Ob obnovljenih pobudah po preoblikovanju volilnega sistema

Po 20 letih doseženo nacionalno soglasje o Zagožnovem kompromisnem predlogu daje upanje

V Gibanju Sinteza so sprožili vnovično razpravo o spremembi volilnega sistema, s katerim se Slovenija (neuspešno) ubada že vso tranzicijsko pot. Čeprav za razliko od druge polovice 90-ih razprave o volilnem sistemu niso več ključne v politični areni, pa ne moremo reči, da smo Slovenci že našli dolgoročno sprejemljivo obliko izbiranja predstavnikov ljudstva. A letošnji, sicer zgolj lepotni, popravki volilne zakonodaje paradoksalno dokazujejo, da je v Sloveniji (z veliko joka in stoka) narodno soglasje vendarle mogoče doseči. A žal celo soglasje o tako bistvenem, kot je volilni sistem, potrebuje dobrih 20 let do uresničitve. Tako dolgo je trajalo, da sta Zagožnov kompromisni predlog sprejeli še zadnji politični stranki, SDS in NSi.

Še pomnite leta 2000, ko se je vsa Slovenija glasno ukvarjala z volilnim sistemom, s katerim danes nima (vsaj na glas ne) nihče več težav? Predsednik (tedaj pravkar) združene Slovenske ljudske stranke (SLS) in Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) dr. Franc Zagožen se je tega obdobja grenko spominjal do konca svojih dni, do svoje zgodnje smrti leta 2014. Človeku se pač zmerljivke z »udbovcem«, parole »Zagožen zavožen« in vsakršne druge žalitve, še posebej, če jih je deležen zgolj zaradi zavzemanja za dosego družbenega kompromisa za preprečitev državne krize, zarežejo globoko v srce. Posebej pri človeku, kakršen je bil profesor Zagožen, ki je bil tako iskreno predan slovenskemu narodu in njegovi svobodi, da se je v začetku leta 1988 z udobnega stolčka univerzitetnega profesorja in na evropski ravni spoštovanega strokovnjaka za ovčjerejo, odločil tvegati zapor (ali kaj hujšega) z ustanavljanjem prve demokratične politične organizacije v dotlej enopartijskem režimu – Slovenske kmečke zveze. Tedaj, ko si tisti, ki so ga dvanajst let kasneje zmerjali z »agrokomunistom« in »Kučanovim hlapcem«, česa takega v sanjah ne bi upali.

Predlog za dvokrožni večinski volilni sistem

Decembra 1996 je na referendumu o volilnem sistemu za državnozborske volitve zmagal predlog za dvokrožni večinski volilni sistem. Del politične elite pa nikakor ni bil pripravljen sprejeti volje ljudstva, zato ni in ni bilo potrebne večine poslancev. Oblast je poskušala celo z interpretacijo, da predlog sploh ni dobil večinske podpore volivcev. A je oktobra 1998 Ustavno sodišče (US) spornost izida razčistilo z ugotovitvijo, da je večinski volilni sistem prejel večino veljavnih glasov, oddanih na referendumu, in Državnemu zboru RS naložilo uzakonitev tega predloga. Tudi odločba US ni bila dovolj. Lahko bi rekli, za Slovenijo nič posebnega. Predlog še vedno ni dobil podpore poslancev, strasti okrog tega vprašanja pa so bile vse bližje vrelišču.

V takšni družbeni klimi je prišlo do težko pričakovane združitve SLS in SKD, ki so si je želeli volivci obeh strank. Pričakovalo se je, da bo združena stranka v bodoče predstavljala vodilno silo na političnem polu desno od sredine. S tem bi se zaključila tranzicija v zrelo stranko, utemeljeno na krščanskodemokratskih vrednotah, kakršne uživajo večinsko podporo prebivalstva v Slovencem kulturno najbližjih alpskih deželah, na primer na Južnem Tirolskem, ali Bavarskem. Takšno politiko so nenazadnje Slovenci podpirali tudi v obdobju od leta 1892 do prihoda treh totalitarizmov leta 1941.

Dr. Zagožen je predstavil kompromisni predlog

Stranki SLS in SKD sicer nista podpirali dvokrožnega večinskega volilnega sistema. A sta se, v skladu s svojimi demokratičnimi načeli, zavezali k podpori volilnega sistema, ki ga je izbralo ljudstvo. Za predsednika združene SLS + SKD je bil izvoljen dr. Franc Zagožen, ki se je kot vodja največje poslanske skupine (29 poslancev) v DZ takoj znašel pred velikim izzivom. Kasneje je v knjigi Slovenija in pika! takole opisal razmere: »Moji poslanci so bili sicer vsi proti, a so na mojo prošnjo večkrat glasovali za uzakonitev večinskega volilnega sistema. Tako smo želeli upoštevati odločbo US. Ker pa nikakor ni bilo zadostne večine, smo se takrat odločili, da predloga ne bomo več podprli. Grozila je namreč ustavna kriza, ko bi predsednik države razpisal volitve, del opozicije pa jih ne bi priznal.«

V teh razmerah se je dr. Zagožen odločil za državotvorno potezo. Zavestno je zastavil svoje ime za edini kompromisni predlog, kakršen je v tistem trenutku lahko prejel zadostno podporo v parlamentu. Resna politična kriza v državi je bila tako odvrnjena, čeprav Slovenci nismo dobili volilnega sistema, kot smo ga izbrali na referendumu. Dr. Zagožen pa je za svoj pogum in državotvorno držo, plačal visoko ceno. S strani politikov in mnenjskih voditeljev, ki so prav tako kot združena SLS in SKD izhajali iz slovenske politične pomladi, je bil deležen obtožb o izdajstvu, podrejanju naslednikom nekdanjega totalitarnega režima, … Obtožbe so, ob hudo čustvenem ozračju, v veliki meri dosegle svoj namen.

Veliko razburjenje zaradi Zagožnove odločitve za pomiritev političnih strasti je povzročilo, da se je od združene stranke odvrnil velik del prejšnjih volivcev strank SLS in SKD. Iz SLS + SKD so izstopili veljaki (večinoma neizvoljeni na položaje ob združitvenem kongresu) in ustanovili stranko Nova Slovenija (NSi). Proces oblikovanja stabilne in umirjene stranke, ki vodi politični pol desno od sredine, je bil prekinjen. Kompromis o volilnem sistemu je bil povod za sesutje oblikovanja slovenske različice nemških krščanskih demokratov (CDU) ali avstrijske ljudske stranke (ÖVP). V tem delu političnega prostora je za naslednjih 21 let prevladala Slovenska demokratska stranka (SDS), ki je opustila dotedanjo socialdemokratsko vrednostno podlago in jo zamenjala za desno. Stranki SLS in NSi medtem vse obdobje po letu 2000 nista igrali bistvene vloge v slovenskem političnem prostoru.

Volilni sistem je tranzicijo podaljšal v nedogled

Volilni sistem tako ni bil le pomembna točka delitve slovenskega naroda po siceršnjih vrednostnih ločnicah, ločil je tudi načeloma vrednostno sorodne politične igralce in v nedogled podaljšal tudi tranzicijo političnega pola desno od sredine (polu levo od sredine se ne godi nič bolje).

Letošnja sprememba volilne zakonodaje (ponovno je spremembe spodbudilo US) je prav zato, čeprav na videz neznatna, toliko bolj pomembna. Ne zato, ker bi bil zakon všeč večini volivcev in še manj, ker bi bil pravičen. Zakon sprejet leta 2021 še vedno ne spoštuje neposredne opredelitve Slovencev, kakšen volilni sistem si želimo. Niti ne zagotavlja vsem volivcem enakovrednega glasu. Volilni sistem ostaja proporcionalen, glas 1 volivca v Ilirski Bistrici pa še vedno šteje za 2,7 volivca v delu Celja.

Kompromisni predlog je dobil soglasje »iz strahu«

Z nekaj manjšimi popravki še vedno velja Zagožnov kompromisni predlog. A kaj bistvenega se je spremenilo? Zagožnov kompromisni predlog, zoper katerega se je leta 2000 tako brezprizivno zaklinjala SDS, danes za to stranko ne predstavlja več nobenega problema! Pomembnejše ji je slediti odločbi US in s tem preprečiti stanje, ko bi po volitvah stran, ki bi izgubila, ne priznavala rezultata volitev. Še več, za Zagožnov kompromisni predlog je brez težav leta 2021 glasovala tudi NSi, ki je po izpovedi njenih ustanoviteljev nastala prav zaradi njega.

Tako sta Zagožnov kompromisni predlog sprejeli še zadnji stranki, ki sta mu nekoč nasprotovali. Okrog tega smo Slovenci končno dosegli politično soglasje. Vendar ni bistveno soglasje o nekem zakonu o volilnem sistemu. Ta je za večino Slovencev še vedno nesprejemljiv, kot tudi v resnici nikoli ni bil izbira dr. Franca Zagožna. Bistveno je, da smo dosegli soglasje, da zmoremo državotvornost, ki družbeni mir naše države postavi pred še tako čustvena prepričanja. Na žalost dr. Franc Zagožen tega ni doživel, a na nek način je to, seveda poleg pobude za prvo slovensko demokratično stranko, največje dejanje njegovega političnega delovanja.

Kaj zdaj? Soglasje, da želimo Slovenijo brez težkih družbenih pretresov, imamo. Končno lahko naredimo korak naprej in v miru poiščemo družbeno soglasje za volilni sistem, ki bo pravičnejši in sprejemljiv za najširšo skupnost.