Naprej na vsebino

Prof. dr. Janez Juhant: Sto let pozneje – Slovenija središče Evrope

Na pariški mirovni konferenci se je Lambert Ehrlich, lastno njegovi voditeljski in vidski osebnosti, poznavalsko in zavzeto, a vendar za Slovence ne dovolj uspešno boril za uveljavitev naših interesov na evropskem in svetovnem parketu.

Zapisal je, da so se takratni »veliki« Evrope in sveta pogovarjali med seboj za zaprtimi vrati, brez zapisnikov, ne da bi obveščali o pogovorih ostale udeležence, za katerih narode in ozemlja so odločali. Njih so le »seznanili« s svojimi odločitvami.

Slovenci kot narod smo se takrat politično-diplomatsko šele začeli postavljati enakopravno v vrsto političnih narodov. Táko diplomatsko neupoštevanje oziroma izključevanje prizadetih pa je nasproti Kantovem načelu, da morajo biti pogodbe med državami sklenjene tako, da vsi soglašajo, žal vodilo v novo vojno.

Po sto letih je Slovenija središče Evrope. Janez Janša predseduje v imenu slovenske vlade Evropski zvezi in v srcu Slovenije je gostil večino evropskih politikov ter enakopravno umerjal razprave o ureditvi Evrope in sveta. Postali smo politični subjekt s samostojno državo in obenem smo dokazali, da lahko tudi »mali« vplivajo na odločitve v svetu, če s samostojno zavestjo, z voljo za sodelovanje in s politično modrostjo sooblikujemo procese v EZ in v svetu. Slovenija postaja tvoren politični subjekt in dejavnik na mednarodnem političnem parketu.

Ob vsem tem nas še vedno bremenijo strukturne usedline polpreteklosti, katerih glavna značilnost je vzdrževanje laži o našem družbenem stanju. Večina se zaveda, da to spričo pandemije ni rožnato, a če upoštevamo gospodarske, finančne ter splošne standardne pogoje, lahko rečemo, da večina živi dobro.

Najbolj izstopa lažna medijska podoba. Medtem ko večina novinarjev lahko kritično piše o vsem, kar se dogaja pri nas, medijski lastniki, politično lobiji levice in njim uslužni novinarji ponavljajo laž o zatiranju medijske svobode. 

Celo za nacionalni medij RTV SLO je bil evropski vrh na Brdu drugorazredna tema, prvorazredna pa širjenje nezadovoljstva, ki ga izvaja peščica družbenih plačancev, kot potrjujejo očividci. S tem je povezana še ena posebnost tranzicijske Slovenije.

Demonstracije proti covid ukrepom so običaj po svetu, v Sloveniji jih levičarski KUL spodbuja in otežuje uveljavljanje državljanske pokorščine v izrednih razmerah. Temu služijo celo ustanove iz sodstva in drugih organov, ki so namenjeni zavarovanju osebnih pravic, a se pogosto v svojih stališčih izdajajo za orodje podpore tej družbeni laži.

Namesto uspešnega projekta Slovenije se ljudem predstavlja lažna podoba nereda, neučinkovitosti njenih služb, samo zato, ker tega ne počnejo stranke postkomunističnega izvora, po Leninovem načelu, da je vseeno koliko jih propade ali umre, samo da bi vladali mi.

Slovenci smo kot posamezniki v različnih dejavnostih in nivojih dokaj prepoznavni v svetu: Imamo uspešne znanstvenike, kulturnike, misijonarje, podjetnike, športnike itd.. Kljub enakopravnem nivoju radi zaidemo v majhnost in si omejujemo svetovni razgled. Politično so bila tveganja redka a toliko bolj uspešna, kot sta bili potezi generala Maistra leta 1918 in DEMOSove vlade leta 1990.

Sicer pa si žal postavljamo lažne ovire in težko drug drugemu priznamo, da zmoremo iti svojo samostojno pot. Ta vlada to uspešno počne, a del Slovencev tega ni pripravljen priznati, ker ne vladajo oni. Kakor za mednarodno raven, pa tudi za nacionalno velja, da ja za dolgoročne uspehe nujno soglasje in sodelovanje.

Zgodovinsko pogojena servilnost do tujih gospodarjev (Dunaja, Moskve, Beograda) se zdaj ponavlja v lažni servilnosti levičarjev do nadrejenih ustanov za dosego svoje promocije, ker jim manjka strateških razgledov. Strukturno breme polpreteklosti ostaja torej zasidrano v lažnih civilnih, nevladnih in celo določenih ustanovah države, kjer so ljudje navajeni životariti in servilno sejati meglo.

V razčiščevanju tega, sta si Lambert Ehrlich in Janez Janša podobna, prvi je skušal preprečiti družbeno laž komunizma, zadnji se večina politične kariere bori z njo. Le odločna in avtonomna strateška drža pa lahko socialistično povprečnost spreminja v duhovno osveščenost in samostojnost, omogoča strateško prodornost, mednarodno konkurenčnost in ustvarja pogoje za zdrave družbene odnose, utemeljene na kulturnem, socialnem in političnem dialogu, ne pa na nasilju ulice.

Slovenija je že plačala veliko ceno za eksperiment revolucije in upam, da je v interesu nas vseh, da ga ne bi ponavljali.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Andrej Umek
Andrej Umek
7 days ago

Odličen zapis. Mislim pa, da je potrebno pojasniti zakaj je g. Lambert Ehrlich klub vsem njegovim kvalitetam na mirovni konferenci trkal na zaprta vrata. Razlog je, da vodilni Versailleske mirovne konference Slovencev niso obravnavali kot nacijo in partnerja v razgovorih. Razlog je bila osnovna geostrateška usmeritev Francije in kasneje Antante, da je v vitalnem interesu Francije, da prepreči Nemštvu dostop do Jadrana in da so Slovenci prepogermanjeni, da bi to zagotovili (Leger: Zgodovina Avstro-Ogrske).

Prijava na e-novice