Naprej na vsebino

Prejeli smo: Protivladni in anticovid protesti pod črto

Čeprav imajo vsi protesti, ki smo jim v Sloveniji priča, skupni imenovalec (nestrpnost in antijanševski naboj), pa je potrebno vendarle ločiti protivladne proteste od anticovid protestov, ki so zmes iracionalnega uporništva in prepričanja o »ploščati zemlji«.

Protivladni protesti

Pri protivladnih ali tako imenovanih petkovih protestih kaže poudariti najprej to, da se ti niso začeli tekom opravljanja izvršilne funkcije vlade, ampak še predno je sedanja vlada nastopila mandat oziroma še predno je slednja začela vladati. Druga stvar, ki jo je potrebno omeniti, je pa to, da so bili protivladni protesti najprej spodbujeni z nedržavotvornim in destrukcijskim ravnanjem leve opozicije v parlamentu, nato pa s prenosom njenega ravnanja na ulice oziroma z njeno navzočnostjo in hujskanjem ljudi proti vladi na samih protestih. Tudi z lažmi in manipulativnimi prijemi: od očitkov o domnevni koruptivnosti sedanje vlade pa do zgražanja nad tviti predsednika vlade. V normalno delujočih demokracijah noben tvit, pa če je ta še tako problematičen, ni, ne more in ne sme biti povod za ogrožanje demokratičnih ustanov in temeljev demokracije. Povsem jasno je, da je motiv leve opozicije več čas bil (in je) izkoristiti domnevno spontane, v resnici pa zrežirane proteste, za svoje cilje ali za vrnitev na oblast in ohranitev lastnih in privilegijev njenih podpornikov za vsako ceno.

Od izvolitve vlade dalje so pokazali svoj pravi obraz tudi osrednji mediji, saj so skupaj z levo opozicijo problematizirali in problematizirajo prav vsako zakonsko spremembo in vse ukrepe, ki jih predlaga vlada. Pa tu ne gre za to, da sedanji vladi ni kaj očitati – ji prav gotovo gre: ne sicer glede njene uspešnosti in učinkovitosti na zunanje-političnem, gospodarskem, socialnem in drugih področjih, kjer dosega zavidljive rezultate, pač pa glede nepotrebnega zapleta okrog imenovanja tožilcev in njenih spodrsljajev pri obvladovanju zdravstvene krize, še zlasti v zvezi z ne dovolj premišljenimi in občasno tudi neživljenjskimi protikoronskimi ukrepi. Prav tako in še bolj škandalozna je tudi uporaba dvojnih meril, ki se jih poslužujejo osrednji mediji.

Naj navedem nekatere najbolj očitne primere uporabe dvojnih meril: med najbolj očitnimi je denimo primer, ko proteste tako imenovanih rumenih jopičev prikazujejo kot nelegitimne in sovražne proteste skrajnih desničarjev, petkove proteste ali proteste levosučnih aktivistov in skrajnih levičarjev pa kot legitimne in nesovražne proteste (samo za primerjavo: če namreč primerjam proteste enih in drugih, je med njimi bistvena razlika, in sicer ta, da na protestih rumenih jopičev – vsaj za enkrat – ni zaznati prevratniških ciljev in zastraševalnih gesel, kar je sicer redni pojav na petkovih protestih); drugi primer je denimo, ko so nedavni prijavljeni in povsem miroljubni Pohod za življenje prikazali kot nazadnjaški shod proti splavu, neprijavljeni in sovražno ter skrajno vulagarno nastrojeni antipohod pa kot nekaj naprednega in sprejemljivega; ali pa denimo najnovejši primer, ko so neprijavljeni marežanski protest s komunističnimi simboli in sovražnimi gesli proti članom in simpatizerjem SDS-a prikazali kot »normalni dogodek«, brez vsakršne obsodbe z njihove strani.

V demokraciji je nekaj normalnega in legitimnega, če ljudje svoje nezadovoljstvo z oblastjo izrazijo, ne le na volitvah, ampak tudi na (miroljubnih) protestih, ni pa normalno in tudi ne sprejemljivo, če se na teh protestih pod krinko demokracije – tako, kot se to dogaja v Sloveniji – uporablja sovražne parole, grozi drugače mislečim, poziva k smrti določenih politikov in k vseljudski vstaji. Gre za tipično ulično »demokracijo«, katere namen je ustvarjanje kaosa in anarhije v družbi, s ciljem prevratniškega oziroma nasilnega prevzema oblasti. Težnje k nasilnemu prevzemu oblasti – ne glede to, ali je na oblasti »desna« ali pa »leva« opcija – so v vsaki normalni demokratični državi popolnoma nesprejemljive in bi jih morala sodna oblast že po uradni dolžnosti preganjati, pa jih seveda in žal ne. Problematičnost omenjenih protestov povečuje tudi dejstvo, da so vsi po vrsti neprijavljeni in domnevno »brez znanega organizatorja«, kot tudi, da so na njih navzoči zamaskirani in nasilni protestniki, ki izzivajo policijo.

