
Poskus prevzema oblasti na Madžarskem
Izdaje časopisov iz prvega tedna novembra leta 1921 so bile polne poročil o »razkralju« (oznaka za nekoga, ki ni več kralj) Karlu, ki je prispel na Madžarsko. Šlo je za Karla I. Habsburško-Lotarinškega, ki je bil zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj.
Preberite tudi:
»Iz Belgrada se uradno potrjuje vest, da je razkralj Karl stopil na ogrska tla, da prevzame vlado,« so pisali. Pa tudi: »Stališče madžarske vlade napram nepričakovanemu dogodku je, da kralj Karl v smislu člena 1, zakona iz leta 1920 za sedaj ne more prevzeti izvrševanje vladarskih pravic in da mora ozemlje zopet zapustiti. Vlada je odredila vse potrebno.« Kot vemo danes je leta 1921 poskušal kar dvakrat osvojiti ogrski kraljevi prestol, vendar ni niti uspel.

Vir slike: Wikipedia.
Antanta, zveza Velike Britanije, Francije in še nekaterih večjih držav, je bila strogo proti povratku nekdanjega kralja. »Velika ententa pod nobenim pogojem ne bo trpela restavracije Habsburžanov. Povratek razkralja Karla na Mažarsko je samo postranska epizoda, ki utegne imeti za posledico vojaški nastop male in eventuelno tudi velike entente napram Mažarski.«
Diplomati antante so tudi izjavili, da bodo diplomatsko protestirali proti prihodu kralja. Ameriška vlada pa je sporočila, da ni zainteresirana za dogajanje na Madžarskem. Pisalo se je tudi o govoricah, da naj bi finančna podpora za Karlov podvig prihajala iz določenih francoskih krogov, ki so podpirali monarhistično vladavino.
Boji med vladnimi četami in »karlisti«
Madžarska vojska je bila močno razdeljena. Nekatere čete so obnovile prisego nekdanjemu cesarju Karlu, medtem ko so nekateri častniki ostali zvesti vladi in so jih nato aretirali lastni vojaki. Vseeno pa vlada ni izgubila nadzora nad položajem in so se Karlove čete hitro umaknile.
Sicer pa ni bilo jasnega pregleda nad stanjem enih in drugih vojsk, saj se je pojavilo veliko lažnih novic o prestopu nekaterih vojaških oddelkov na eno in drugo stran: »Madžarski dopisni urad poroča uradno: Vse vesti o prestopu posameznih oddelkov čet k upornikom, so zlagane. Vlada bo pozvala razširjevalce vznemirjajočih poročil, da se opravičijo.«
Pogoji za predajo kralja
Kmalu so se pričela pogajanja, saj kraljeve čete niso imele več možnosti za zmago. Na sestanku vladnih in kraljevih predstavnikov je bilo oblikovanih sedem točk, po katerih bi vlada sprejela kraljevo predajo:
- »Brezpogojna udaja,
- Vojaški svetovalci kralja se postavijo pred sodišče,
- Moštvo se razoroži in amnestira,
- Kralj se mora končnoveljavno odpovedati prestolu,
- Kralj ostane toliko časa interniran na Mažarskem, dokler se ne uredi vprašanje njegove odstranitve,
- Kraj, kamor se kralj odstrani, in modalitete odpotovanja določijo velesile,
- Politični svetovalci kralja se postavijo pred sodišče.«
Te zahteve je prevzel nekdanji minister dr. Gratz, ki je takrat sodeloval s kraljem in se obvezal, da jih izroči kralju ter da mu svetuje, naj jih tudi sprejme. Dan po tem je Slovenec pisal, da se je kralj vdal brezpogojno.
Prošnja albanske vlade
Pisali smo že o napetostih med Albanijo in Jugoslavijo v tistih časih. Albanska vlada je kar dvakrat naslovila nujno prošnjo na Zvezo narodov in na vlade svetovnih velesil, da naj preprečijo vpad Jugoslavije na njihovo ozemlje.
Položaj v Albaniji pa se je kmalu zatem poostril, saj so južno mejo prekoračile grške čete. Govorilo se je, da je to posledica istočasnega obiska jugoslovanskih in grških predstavnikov v Parizu. Grčija in Jugoslavija so imele namreč skupnega sovražnika – Italijo – in vemo kako pravijo: sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

Vir slike: Wikimedia.
Svetovna konferenca v Washingtonu
Napovedana je bila konferenca, katere se je udeležil »cvet svetovne diplomacije v prisotnosti izbranega občinstva in velikega števila poročevalcev svetovnih listov«. Predvidena tema konferenca je bila »splošna razorožitev«, ki so jo podpirali zlasti ameriški politiki. V njej so videli priložnost za ponovno vzpostavitev porušenega evropskega gospodarstva in hkrati zavarovanje »pred pretečo japonsko nevarnostjo«.
»V prvi vrsti je ogrožena Anglija. Angleško-japonska pogodba poteče definitivno 1. 1922 in takrat se bo Anglija morala odločiti za eno ali za drugo stran, če se ji ne posreči izgladiti napetega razmerja med Japonci in Amerikanci.«

Vir slike; Wikimedia.
Kaj so se torej na omenjeni konferenci v Washingtonu dogovorili, pa vam razkrijemo v naslednjem članku »Pred 100 leti v Slovencu«.