3. december so za mednarodni dan invalidov z resolucijo razglasili Združeni narodi leta 1992. Ta dan je namenjen temu, da v družbi spodbudi razumevanje o invalidih, njihovih pravicah in življenjskih problemih, s katerimi se soočajo zaradi invalidnosti.
Preberite tudi:
Na svetu je več kot ena milijarda invalidnih ljudi, ta številka pa naj bi se še povečala, deloma zaradi staranja prebivalstva, deloma zaradi širjenja raznih nenalezljivih bolezni. A ne glede na to, ima le malo držav na svetu vzpostavljene ustrezne mehanizme za popoln odziv na zdravstvene prioritete in zahteve invalidov, opozarja Svetovna zdravstvena organizacija.
Vsaka invalidnost pomeni prikrajšanost, vendar niso vsi invalidi enako prikrajšani. To je povezano tako s stopnjo invalidnosti kot tudi od konteksta, v katerem živijo, ali rečeno drugače: od možnosti, ki jih imajo, za dostop do zdravja, izobraževanja in zaposlitve. Od možnosti za vključenost v družbo.
»Zavedati se moramo, da bodo mnogi od nas doživeli invalidnost, zlasti, ko se postaramo,« svari SZO in poziva države, da poskrbijo, da bodo zdravstveni sistemi vključujoči, poleg tega pa morajo polagati pozornost na diskriminatorne odnose v družbi in marsikje tudi še vedno nedostopno infrastrukturo.
Vir slike: up-rs.si. Foto: Nebojša Tejić / STA.
Tudi v Sloveniji dostop za invalide marsikje ni urejen
Prvega decembra je na Brdu pri Kranju potekalo že tradicionalno srečanje predstavnikov invalidskih organizacij s predsednikom države, vlade in Državnega sveta RS. Na srečanju so predstavniki invalidskih organizacij opozorili na vključitev invalidov v vse postopke, ki se jih tičejo.
Predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije Borut Sever je pohvalil letošnji zgodovinski dosežek – vpis slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. »Priča smo nekaterim pozitivnim spremembam v odnosu do invalidov,« je izpostavil Sever in opozoril, da mnoge ključne zaveze iz konvencije o pravicah invalidov še vedno ostajajo neuresničene. Te so vezane predvsem na dostopnost fizičnega okolja, mobilnosti in prevoza ter informacij in komunikacij.
Vir slike: zveza paraplegikov Slovenije.
V Sloveniji je žal še veliko javnih institucij, ki ne zagotavljajo dostopa za invalide. Prav tako pa je v veliki meri invalidom nedostopen tudi javni prevoz, kljub temu, da bi po določbah zakona o izenačevanju možnosti invalidov, morali biti avtobusni prevozi dostopni vsem že od leta 2020. Podobno velja tudi za zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja.
Položaj invalidov pa je dodatno poslabšala še epidemija covida-19, saj so socialne težave postale še hujše, izključenost zaradi nedostopnosti informacij še večja, zastoj pri deinstitucionalizaciji in prehodu v skupnostne oblike bivanja pa še bolj pereč. Invalidi prav tako še vedno niso vključeni v mnoge postopke, ki se jih tičejo.
Predsednica Sveta za invalide RS Mateja Toman je izrazila zaskrbljenost zaradi nekaterih določil predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Pozvala pa je, naj se z mrtve točke premakne in čim prej sprejme leta 2019 pripravljen predlog zakona o svetu za invalide, kar bi omogočilo učinkovito delo sveta kot neodvisnega in samostojnega organa za uresničevanje in varovanje pravic invalidov.
Kot družba smo morda naredili korak naprej pa vendar smo še daleč do tega, da bomo resnično vključujoča družba. Še precej manjka, da bo v polnosti implementiran Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki je stopil v veljavo s 1. januarjem 2019, in drugi številni predpisi, ki naslavljajo problematiko enakih možnosti.
Veliko pa je tudi na nas, na vsakem posamezniku. Dokler še vedno parkiramo na parkirnih mestih, rezerviranih za invalide, češ: »Saj me nihče ne bo videl,« je pred nami še dolga pot.