Tudi sama struktura protestnikov in njihove zahteve precej povedo: na teh protestih ni videti denimo delavcev in kmetov, pač pa jugonostalgike, častilce komunističnega režima, razne nevladnike in kvazi kulturnike (prisesane na državne jasli), pa tudi anarhiste ali pripadnike skrajno levega fašizma (antifovce). Skrajno bizarne so tudi zahteve protestnikov: eni so proti vladi zato, da se bodo lahko razmnoževali; drugi so proti vladi zato, da bodo imeli čisto vodo brez nujnih vzdrževalnih posegov; tretji so proti vladi zato, ker naj bi bila koruptivna, čeprav se je korupcija dokazano najbolj razbohotila v času levih vlad; itd. Vse to nakazuje, da protestniki – tako tisti ob petkih kot tisti na socialnih omrežjih – pravzaprav ne razumejo povsem gesel, ki jih vzklikajo, pišejo na transparentih oziroma širijo med ljudmi. Prav tako protestnikom (pa tudi marsikateremu mediju, ki o protestih poroča), pojmi kot so demokracija ali pa fašizem, s katerim protestniki neprestano opletajo, kažejo, da jim tudi ti pojmi niso najbolj jasni. Če namreč ne bi živeli v demokraciji, v kateri veljata svoboda združevanja in svoboda medijev, oziroma če bi živeli v diktaturi, bi bili vsakršni protesti prepovedani in onemogočeni, večinski mediji pa ne bi svobodno obračunavali z vlado, ali pa denimo prostodušno in tako lahkotno poročali, kdo in kako je nekemu ministru plačal večerjo. Poleg vsega povedanega je sila bizarno tudi to, da protestniki vladi očitajo kršenje demokratičnih načel in njen odstop že zato, ker izvaja vladanje na način, s katerim se ne strinjajo. Zahteve protestnikov po odstopu vlade nimajo seveda veliko zveze z demokracijo, pač pa veliko bolj z otročjim trmarjenjem in še bolj z avtoritarnim razumevanjem stvari.

Anticovid protesti

Uvodoma najprej ugotovitev, da se anticovid protesti ne dogajajo le v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah. Med omenjenimi protesti v Sloveniji in drugod po Evropi pa obstaja bistvena razlika, in sicer ta, da ima izvajanje protikoronskih ukrepov v drugih državah enotno podporo politike, v Sloveniji pa temu ni tako. Še več: leva opozicija vsak protikoronski ukrep vlade postavlja pod vprašaj, mu nasprotuje in svoje nestrinjanje prenaša na ulice. Ponavlja se torej vzorec, ki ga vidimo tudi na protivladnih protestih. Tako kot je to primer na slednjih, se tudi anticovid protesti dogajajo z odkrito podporo osrednjih medijev, ki s svojimi pretkanimi oziroma dvoumnimi sporočili – vključno s tistimi, ki promovirajo »alternativna dejstva« o covidu – generirajo zmedo ter nezuapanje pri ljudeh, kot tudi njihovo upiranje anticovid ukrepom. Namesto, da bi omenjeni mediji pomirjali ljudi in jih spodbujali k upoštevanju zdravstvene in druge stroke ter k doslednemu izvajanju zaščitnih ukrepov, ustvarjajo dvome pri ljudeh in jih s tem odvračajo od upoštevanja anticovid ukrepov. Vse to kaže, da v času zdravstvene krize večinski mediji, na čelu z javnim medijem RTV Slovenija, ne opravičujejo in ne razumejo dobro svoje vloge, poslanstva in odgovornosti, vsaj ne na način, kot bi se to v kriznih razmerah od njih pričakovalo. Nerazumevanje vloge in poslanstva, se je s strani osrednjih medijev pokazalo še zlasti v primeru (ne)nošenja mask in (ne)izpolnjevanja PCT pogojev, ko so omenjeni mediji, tako prvi kot drugi ukrep, prikazovali kot represijo vlade nad ljudmi. Predvsem javni medij bi se moral zavedati svojega poslanstva vsaj toliko, da bi kdaj zagovarjal, ne pa samo kritiziral protikoronske ukrepe vlade, še zlasti tiste, ki dokazano in učinkovito pripomorejo k zajezitvi širjenja koronavirusa.

