članov TIGR-a. Na smrt je obsodila več ljudi, a jih je pomilostila in jih namesto na smrt obsodila na dolge zaporne kazni, na katere je bilo obsojenih zelo veliko Primorcev.

Boj primorske duhovščine za pravice Slovencev v Italiji je bil bolj uspešen. OVRA, tajna italijanska policija, predhodnica Gestapa, katere naloga je bila uničiti vsako protifašistično gibanje, slovenskih duhovnikov ni nikoli odkrila. Duhovniki na Primorskem so med obema svetovnima vojnama odigrali ključno vlogo pri ohranjanju Slovencev na zasedenem ozemlju. Ne kot Bevkovi Čedermaci, ampak kot odlično organizirana narodna sila.

Barantanje s Primorsko je na evropskem in svetovnem diplomatskem parketu potekalo vse dvajseto stoletje. Vir slike: Muzej novejše domovine.
Barantanje s Primorsko je na evropskem in svetovnem diplomatskem parketu potekalo vse dvajseto stoletje.
Vir slike: Muzej novejše domovine.

Po septembru 1943, po predaji Italije zaveznikom, so na Primorsko množično prišli partizani. Primorci so do konca II. svetovne vojne prehranili večino slovenske partizanske vojske. Ob koncu vojne je partizanska vojska zavzela Trst in Gorico. Zgodil se je največji precedens v vsej človeški zgodovini: to kar je zasedla vojska, je odvzela diplomacija.

V tem obdobju konca vojne so oboji, slovenski in italijanski partizani, pobijali predvsem svoje ljudi. Jame so bile polne Slovencev od slovenske maščevalnosti, fojbe so bile polne Italijanov od italijanske maščevalnosti. In na obeh straneh zaradi strahu pred drugačno politično ureditvijo in strahu pred obsodbo teh zavržnih dejanj. 

Na žalost je nekaterim slovenskim voditeljem, predvsem političnim, ne vojaškim, komunizem pomenil več kot ljubezen do svojega naroda. Drugače ne moremo razložiti dejstva, da je Edvard Kardelj pristal na odstop velikega dela Primorske Palmiru Togliattiju za zmago socializma v Italiji. To se, kot vemo, nikoli ni zgodilo, a Slovenci smo na jugu izgubili 100 km obale – od Trsta do izliva Soče v Jadransko morje, na severu Kanalsko dolino s Sv. Višarjami. 

Tega dejstva ni mogla rešiti niti Matjaževa vojska, ki je delovala proti enostrankarski ureditvi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, predvsem na Primorskem. Tudi ideja o Svobodnem tržaškem ozemlju ni uspela.

Pariški mirovni konferenci 1947 je takoj sledila Pariška mirovna pogodba, ki je na mednarodni ravni zapečatila usodo 100.000 Slovencev v Italiji. In nekaj tisoč kvadratnih kilometrov slovenskega ozemlja. Dokončno je to potrdil Londonski memorandum 1954. Vsi sporazumi o nas so se sprejemali daleč od našega ozemlja.

Veliko posameznikov in organizacij na obeh straneh meje se je po letu 1945 borilo za priznanje manjšinskih pravic Slovencev v Italiji. V nasprotju z Avstrijci na Južnem Tirolskem nismo bili tako uspešni. Prvi od razlogov je nepoznavanje pomena lastništva kmetijske zemlje za narodov obstoj, drugi je slovenski razkol. Najprej smo Slovenci, potem šele levi in desni, rdeči, beli, črni, zeleni, modri in lila pikčasti.

Izjave Slovencev o tem državnem prazniku

Dosegli smo vrnitev Narodnega doma v Trstu. Tu gre priznanje našemu predsedniku Borutu Pahorju. Upamo samo, da ni Italijanom obljubil preveč v zamenjavo. Italijani so od nekdaj bili dobri trgovci.

Čaka nas še vrnitev narodnega doma v Gorici, ki je bila še po I. svetovni vojni popolnoma slovenska. Upam, da to dočakam še za časa svojega življenja, saj bi s tem bili poplačani skrajni napori slovenskih narodnjakov na tem delu države. Ali bomo dosegli še kaj več pa je veliko vprašanje.

Olga Franca je povedala: »Smo vsi, ki se zavedamo teže tega praznika, o tem dolžni poučiti tudi mlade in zanamce.«

Boris Pahor je kot vedno zelo prepričljiv: »Kljub vsem vzponom človeškega razuma, kljub pridobitvam človeškega duha, s katerimi se vzdigujemo nad etične meje, je narodno občestvo še zmeraj najbolj žlahtna domovina človeškega srca.«

Ko smo otvorili Stolp miru Cerje, spomenik slovenstvu na zahodni meji in med vrsticami spomenik padlim na planoti Doberdob je govor imel sedanji predsednik Borut Pahor. Za svoje pomenljive besede si je zaslužil kratko ploskanje. Za tem govorom je kantavtor Iztok Mlakar zapel svojo pesem Karleto Špacapan.

Ljudje smo ploskali toliko časa, da smo odnehali šele zaradi razbolelih rok. Taki smo Primorci, taki smo Slovenci.

Naj končam z opominom, kaj se ne sme več zgoditi. Povezano je z dogodki v II. svetovni vojni na tem ozemlju, kjer sem živel in deloval pretežno večino svojega življenja. Hodil sem v Osnovno šolo Petra Skalarja v Bovcu. Peter Skalar (s pravim imenom Ferdo Kravanja iz Čezsoče) je bil Tigrovec, ki pa so nam ga takrat predstavljali kot narodnega heroja. To je bil človek, ki je imel svoj narod neizmerno rad. Načrtoval je atentat na Mussolinija v Kobaridu, pa ni bil terorist. Bil je težko ranjen na Mali gori pri Ribnici, kjer je v prvem spopadu z okupatorjem v II. svetovni vojni na slovenskem ozemlju padel Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR-a. Franc Derganc, po katerem se danes imenuje Bolnišnica Šempeter, je Petra Skalarja v ljubljanski kliniki zdravil in varoval pred Italijani. Po srečnem pobegu je ta borec za dobro Primorcev deloval na Jesenicah. Partizan, s pretirano politično pripadnostjo, ga je nad Plavami konec 1944 ubil, ker je imel Peter Skalar prevelik vpliv na ljudi, na Primorce. Ne sme se več zgoditi, da svojim, slovenskim otrokom premišljeno lažemo o svoji zgodovini.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice