Odnos do otrok se je tekom zgodovine zelo spreminjal, a ne glede na to, kako močno smo napredovali, se borili za njihove pravice, smo še vedno na istem. Otrok je še vedno objekt, stvar s katerim se izsiljuje na vsakem koraku, se v njegovo dobro delajo svinjarije in kršijo zakoni in se ob koncu dneva kiti s priznanji, koliko veliko smo zanj naredili. Resnica pa ta, da je bil otrok le zlorabljen, razvrednoten in izkoriščen za neko moralistično, etično in politično merjenje moči.
Preberite tudi:
Bolečine otrok so tudi bolečine staršev
Težko bi rekli, kdaj je bilo težje biti otrok. Zdaj, ali 50, 100, 1000 let nazaj. Gospodarstvo, tehnologija, kultura … vse se je razvijalo, le odnos do otrok je ostajal enak in se predstavljal iz ene skrajnosti v drugo.
Vir slike: Pixabay
»Ata so rekli.«
Če so naši dedki in babice morali vikati svoje starše, ter je bilo vse tako kot so »ata rekli«, še ne pomeni, da se jim je slabo godilo. Nikakor si ne znamo zdaj predstavljati, da bi otroci slepo verjeli staršem in jim v vsem ustregli.
Takrat pa je bil takšen način življenja. Otrok je bil »poceni« delovna sila doma. Starši so ga naučili vse kar so znali in ga poslali v svet. Večino so potem bili to otroci, ki so gojilo strahospoštovenje do avtoritete, bili delovni, pridni in so znanje staršem delili dalje.
Posledično so tudi svoje otroke vzgajali v tem duhu. Seveda so bili tudi revolucionarji, ki so želeli drugačno življenje, a teh je bilo za peščico. Tako imamo še vedno generacije, ki slepo verjamejo avtoritete, se ne sprašujejo veliko. Če je kaj zapovedano, je to tako, brez vprašanj, brez upora, brez prerekanj.
Seveda slepo zaupanje avtoriteti ne prinese napredka, tudi ne sprememb. A je na neki točki lažje tako. Znanje in spoznanje prineseta veliko odgovornost. Odgovornost katere se mnogi ne zavedajo in je tudi niso sposobni prevzeti.
Revolucija naj bi prinesla izboljšave, a če smo čisto iskreni, na področju vzgoje in odnosov do otrok, je prinesla veliko gorja.
Permisivna vzgoja
Nekomu se je zdelo smiselno, da se otroka postavi v ospredje in se ga postavi na piedestal. Posledično se je rodila permisivna vzgoja in odgovornost za življenje dala v roke otrok. Nekaj kar odrasla oseba ni zmogla in znala ustrezno opravljati, naj bi opravljal otrok?
Kako zgrešeno je bilo tovrstno mišljenje se je kaj kmalu pokazalo, saj se je vzgojilo razvajene, samovšečne osebke, ki so iskali le svojo pravice, odgovornost pa prelagali na druge. Če smo realni so posledice tovrstne vzgoje opazne na vsakem koraku še danes.
Običajno otrok znanje, ki ga je dobil od staršev predaja dalje. Če je pridobljeno znanje le prelaganje odgovornosti, bo to predal dalje. Po možnosti pa še vpletel idejo »ata so rekli«, kjer je za otroke skrbela cela generacija. Tovrstna praksa se potem zavije v prepričanje, da se je treba vračati h koreninam, gre pa v bistvu le za prelaganje odgovornosti.
Otrok današnjega časa
Že nekaj let je jasno, da permisivna vzgoja ne prenaša nič kaj dobrega. Celo idejni vodja tovrstnega načina vzgoje, se je že pred več kot 20 leti opravičil in priznal svojo zmoto. Ker je njegovo sporočilo sovpadalo z nekim čudnim duhom v Sloveniji, da se ne zaupa več stroki, so bile njegove besede preslišane, ali celo zamolčane.
Otroci so kot starši predajali svoje napačno znanje dalje. Seveda dodajali svoj pogled, saj zavedanje, da tovrstno znanje ni dobro je vendarle obstajalo. A kar se »Janezek nauči, to Janezek zna.«
Sama ideja o vzgoji otrok je v današnjem času tako popačena in zamaskirana z nekimi političnimi, ideološkimi, etičnimi in ne vem kakšnimi še nadzori, da se je že izgubilo bistvo.
Dolžnost starša je, da otroka vzgoji in mu privzgoji osnovne vrednote in znanja. Otroka je treba naučiti spoštovanja in občudovanja. Treba ga je pripraviti na svet, mu privzgojiti socializacijo in ga naučiti, kako ravnati v različnih odnosih.
Otroka je treba naučiti kuhati, pospravljati, najbolj osnovnih gospodinjskih opravil in predvsem tega, kam in na koga se obrniti, če nekaj ne gre. Otroka je treba naučiti, da so v življenju pomembni tako vzponi kot padci, da včasih zmaguješ, včasih izgubiš.
Otroku je treba dati vedeti, da je popoln takšen kot je, da je vreden ljubezni, spoštovanja, da pripada in da bo vedno imel nekoga, ki bo zanj šel v pekel in nebesa.
Otroka je treba naučiti, da zna gledati s srcem, da zna gledati tudi gozd in ne samo drevo. Otroku je treba znati privzgojiti domišljijo, radovednost in moč argumentiranja.
In še bi lahko naštevala. A trenutno velika večina otrok dobil le informacijo, da mora biti vizualno všečnih, imeti dobre ocene, da bodo sprejeti in ljubljeni. Pove se jim ogromno tega, kar ne smejo in kaj se od njih pričakuje. V njihove roke se daje ogromno odgovornosti in se jih ponovno postavlja v čas »ata so rekli«.
Otrok sodobnega časa mora ponovno po poti, ki so mu jo določili starši. Če na njej pade, se ga obravnava kot izmeček, grbavca. V času »ata so rekli« so takšnemu otroku pomagali, to pa se je v zdajšnjem času izgubilo.
Takrat je bil otrok njihov, pa naj je bil neumen, grd, ali pameten ali lep. Pot so določili na osnovi tega kar so imeli in ne tega, kar je okolica narekovala. Ja, so jih pretepali, so od njih zahtevali, da na stara leta poskrbijo zanje, a so kljub vsemu svoje otroke spoštovali in jih imeli rade takšne, kot so bili.
Sedaj se postavljajo nerealni cilji, ki se jih pogojuje z ljubeznijo. Če otroku ne gre, so krivi drugi in če zabrede, se ga pusti, ali pa opravičuje njegove dejanje, nikakor pa se jim ne pomaga. Prav tako se pričakuje, da bodo otroci za starše poskrbeli, ko bodo ti onemogli. Celo v zakonu imamo to zapisano.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo, vsa naša dejanja imajo posledice. Nekatere so vidne takoj, druge čez čas. Ne glede na to, da imajo nekateri starši občutek, da imajo vso znanje tega sveta, ker so prebrali dve, tri knjige o vzgoji, je vzgoja otroka v zdajšnjem času umetnost.
Ni lahko delo, saj vsak, ki ima pet minut časa, pametuje. Vsak otrok je svet zase in ko se starš zave tega, ter dejstva, kaj je v življenju pomembno da otroku privzgoji, je uspeh zagotovljen.
