Odgovori na pogosta vprašanja o covidu-19 in cepivih: kužnost cepljenih in PCR metoda
Tudi danes objavljamo nekaj odgovorov na najpogostejša vprašanja v povezavi s covidom-19,ki so jih pripravili strokovnjaki s področja medicine, virologije, farmacije in cepiv. Preberite, kako kužni so cepljeni, ali je PCR metoda primerna za potrjevanje okužb in kaj je Spike.
Preberite tudi:
Odgovori na pogosta vprašanja o covidu-19 in cepivih: o maskah in sestavinah cepiva
Ali je res, da so cepljeni enako kužni kakor necepljeni?
Cepljeni imajo manjšo možnost za okužbo, če pa že zbolijo, so kužni krajši čas in tako okužijo manj ljudi, kar pomembno vpliva na epidemijo. Poleg tega le majhno število cepljenih potrebuje hospitalizacijo (navadno so to tisti posamezniki, ki zaradi predhodnih bolezni kljub cepljenju ne morejo razviti ustreznega imunskega odziva) in s tem zmanjšujejo breme za bolnišnice.
Statistične študije potrjujejo pozitiven učinek cepljenja na zaščito pred boleznijo. Površen pogled na število cepljenih v bolnišnicah lahko da napačen vtis, saj je delež cepljenih v bolnicah večji v državah z višjo stopnjo precepljenosti (če bi bili v 100 odstotkih cepljeni, bi bili v bolnicah le cepljeni), poleg tega pa je treba upoštevati, da je pri starejših, ki so cepljeni v večjem deležu, večja verjetnost za težji potek bolezni.
Če torej ne upoštevamo starostnih skupin pacientov, se napačno zdi, da je učinkovitost zaščite zaradi cepiv manjša (Simpsonov paradoks). Šele analiza po starostnih skupinah da pravilno oceno zaščite s cepljenjem, ki po svetu kaže več kot desetkrat nižje tveganje za hospitalizacijo.
Vir slike: Covid-19 sledilnik.
Sem zdrav in imam dober imunski sistem; ali je dobro, da se kljub temu cepim?
Mladost in odsotnost bolezni sta običajno povezana z blažjim potekom bolezni, vendar še ne razumemo dobro, kateri dejavniki vplivajo na potek bolezni. Obstajajo dedni dejavniki (npr. zmanjšan interferonski 1 odziv), ki povzročijo težji potek bolezni tudi pri mlajših, in zanje posameznik ne ve in tudi na osnovi svojega dosedanjega zdravstvenega stanja ne more sklepati, da jih ima.
Veliko mladih in zdravih ljudi, tudi športnikov, je žal prav tako zbolelo in so potrebovali kisik. Poznamo pa tudi več dejavnikov tveganja, ki povečujejo verjetnost težjega poteka bolezni in jih pri sebi lahko ocenimo – starost, debelost, sladkorna bolezen, imunske pomanjkljivosti, bolezni dihal, rak.
Cepljenje znatno poveča zaščito pred okužbo in težjim potekom bolezni za vse, čeprav imajo zaradi večje ogroženosti tudi cepljeni starejši ljudje možnost težjega poteka bolezni kot pa mlajši. Cepljen 75-letnik ima podobno verjetnost težjega poteka bolezni kot necepljen 50-letnik. Cepljenje pa ne nudi le zaščite posamezniku, temveč je dejanje solidarnosti, s katerim pomagamo zamejiti širjenje virusa in neobvladljiv pritisk na zdravstveni sistem.
Ali so koristi cepljenja res večje od posledic neželenih učinkov?
Do resnih neželenih učinkov pride zelo redko, v enem primeru na 100.000 cepljenj, medtem ko okužba z virusom tisočkrat pogosteje privede do resnih posledic, zato so koristi cepljenja veliko večje od posledic neželenih učinkov.
Cepivo posnema virusno okužbo brez razvoja bolezni. To omogoči, da se naš imunski sistem pripravi, da bo lahko nevtraliziral virus ob dejanski okužbi. Ob vnosu cepiva v telo pride do rahlega vnetja na mestu vnosa, kar je potrebno za aktivacijo imunskega odziva, zato nas na mesto vboda lahko boli. Naš imunski sistem prepozna protein bodice S, ki ga po cepljenju začnejo proizvajati naše celice na osnovi cepiva, kot tujek, zato se tvorijo obrambne celice (limfocite B), ki proizvajajo protitelesa, ki nevtralizirajo virus, ter obrambne celice (limfocite T), ki lahko uničijo okužene celice.
Vsak človek ima nekoliko drugačno kombinacijo genov in predhodnih bolezenskih stanj, ki lahko povzročijo nekoliko različen odziv na cepljenje. Večina prenese cepljenje brez omembe vredne reakcije, drugi z nekoliko močnejšo reakcijo. V primerjavi s cepivi proti gripi cepiva mRNK proti covidu-19 sprožijo močnejšo reakcijo. Pri mladostnikih so poročali o zelo redkem pojavu miokarditisa, ki pa je prehodne narave, za razliko od miokarditisa, ki se lahko precej bolj pogosto razvije zaradi okužbe z virusom.
Vir slike: Reuters.
Kary Mullis, dobitnik Nobelove nagrade, izumitelj PCR, je menda rekel, da ta metoda ni primerna za testiranje na SARS-CoV-2. Ali to drži?
PCR (verižna reakcija s polimerazo) je metoda, s katero v več ciklih eksponentno pomnožujemo virusno RNK (pred tem jo moramo v laboratoriju prepisati v DNK), zato je ta metoda najobčutljivejša za dokazovanje virusne RNK. S to metodo lahko zaznamo začetne stopnje okužbe, še preden se pojavijo simptomi ali še preden postane človek kužen.
Metoda na osnovi hitrih antigenskih testov je manj občutljiva kakor PCR, ker ne vključuje pomnoževanja in lahko z njo dokažemo prisotnost virusa šele, ko je prisoten v bistveno večji količini, ko je torej človek najbolj kužen.
Izjava Karyja Mullisa se pogosto interpretira izven konteksta. Ko se je PCR v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja začel uporabljati, ta postopek res še ni bil primeren za dokazovanje virusov v kužninah. V zadnjih desetletjih pa je bil postopek izboljšan do te mere, da je to danes najbolj zanesljiva metoda za dokazovanje prisotnosti virusov. Poleg tega je Kary Mullis umrl leta 2019, še pred pojavom SARS-CoV-2, tako da mu je ta trditev .pripisana povsem napačno.
Ali je protein bodice (Spike) nevaren
Protein virusne bodice (Spike ali protein S) je protein, ki štrli s površine virusnega delca (rogelj krone) in s katerim se virus pritrdi na človeško celico. Protitelesa proti temu proteinu preprečijo njegovo vezavo in okužbo celic, zato cepiva vsebujejo protein S ali zapis mRNK zanj, da se sproži nastanek zaščitnih protiteles.
Nekatere skrbi, da bi bil protein S nevaren, ker so v nekaj člankih poročali o delovanju tega proteina na celičnih kulturah ali v miših, medtem ko o delovanju tega proteina na ljudeh niso poročali. Protein S v cepivih mRNK se razlikuje od naravnega, ker je stabiliziran (PP Δ mutacije), kar pomeni, da preprečuje sposobnost izvirnega virusnega proteina, da sproži fuzijo (zlitje) celic.
Celice po vnosu cepiva proizvajajo protein S le nekaj dni in medtem se sproži imunski odziv. S cepivom (Pfizer BNT) vnesemo v telo 30 mikrogramov mRNK, kar je zelo majhna količina, in temu ustrezna zelo majhna količina sintetiziranega proteina S, ki ostane vezan na celice na mestu vnosa. Niti ta protein niti cepiva ne prehajajo v materino mleko. V mleko pa lahko prehajajo protitelesa, narejena na osnovi cepljenja ali okužbe, ki lahko delno zaščitijo dojenčka pred okužbo.
Odgovore so pripravili in pregledali:
- prof. Roman Jerala, Odsek za sintezno biologijo in imunologijo, Kemijski inštitut, Ljubljana,
- prof. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani,
- izr. prof. Tomaž Bratkovič, Fakulteta za farmacijo, Univerza v Ljubljani,
- prof. Borut Štrukelj, Fakulteta za farmacijo, Univerza v Ljubljani,
- akad. prof. Tatjana Avšič – Županc, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Powered by Contextual Related Posts
