Skip to content

Tehnične delavnice kot prva stopnica do ustvarjalcev novih tehnologij

Največja sreča za otroka je, da ima možnost in svobodo raziskovati in odkrivati, kdo je, kaj ga zanima, o čem se želi pogovarjati in s čim se seznanjati ter kaj si želi početi in ustvarjati. Danes imajo otroci na srečo široko izbiro dodatnih dejavnosti in krožkov, na katerih se lahko preizkušajo in iščejo svojo pot do tega, da razvijejo svoje potenciale in se gradijo kot osebnosti.

Preberite tudi:

Odvodi in integrali – kaj je vas treba bilo?

Ob današnjem bliskovitem razvoju in napredku tehnoloških znanosti postaja tehnologija vse bolj del našega vsakdana, zato je pomembno, da imajo otroci, ki jih privlačijo tehnična znanja, že zgodaj možnost poglobljeno in ustvarjalno raziskovati v tej smeri. Prav to je bilo najino temeljno vodilo, ko sva začela ustvarjati vsebine tehničnih delavnic za otroke.

Tehnične delavnice kot skupek znanj in spoznanj

Načrtovala sva, da jih na podlagi lastnega praktičnega spoznavanja vpeljeva v svet elektronike in elektrotehnike, da sami s svojim praktičnim delom ob osvajanju veščin in znanja postanejo navdušeni ustvarjalci, ne samo nemi spremljevalci podajanja snovi. Da se znajo lotiti problema in ga izpeljati ter pri tem uporabiti pridobljeno znanje tudi v praksi.

Kako bo najin načrt zaživel med mladimi? Ali nama bo uspelo navdušiti zahtevne otroške navihance, da bodo z zanimanjem raziskovali in odkrivali skrivnosti tehničnih znanj in ustvarjalno sodelovali na tehničnih delavnicah? Bova znala uresničiti svoj osnovni načrt, da z delavnicami preseževa ustaljene vzorce poučevanja in da otroci pridobivajo znanje na podlagi svojih lastnih izkušenj, preizkušenj in spoznanj?

LED-prikazovalnik se da programirati s tipkami. Vir slike: Tehnološka izba.
LED-prikazovalnik se da programirati s tipkami.
Vir slike: Tehnološka izba.

Povezovanje med teorijo in prakso v ospredju

Tako sva bila radovedna pred prvimi začetki, pred prvimi tehničnimi delavnicami za mlade. Zakaj sva se jih sploh lotila? Mož je inženir elektrotehnike in je na fakulteti nekaj let sodeloval pri vodenju praktičnih vaj za študente. Vse od takrat je sanjal, kako bi že najmlajšim pokazal drugačno pot do pridobivanja znanja, da bi razumeli in znali uporabiti to, kar se učijo.

Motilo ga je, da ni prave povezave med matematiko in drugimi predmeti, med teorijo in prakso. Pa saj nas je med šolanjem vse motil razkorak med teoretičnim in praktičnim delom in pomanjkanje povezovanja različnih znanj, ko je bilo veliko podane snovi same sebi namen. In sva začela učiti otroke osnov elektrotehnike in robotike – in se tudi sama pri tem učila in veliko naučila od njih.   

Kaj počnemo na delavnicah?

Na delavnicah povezujemo znanje in veščine, so mešanica ustvarjalne igre, logičnega razmišljanja, pri čemer si pomagamo z matematičnimi formulami, pridobivanja novih znanj ob praktičnem delu, preizkušanja ročnih spretnosti in osebnostne rasti ob različnih izzivih – tako tistih ob seznanjanju z novimi napravami, kot je spajkalnik, kot pri povezovanju z drugimi otroki v skupini.

Vsaka delavnica je po navadi razdeljena na dve ali tri sklope, ker zahtevnejših izzivov ne zmorejo delati celo uro. Rdeča nit delavnic je seznanjanje z osnovami elektronike in elektrotehnike: otroci spoznavajo posamezne elemente (upor, kondenzator itd.), njihovo vlogo v električnem vezju in njihove lastnosti odkrivajo tako, da jih z žičkami povezujejo med sabo.

Tehnične delavnice: to je eden od primerov osnovnih vezav v elektrotehniki, ki jih otroci počasi nadgrajujejo. Vir slike: Tehnološka izba.
Tehnične delavnice: to je eden od primerov osnovnih vezav v elektrotehniki, ki jih otroci počasi nadgrajujejo.
Vir slike: Tehnološka izba.

