Ob robu Mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma AGRA 2021 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS organiziralo mednarodno konferenco z naslovom »Ženske in njihov položaj na podeželju«.
Ob zaključku so predstavniki enajstih delegacij sprejeli deklaracijo, v kateri so poudarili pomen enakih pravic žensk in pozdravili prihodnje sodelovanje in dodatna prizadevanja v smeri iskanja rešitev za celosten razvoj evropskega podeželja. A kot je povedala ga. Ule, bo treba deklaracijo sedaj tudi uveljaviti v praksi, sicer bo le še ena dobra želja na papirju.
Preberite tudi:
Irena Ule: Najraje bi nas privezali za štedilnik
Konference se je udeležilo 11 delegacij držav članic Evropske unije (EU) in partneric Zahodnega Balkana. Uvodoma je minister dr. Jože Podgoršek poudaril, da podeželske ženske pogosto izostajajo iz procesov soodločanja, izobraževanja in socialnih aktivnosti, predvsem zaradi oskrbe otrok in družinskih članov.
Zbrane je nagovorila tudi predsednica Zveze kmetic Slovenije ga. Irena Ule, ki je v svojem govoru izpostavila številne težave. »Položaj kmečke žene je zapostavljen, saj bi nas najraje privezali za štedilnik. Nihče ne opazi, kadar dobro kuhamo, pospravljamo, skrbimo za bolne in onemogle, ko pospravljamo dvorišča. Hitro pa se širijo govorice, če nam kje spodleti. Na papirju imamo enake pravice, a so pogosto poteptane v družinah ali v družbi,« je slikovito opisala.
Vir slike: Bigstockphoto.
(Ne)plačevanje ženske delovne sile
Namestnik regionalnega direktorja Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za Evropo in Centralno Azijo Nabil Gangi je poudaril, da so ženske ključne za socialni in ekonomski razvoj podeželja. Izpostavil je problematiko (ne)plačevanja ženske delovne sile.
Vendar ali je (ne)plačevanje ženske delovne sile res posledica tega, da se žensko dela smatra kot odgovornost oziroma nekaj samo po sebi umevnega? Ali morebiti k temu prispeva tudi sam sistem?
Kmet (v pokojninskem in invalidskem zavarovanju) je oseba, ki opravlja kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnost ali dopolnilno dejavnost na kmetiji (kmetijska dejavnost), kot je določena z Zakonom o kmetijstvu in je nosilec ali član kmetije – in hkrati ni v delovnem razmerju za polni delovni čas ali samostojni podjetniki, enostavneje povedano: preživlja se le s kmetijo.
Kmetje so z eno prijavo hkrati vključeni v tri obvezna socialna zavarovanja in tako plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za starševsko varstvo. Predvsem na manjših kmetijah (pa tudi na nekaterih večjih) se prispevki plačujejo le za nosilca kmetije, ne pa tudi za člane kmetije.
Pri tem je treba poudariti, da so zavezanci za vlaganje prijav v zavarovanje zavarovanci sami, če so nosilci kmetijske dejavnosti. Člane kmetije v zavarovanje lahko prijavi le nosilec kmetijske dejavnosti – ženska se torej, v kolikor ni nosilka kmetije, sama niti ne more prijaviti.
Nosilci kmetij so v Sloveniji večinoma moški. Tudi na ravni EU ni veliko drugače. Le 30 % nosilcev kmetijske dejavnosti je žensk, kmetije, ki jih vodijo, pa so v povprečju manjše.
In tako so ženske pogosto smatrane kot pomožna delovna sila, posledica tega pa je, da nimajo priznanega ustreznega statusa in da jim na stara leta pokojnina ne pripada. Ko ne morejo več delati so tako brez lastnih sredstev in prepuščene milosti in nemilosti drugih družinskih članov.
Vloga ženske na podeželju je ključna
Stari rek pravi, da ženska podpira tri vogale v hiši. In to še toliko bolj drži na podeželju. Ženske imajo ključno gospodarsko in družbeno vlogo, kar se še posebej kaže pri projektih v turizmu, obrtništvu ter na področju lokalne kulture ali dediščine, kar prispeva k dinamičnosti podeželja. Vendar je njihovo sodelovanje v gospodarstvu na splošno le malo priznano.
Vir slike: Shutterstock.
Brez žensk, predvsem mlajših, v rodni dobi, se tudi praznjenje podeželja ne more ustaviti. Brez ženske se rodbina ne nadaljuje. In marsikako staro izročilo se preneha prenašati naprej. Tako se tudi narod v celoti kulturno siromaši.
Problem je sicer najverjetneje še precej širši. Na splošno je odnos slovenske družbe do kmetijstva vse slabši. Vse nam smrdi, traktorji so preveliki in preveč ropotajo, vsake toliko se kaki nadobudneži celo lotijo »reševanja« živali iz hlevov. Da je vsako pošteno delo vrednota in spoštovanja vredno, se vse bolj pozablja. Posledično je tudi v primeru, da si sin gospodarja želi kmetijo prevzeti, vedno težje na kmetijo dobiti mlado gospodinjo.
Se je pa treba tudi zavedati, da se je sodobna podeželska ženska v primerjavi s podeželsko žensko izpred sto ali petdeset let precej spremenila. Ni ji več dovolj skrbeti za otroke, pospravljati po hiši in prati cunje, urejati vrt, hraniti živali in skrbeti, da bo gospodar zadovoljen. Ima tudi lastne ambicije. Ima želje, vizije, cilje. In želi biti uspešna. Ali to razumemo? Ali to obsojamo? Ali bi žensko še vedno najraje priklenili na štedilnik?
Ali ni morebiti le čas, da smo tudi kot družba bolj odprti v razmišljanju in s tem pripomoremo k izboljšanju razmer žensk na podeželju? Ni namreč vse v denarju, veliko je tudi v odnosih.
