17. septembra praznujemo svetovni dan izseljencev. Ali pa bi bilo morda bolje reči, da se jih spomnimo. Praznovanje je namreč običajno povezano s kakim prijetnim dogodkom, pri izseljenstvu pa gre za dve nesreči hkrati: za posameznike, ki se znajdejo v stiski, revščini ali kaki drugi neprijetnosti, pogosto tudi pogojeni s politično situacijo, zaradi katere so se prisiljeni izseliti, in za državo, ki izgublja svoj potencial, ki ga ima v ljudeh.
Preberite tudi:
Dežela, kjer se cedita med in mleko
Prvi slovenski izseljenci, ki so novo življenje iskali v ZDA, so bili slovenski protestantje, ki so se na dolgo pot odpravili po izvedeni protireformaciji v slovenskih deželah v 17. stoletju. Kasneje so jim sledili misijonarji, utopični socialisti, ki so se na pot podali iz politični razlogov, a v tistem času je šlo bolj za posameznike, kot večje skupine ljudi.
Večina slovenskih izseljencev se je v ZDA izselila v obdobju med letoma 1870 in 1924, torej v obdobju, ki sovpada s hitrim razvojem industrije in rudarstva. Verjeli so, da se tam cedita med in mleko. Resnica je bila sicer precej drugačna, nič ni bilo na voljo »kar tako«, so pa dobili delo v rudnikih, jeklarski in železarski industriji. Preden so se podali na pot so najpogosteje doma prodali vse, kar je bilo vrednega, da so pot sploh lahko plačali. Oblekli so zakmašno obleko in se vkrcali na dolgo pot k novemu življenju. Nekatere sta napor in osamljenost zlomila, drugim je uspelo in so kasneje lahko za njimi prišli tudi ostali člani družine.
Leta 1920 naj bi bilo v Ameriki okrog 228.000 slovenskih izseljencev in njihovih otrok. Ocenjuje se, da naj bi v ZDA danes živelo okoli 300 tisoč oseb slovenskega rodu. Prevzeli so tamkajšnji način življenja, a predvsem tam, kjer so se našle večje skupine Slovencev, so še naprej ohranjali šege, običaje, kulturo in jezik. Ustanavljali so slovenska društva. Na spletni strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Washingtonu je naštetih 30 društev, pri čemer opozarjajo, da seznam morda ni popoln. Največja slovenska skupnost v ZDA živi v Clevelandu.
Ko so bile potrebe po delavcih v Ameriki zadovoljene, je Amerika leta 1924 sprejela poostreno imigracijsko zakonodajo, s katero je s kvotnimi sistemi omejila priseljevanje iz držav vzhodne in jugovzhodne Evrope. Izseljenci iz Slovenije v večjem številu niso bili več dobrodošli, vendar se je po letu 1945 v Ameriki kljub temu naselili nov val priseljencev, predvsem političnih emigrantov in pozneje še ekonomskih.
Južna Amerika
V Južno Ameriko so se Slovenci priseljevali v treh valovih – pred prvo svetovno vojno, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. V Južni Ameriki po ocenah živi več kot 30 tisoč oseb slovenskega rodu. Največ jih je v Argentini, kamor so prvi prišli konec 60. let 19. stoletja, ko so se na podlagi mednarodnega dogovora med Argentino in Avstro-Ogrsko kot kmetje naselili v provinci Entre Rios.
Druga, nekoliko manjša skupina se je priselila v začetku 20. stoletja, največ pa v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, predvsem s Primorske in iz Prekmurja, skupno do približno 25.000 oseb. Šlo je tako za ekonomske razloge, kot politično emigracijo zaradi fašizma na Primorskem.
Številčno manjša, a organizacijsko daleč najmočnejša slovenska skupnost v Argentini, je skupnost povojnih beguncev, ki so se v svojo novo domovino, pretežno na območje velikega Buenos Airesa, odselili med leti 1947 in 1949 ter 1954 in 1955 (gre za nekaj več kot 6.000 oseb).
Poleg Argentine so manjši centri slovenskih izseljencev tudi v državah Čile, Venezuela, Urugvaj in Kolumbija. Organizirani so v številna društva, prav tako marsikje organizirajo slovensko sobotno šolo.
Avstralija in dežela kiwijev
V Avstraliji in Novi Zelandiji po ocenah živi med 20 in 25 tisoč Slovencev in njihovih potomcev. Na ta del sveta so se naši Slovenci začeli priseljevati že v začetku 20. stoletja, šlo je predvsem za Primorce, ki so se po letu 1920 izseljevali predvsem zaradi ekonomskih in narodno-političnih vzrokov (fašizma), Avstralijo pa so izbrali zaradi uvedbe imigracijskih kvot v ZDA.
Največ politične emigracije je bilo v času neposredno po drugi svetovni vojni. Največji val preseljevanja v Avstralijo je tako potekal med leti 1950 in 1970, pri čemer je bil levji delež razlogov pogojen s političnim nezadovoljstvom in zapovedanim enoumjem v Jugoslaviji.
Največ Slovencev živi v Victoriji, sledijo New South Wales, Queensland in South Australia. Po mestih jih je največ v Melbournu, Sydneyu in Adelaide. Organizirani so v številna društva.
Na Novi Zelandiji po neuradnih ocenah živi približno 400 slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. Leta 2010 so v Aucklandu ustanovili prvo slovensko društvo, ki danes šteje okrog 120 članov, večinoma priseljenih po letu 2000.
Slovenija v Evropi in Slovenci v evropskih deželah
Slovenci so malodane v vseh evropskih državah. Tudi ti so se večinoma iz domovine izselili po drugi svetovni vojni zaradi boljših gospodarskih možnosti. Največ Slovencev v Evropi živi v Nemčiji, kjer po neuradnih podatkih živi približno 50.000 Slovencev. Delujejo v 23 slovenskih društvih, v nekaterih deželah poteka tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika.
Vir slike: kovcek.rogelj.net.
V Franciji živi po ocenah približno 20.000 Slovencev oziroma ljudi slovenskega rodu. To so ekonomski migranti pretežno iz časa pred drugo svetovno vojno, deloma tudi iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Naseljeni so pretežno na območju vzhodne Francije (Merlebach, Aumetz), kjer so tudi najbolj dejavni. Večje skupnosti Slovencev so še v Parizu, Nici, Marseillu in drugje. Tudi v Franciji je več slovenskih društev.
V Veliki Britaniji živi po oceni okrog 5000 slovenskih rojakov, predvsem v Londonu in okolici, Birminghamu, Aberdaru, Leedsu, Bedfordu, Derbyju in Rochdaleu. V Londonu med drugim deluje Britansko-slovensko društvo (British Slovene Society). V društvo s približno 250 člani se poleg Slovencev vključujejo tudi angleški prijatelji Slovenije.
Izseljevanje danes
Čeprav se Slovenci ne izseljujemo več v valovih, kot je bilo to poznano v zgodovini, se še vedno izseljujemo. Danes temu rečemo beg možganov, ker na splošno velja, da se izseljujejo posamezniki z višjo izobrazbo, ki na domačem trgu dela ne najdejo ustrezne zaposlitve za ustrezno in primerno plačilo.
Sedaj ne gre več za to, da bi bilo delovnih mest premalo, saj se kot država soočamo z velikim mankom kadra. Gre bolj za to, da ne vemo, kaj s talentiranimi posamezniki početi. Kako jih zaposliti, kako jih motivirati in kako izkoristiti velik potencial, ki ga nosijo v sebi. Spodbujanje kreativnosti je žal bolj mrtva črka na papirju kot realnost. Tudi znotraj samega šolskega sistema. In z vsakim, ki se odpravi iskat boljše možnosti drugje, smo kot skupnost – revnejši.
