»Kdo dela draginjo?«
Draginja oziroma »gospodarsko stanje, ki ga povzročijo visoke cene materialnih dobrin« je bila pred 100 leti v tamkajšnjem okolju že dovolj občutna, da so o tem začeli pisati Beograjski časopisi ter pozivali centralno vlado in občinske uprave, naj ne stojijo križem rok.
V članku so omenili, da Beograd leži v »sredini med Banatom, Mačvo in Moravsko dolino, ki so prave zakladnice živil, od koder je dovoz v Beograd jako lahek«. Previsoke cene mesa, masti in moke so bile posledica previsoke stopnje izvoza teh živil, zato so od vlade zahtevali čimprejšnjo ukrepanje v obliki omejitve izvoza. Tudi zagrebška trgovska zbornica se je priključila pozivom.
Preberite tudi:
Kot je komentiral Slovenec, pa vladi ni niti na kraj pameti padlo, da bi poslušala vpitje revnejših slojev in se na to odzvala podobno kot češkoslovaška vlada, ki je pravila, da »morajo imeti najprej domačini kaj v loncih in za želodce, potem šele pridejo tujci na vrsto«.
Časopis Kmetijski list je edini branil visoke cene. Po njihovih besedah so tako kmetje za svoje pridelke dobili primerno visoko plačilo. Težava pa ni bila v zaslužkih kmetov, ampak pri izjemno nizkih oziroma celo ničelnih davkih preprodajalcev oziroma izvoznikov.
Kmetijski pridelki v Sloveniji
Tako kot po celi državi, so se tudi v Sloveniji spopadali z draginjo, vendar so se tukaj cene dvigovale predvsem pri poljskih pridelkih, vzrok pa je prav tako tičal drugje.
Ljubljanski mestni prebivalci so se spravljali na kmete, češ da so »neusmiljeni« pri postavljanju cen svojim pridelkom. Edini krivec pa je bila suša. Poglejmo, kakšno stanje je pustila za seboj:
»Letošnja suša je za jesenske pridelke naravnost pogubonosna. Krompirja se je pridelalo dve tretjini manj kakor lani. Zelje ne kaže nobene rasti, repa je tam, kakor pred mescem. Pri fižolu se ni dobilo nazaj niti semena in je sploh fižol droban in skoro neužiten. Jesenska otava po travnikih je zvenela, vsled česar bo moral živinorejec število živine dokaj zmanjšati. Prešiči se vsled pomanjkanja piče ne bodo mogli odebeliti.«
Vir slike: Space‐Time Patterns of Meteorological Drought Events in the European Greater Alpine Region Over the Past 210 Years.
Za zimo se je torej pričakovalo, da bo na trgu izjemno pomanjkanje mleka, poljskih pridelkov in špeha, kjer pa bodo ta živila na voljo, bodo zelo draga. Kazalo je, da se bo v mestih dobilo skoraj izključno kruh in goveje meso.
Novica, kot je danes ne srečamo več
V Slovencu pred 100 leti lahko zasledimo tudi tako novico, za katero bi si danes težko predstavljali, da se pojavi v časopisih.
Zapis je kratek, ampak sladek, gre pa takole: »Na Poljanah pri Št. Vidu nad Ljubljano pri posestniku Jožefu Merharju je hruška vsa v cvetju kakor meseca maja, vmes so pa zrele hruške. Pač redek slučaj.«
Policijska ura
V takratnih časih so poznali redno policijsko uro, ki pa je bila zaradi Ljubljanskega velikega sejma začasno prekinjena. 13. septembra je bila znova vzpostavljena, določala pa je, med drugim, zaprtje gostiln ob 23. uri ter zaprtje kavarn ob 24. uri.
Težave z zaposlenimi na železniški postaji
»Občinstvo je razvajeno,« kar bi pomenilo »javnost je razvajena«, je bil odgovor načelnika glavne železniške postaje v Ljubljani, ko se je pisec tega zapisa prišel k njemu pritožit nad delom zaposlene na postaji.
Članek je omenjal prigodo, ki jo je stranka doživela, ko se je želela peljati z vlakom. Ob 12. uri je gospod prispel na železniško postajo v Ljubljani z namenom, da se odpelje v Lesce. Na blagajni številka ena je želel kupiti listek oziroma vozovnico, ki pa je ni dobil, saj je gospodična rekla, da je vlak že odpeljal.
Gospod je pohitel do proge, kjer je videl, da »Gorenjec« (kot so poimenovali vlak proti Gorenjski) še vedno stoji na postaji. Vratar se je čudil, da gospod vozovnice ni dobil, in ga je poslal nazaj k prodajalki.
Gospod je prodajalko opomnil, da je vlak še vedno na postaji, vendar kljub grožnji s pritožbo, mu listka ni želela izročiti. Nato je želel kupiti vozovnico za večerni vlak, nakar je dobil odgovor, da se vozovnice za večerni vlak začnejo prodajati komaj ob 14. uri. Po njegovih besedah prodajalka ni imela veliko dela, saj je bilo potnikov na blagajni malo.
Vir slike Facebook stran Grem z vlakom.
Nesrečni moški je opazoval, kako je »Gorenjec« odpihal s postaje, medtem ko je hitel do načelnika. V njegovi pisarni se je gospod pritožil in povedal, kaj se je zgodilo. Odgovor se je glasil, da naj se pritoži neposredno na ministrstvo ali direkcijo v Zagrebu. Pritožne knjige tudi ni dobil, saj naj bi že davno tega izginila.
Uredništvo časopisa je temu pripelo še naslednje: »Zoper to gospodično smo dobili že več pritožb, zato prosimo ravnateljstvo južne železnice, da jo primernim potom poduči, kako naj postopa s potujočim občinstvom, če ravnateljstvo samo vedno ugaja upravičenim željam potujočega občinstva, bi to vsaj v enaki meri pričakovali od podrejenega uradništva«.
Danes, 100 let kasneje, lahko zelo podobne zapise in prigode beremo še posebej na družbenih omrežjih, kot je Facebook. Ljudje se nismo veliko spremenili, spremenila se je zgolj naša okolica.
Powered by Contextual Related Posts