A naj se povrnem k anticovid protestom. Če imajo protivladni protesti profilirano politično agendo, je ta na anticovid protestih sicer nekoliko zabrisana, a še vedno prepoznavna. Na videz gre na teh protestih za državljansko nepokorščino proti covidnim ukrepom, v resnici pa gre za prikrit scenarij levih sil, ki izkoriščajo oziroma zlorabljajo splošno nezadovoljstvo in stisko ljudi za svoje cilje in interese. Anticovid protestniki omenjene zlorabe seveda ne vidijo, ker so med njimi mnogi – tako dr. Ivan Štuhec (Časnik.si, 10. oktober 2021) –, »ki trdijo, da jih politika ne zanima, hkrati pa nasprotujejo ukrepom politike in protestirajo v imenu svoje svobode, ki je ne vidijo ali nočejo videti v kontekstu globalne epidemiološke situacije, ki ni za nikogar prijetna«. Da so anticovid protestniki pod vplivom leve politike oziroma protivladno nastrojeni, dokazujejo tudi izjave protestnikov, v katerih je prepoznati levičarsko logiko destrukcije tistega, kar ni »naše«. Anticovidni protestniki namreč trdijo, da imajo pravico in mandat, da si prilastijo »tisto, kar jim po njihovem prepričanju pripada«. S tega zornega kota anticovid protestniki precej spominjajo na Trumpove privržence in njihov vdor v ameriški kongres.

Pomenljiv je tudi profil anticovid protestnikov. Slednji je zlahka ugotovljiv, saj ga izdaja oziroma izkazuje njihovo obnašanje. Med njimi so resda tudi ljudje z različnimi stiskami zaradi epidemije in protikoronskih ukrepov, v glavnem pa gre za neprilagojene razvajence in sebičneže ali egoiste, ki vidijo samo sebe in jim ni mar za dobrobit države ter drugih državljanov. Izjava nekega protestnika, češ da mu je svoboda pomembnejša od zdravja, ni le dokaz tega, ampak je tudi svojevrstni dokaz agende miselnega absurda. Kaj namreč človeku pomeni oziroma pomaga svoboda, če denimo hudo zboli – objektivno gledano popolnoma nič. Marsikomu, ki mu v korona času še uspeva ohranjati zdrav razum, je nedojemljivo, s kakšno lahkoto in tudi naivnostjo anticovid protestniki bolj verjamejo samooklicanim strokovnjakom s spletnih forumov in z raznih Facebook ter ezoteričnih skupin, kot pa znanosti in zdravstveni stroki; še bolj nedojemljivo pa je to, s kakšno fanatičnostjo ti protestniki zastopajo svoja stališča in jih prav nihče ne more prepričati v nasprotno oziroma, da se motijo.

Ker je med anticovid protestniki tudi veliko anticepilcev – zanimivo je, da je med njimi, kar precej desno usmerjenih ljudi – še kakšna misel o njih. Da je sprejemljiva cepilna skepsa prerasla v anticepilno histerijo, so, kot je bilo že omenjeno, veliko pripomogli osrednji mediji, saj so s svojim neodgovornim informiranjem oziroma poročanjem povzročili dodatno nejevoljo in odpor ljudi proti cepljenju, pa tudi (in kar je še najbolj problematično) ustvarili raznorazne »Čordiće in Stevanoviče ter naredili iz njih anticepilne junake«. Vsesplošni anticepilni histeriji se čudijo mnogi znani Slovenci. Med njimi je najti veliko takih, ki javno ugotavljajo – če jih nekako povzamem –, da so do sedaj mislili, da anticepilci pripadajo neki obrobni sekti, da pa zdaj zgroženo ugotavljajo, da je anticepilno nastrojenih malodane »polovica« Slovencev in da so med njimi tudi njihovi prijatelji, kolegi in znanci. Sicer pa in resnici na ljubo anticepilna naravnanost sploh ni ali ne bi bila sporna (cepljenje ali ne, je dejansko stvar vsakega posameznika), če bi anticepilci povsod upoštevali in dosledno izvajali osnovne protikoronske ukrepe.

Da se bodo sprva miroljubni anticovid protesti kaj hitro sprevrgli v nasilne oziroma da bo slej ko prej prišlo nasilnega obračuna med protestniki in policijo, skratka do tistega, kar se je tudi dejansko zgodilo in to prav na dan začetka vrha EU-Zahodni Balkan na Brdu, ni nikakršno presenečenje. Po nasilnem protestu je vsaka beseda ali pametovanje o prekomerni uporabi represivnih sredstev s stani policije povsem odveč, saj je povsem jasno, da je spričo očitnega in množičnega kršenja zakonskih predpisov ter protikoronskih ukrepov policija enostavno morala in bila dolžna storiti to, kar je naredila. Precejšni del krivde, da je prišlo do nasilnega protesta, nosi tudi tožilstvo in sodstvo, še posebej pa Ustavno sodišče, ki predhodne anticovid proteste ni pravočasno in ustrezno »zamejilo«, ampak jih je s svojimi čudnimi in nenavadnimi odločitvami še dodatno spodbudilo. Je pa v zvezi z omenjenim protestom vsekakor zanimivo, da tuji mediji, ki so sicer veliko poročali o vsebini pogovorov evropskega vrha na Brdu, o protestu niso veliko poročali, ampak so ga omenili le mimogrede in kot nekaj obrobnega (zgolj kot še en protest nasprotnikov protikoronskih ukrepov, ki so ob vrhu EU iskali mednarodno pozornost).

Robert Hlede

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice