Zaplembe časopisja
Še naprej so se v tistem času nadaljevale in celo pomnožile zaplembe določenih številk opozicijskih časopisov. Pisali so, da ni minil niti en dan, brez da bi se sem in tja umaknila kakšna izdaja časopisov. Tarče so bili med drugimi mariborska »Straža«, »Slovenski Gospodar«, »Naša Moč«, »Sedanjost«, »Novi Čas«, »Naprej« in podobni.
Preberite tudi:
V ta namen so v Slovencu objavili nekaj odlomkov iz ustave, ki govorijo o tisku: »Tisk je svoboden. Ne sme se ukreniti nobena preventivna odredba, ki preprečuje izhajanje, prodajanje in razširjanje spisov in časopisov. Cenzura se sme ustanoviti samo ob času vojne ali mobilizacije in sicer za stvari, naprej določene z zakonom.«
Vir slike: dlib.si.
Dovoljeno je bilo sicer prepovedati časopise, ki so žalili vladarja ali članek kraljevskega doma, pozivali ljudi k nasilnemu spreminjanju ustave ali zakonov ali vključevali težke žalitve javne morale. Vendar bi v tem primeru morala policija v roku 24 ur izročiti zadevo sodišču, ki bi nato odločalo naprej, kar pa se po navedbah Slovenca ni zgodilo.
Ureditev odnosov med državo in verstvi
V Beogradu je takrat potekalo posvetovanje komisije, ki je skrbela za ureditev odnosov med državo in verstvi. Udeležili so se ga delegati posameznih veroizpovedi, ki so nato imeli posebne seje za vsako veroizpoved posebej. »Jutri pridejo na dnevni red v razpravi interkonfesionalni zakoni ter gmotno stanje duhovščine. Posvetovanja plenuma se prično v najkrajšem času.«
»Če zmagam, zavladam. Če pa padem, pa naj z menoj vred pade tudi vse drugo«
Naslovnico ene izmed izdaj Slovenca pred 100 leti je krasilo kratko mišljenje o prvi svetovni vojni, ki je bila takrat še svež spomin. »Nekdaj je bila navada med žlahtnimi vitezi in še žlahtnejšimi grofi, da je smel, mogel in moral vsak človek — začel se je pri baronu — braniti svojo čast le s tenkim rapirjem ali z ostro sabljo v roki.« Govorili so o obdobju fevdalizma, kjer tako rekoč ni bilo zakonov in ljudje seveda tudi niso poznali nobene demokracije.
Enostavno povedano – takrat je lahko vsak užalil oziroma škodoval komurkoli v krogu svoje družbe, saj so spore rešili z orožjem. In če je imel izzivalec visoko razvite spretnosti na tem področju, se tako rekoč ni bal nobenega.
»Izzivaštvo je cvetlo, dokler se svet ni toliko iztreznil, da je postavil namesto rapirjev in sabelj za odločujočo instanco sodišča,« so napisali v prispevku. Ob nastopu sodišč je »izzivačem odbil smrtni zvon« in meščanski ljudje so okusili vsaj košček tistega, kar so Grki poznali že dve tisočletji prej – demokracijo. »Kdor je hotel veljati kot gentleman, ni smel izzivati, ampak je moral strogo čuvati kavalirsko dostojnost v občevanju z ljudmi.«
Vir slike: Reuters.
Nato so se dotaknili vojne med Francijo in Nemčijo, ki je potekala nekaj deset let pred prvo svetovno vojno. Takrat so zmago slavili Nemci in zato so se začele prej omenjene dve smeri vedno bolj ločevati. »Ena, fevdalno-militaristična, je vedno ponosno kazala na uspehe sablje in topov. Druga, delavsko-kmetska, se je pa začela neprijetnemu rožljanju s sabljo upirati.«
Zaradi močnega razvoja industrije, se je delavsko prebivalstvo zelo razširilo. V prispevki so zapisali, da je socialistična smer rastla in od volitev do volitev pobirala ogromna števila glasov. Rastel je tudi »kmetski centrum« in število socialističnih mandatov. »Fevdalci« so se zato začeli bati in skrbelo jih je za njihovo premoč. Rešitev so videli samo še v vojni.
Slovenec je tako karikiral njihovo razmišljanje: »Če se zapletemo v vojsko, bilo s komurkoli in kjerkoli, bomo pokazali, kaj je vredno orožje. Mi bomo zmagali in moramo zmagati, ker moramo zmagati. Sicer je nas in našega gospostva konec in to za vedno! Če pa zmagamo, bomo demokratični predrznosti vendar-le še nataknili nagobčnik za kakih 150 do 200 let. Zato moramo napeti vse sile, da stremo demokratični hidri glavo, dokler še ni pretrda.«
Fevdalistočno-militaristična smer je torej izvlekla svoje sablje in nabila puške, da premaga tako imenovan svet mirnih sodišč. Ta svet pa se jim je uprl »s topovi in tanki« ter na koncu slavil zmago. Fevdalni sistem so za vedno izbrisali iz družbe, ker so za »gospoda« želeli postaviti miroljubnega in svobodnega državljana.
Rezultat svetovne vojne je bil torej za Nemčijo popolno poraz »protidemokratične klike, ki se je opirala bolj na surovo orožje kot na civilizirano pravo. Klika rapirjev je napravila 1. 1914. svoj zadnji poskus in je rekla: »Ako zmagam, gospodujem. Če pa padem, naj pade z menoj vred tudi vse drugo.« — Padla je samo ona, ker narodi žive in hočejo živeti v moderni dobi brez klik, zlasti brez bojevitih klik.«
Vir slike: Conversation.
Na koncu prispevka so pripisali še nauk. Po besedah avtorja namreč pravi pomen prve svetovne vojne ni tičal v trgovskih sporih med Anglijo in Nemčijo, tudi ne v vprašanju, ali bo Trst avstrijski, italijanski ali jugoslovanski ali pa v »revanši« za l. 1870. proti Francozom in za Alzacijo in Loreno. Pomen je bil mnogo globlji.
Zaključili so s stavki, da zgodovina modernih držav kaže, da vladajoče stranke notranjo politiko včasih silno zavozijo. Tako močno zavozijo, da ne gre več niti naprej niti nazaj. Takrat si rečejo, da je najboljše tvegati vse. Tudi vojno. Če bo vse izpadlo dobro, bodo vse napake pozabljene, če pa ne, pa naj gre po slabem vse, cela država. »Tako so mislili l. 1914. in pred l. 1914 tudi nemški generali in fevdalci. Rezultat je znan.«
Powered by Contextual Related Posts