Pravilnost vezanja sami preverjajo z inštrumenti, najočitnejši kazalnik, ali je vse OK, pa je LED-dioda, povezana v tokokrog, ki zasveti, če so vse žičke tam, kjer morajo biti, in tega se otroci vsakič znova razveselijo. Poleg tega pa se lotevamo projektov, ki jih izpeljemo čisto »iz nič« pa do končnega izdelka. Tako jim robotki, avti in drugi projekti ne padejo kar v roke.

Da nastanejo, morajo otroci zavihati rokave – sami narišejo tiskanino, jo zaspajkajo, povežejo in programirajo. Naj, preden opišem potek projekta, nekaj projektov naštejem: križišče, LED-prikazovalniki s črkami ali številkami, robotek s kleščami ali z laserjem, »pojoči« robotek, avto, sončna elektrarna, risanje za 3D-tiskalnik, različni senzorji, Marsovo vozilo in drugi.

Robotki ne padejo z neba, sami jih ustvarimo

Otroci se srečajo z robotki, ki znajo narediti zelo različne gibe in opravila po njihovih ukazih, kar jih vedno znova navdušuje in jim da polet, da se naučijo še več. Ampak upravljanje z robotki ni začetek naših tehničnih delavnic, pri nas otroci poustvarijo robotke čisto od njihovega »rojstva« do vseh njihovih trikov. Ogrodje robotkov delno sami narišejo, doma jih namreč po lastnih načrtih natisneva s 3D tiskalnikom.

Tako so naši robotki unikati. In zdaj je treba robotka »oživiti«, sestaviti. Otroci hitro poprimejo za orodje in vijačijo, včasih je treba kje z ročno vrtalko malo povrtati, vsi pa hitijo in gledajo, kako daleč so že drugi otroci v skupini. Nekomu gre enkrat vse gladko od rok, drugič se mu kar naprej zatika, ker ima slab dan, to se pri vseh izmenjuje.

Ampak tekmovalnost ni naše vodilo, v ospredju sta vedno solidarnost in sodelovanje – prvi pomagajo tistim, ki nekoliko zaostajajo. Tak sestavljen robotek je mrtva stvar na mizi. Kaj zdaj? Na naslednjem koraku se otroci učijo narisati tiskanine za robotke in jih na posebni uri potem zaspajkajo po načrtu, sami povežejo z žičkami (seveda se prej učijo povezovati bolj preproste zadeve) ter nato še sprogramirajo.

Izzivi ne krojijo samo tehničnega znanja, ampak tudi osebnost

Spajkanje je posebna dogodivščina in izziv, ker se morajo naučiti odgovornosti, pazljivosti in strpnosti ter tudi znati premagati ovire. Konica spajkalnika se namreč zelo segreje in zato je treba biti skoncentriran in pazljiv.

Spajkanja se učimo po korakih, otroci najprej držijo v roki samo spajkalno žico in jo pridržijo na tiskanino ob elementu, ki ga spajkamo, eden od naju pa približa spajkalnik, da se žica stopi in kapljica pritrdi element na tiskanino. Potem oni pridržijo tiskalnik in počasi obvladajo celoten postopek. Kako so ponosni. Poskusne zaspajkane tiskanine si obvezno odnesejo domov za spomin!

Prav pri spajkanju se morda najbolj pokažejo značajske razlike med otroki. Ker je na vidiku nevarnost, se nanjo različno odzovejo. Tisti, ki jih je strah in so odklonilni do tega izziva, zahtevajo dodatno pozornost in spodbudo, ampak doslej se je uspelo naučiti te veščine prav vsem, nekateri so že pravi mojstri.

Tehnične delavnice: otroci so sami narisali tiskanine, zaspajkali in sprogramirali križišče. Vir slike: Tehnološka izba.
Tehnične delavnice: otroci so sami narisali tiskanine, zaspajkali in sprogramirali križišče.
Vir slike: Tehnološka izba.

Ustvarjalnost otroke vedno znova navdušuje

Če so proti koncu ure že utrujeni, posebej zahtevno je programiranje robotkov in drugih projektov, kot sta križišče ali avto, na računalniku (mlajši ne delajo z računalnikom, ampak programirajo s tipkami in tudi sicer je poudarek bolj na igri), si privoščijo malo prostega ustvarjanja z ročnim 3D-tiskalnikom in prepustijo domišljiji prosto pot ali pa kakšne druge manj zahtevne aktivnosti.  

Lepo je otroke pri tem pridobivanju tehničnega znanja opazovati, kako se povezujejo v skupino, kako vsak zase in skupaj ustvarjajo, kako iščejo nove ideje in poti, se učijo tudi drug od drugega in se med sabo spodbujajo, ko skupaj pogledamo, kaj svojega in neponovljivega je vsak od njih ustvaril. 

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice