Za preprečitev mitinga resnice decembra 1989 in zmago miru nad sovraštvom so zaslužni prebivalci Slovenije
Zgodba o tem, kako je bilo slovensko komunistično vodstvo v boju z Beogradom za ohranitev totalne oblasti nad slovenskim ljudstvom, primorano svojo oblast deliti prav z ljudstvom.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Obletnice pomembnih korakov v procesu slovenske demokratizacije in osamosvajanja folklorno zaznamujejo interpretacije zaslugarstva za to ali ono dejanje, ki je v splošni zavesti sprejeto kot korak naprej na tej poti. Tako smo tudi pretekli teden lahko uživali v tekmi, kako različno interpretirati en sam dogodek, tokrat preprečitev Miloševićevega mitinga resnice v Ljubljani. Resda sicer z manjšo silovitostjo in opaženostjo kot ob kakšnih okroglih obletnicah. Verjetno bo temu tako, dokler bodo tedanji akterji še politično aktivni oziroma dokler bo njihovim političnim naslednikom pomemben boj za dobro ime svojih mentorjev. Ostali, ki smo v veliki večini, in nimamo osebnih koristi s (samo)pripisovanjem zaslug za tedanje dogodke, pa lahko nanje gledamo z nekaj širšim in neobremenjenim pogledom.
Zakaj je sploh prišlo do policijske akcije Sever 1. decembra 1989?
Morda bo zvenelo nenavadno, a temelji tičijo kar v razvoju svetovne politike. V drugi polovici 80-ih so se komunistični režimi ob vsesplošni gospodarski krizi pričeli sesuvati sami vase. Nekateri njihovi voditelji so to doumeli prej kot drugi in ustrezno ukrepali za ohranitev oblasti (ali si vsaj reševali golo življenje). Med najbolj prilagodljivimi komunističnimi voditelji v obdobju zatona njunih režimov sta bila Slobodan Milošević in Milan Kučan. To nenazadnje dokazuje dejstvo, da sta edina komunistična voditelja v nekdaj komunističnem delu Evrope, ki sta na oblasti nepretrgoma ostala do 21. stoletja!
Način razmišljanja naših tedanjih oblastnikov je v intervjuju v knjigi Slovenija in pika! lepo opisal sloviti politolog Francis Fukuyama: »V svojem bistvu so vsi avtokrati, nimajo pravega razumevanja o delovanju demokracije ali pa tega ne cenijo, in zato ni presenetljivo, da so v Jugoslaviji tako zlahka pograbili etničnost. So si pač rekli: ‘Ok, kaže, da komunizem ne učinkuje več, potrebujemo nekaj, s čimer ga bomo nadomestili.’ In so pograbili etničnost kot orodje za mobilizacijo ljudi. Sploh me ne preseneča, da bi naredili tak preskok. Kar je skupnega v načinu razmišljanja takih bivših komunistov, je to, da razumejo, da morajo organizirati ljudi okoli določenega načela, zato so preprosto preklopili z enega na drugega«.
Jogurtna revolucija in Slobodan Milošević
Recept za ohranitev oblasti na podlagi nacionalizma je najbolj zagrabil Slobodan Milošević, ki je nacionalizem še malo prej obsojal. A v sili še hudič … In leta 1987 je že z vso silo pograbil srbsko-albanski konflikt na Kosovu in osvojil srca obubožanega srbskega ljudstva. Na tej podlagi je lahko obračunal s svojimi političnimi nasprotniki in dotedanjimi botri, ter se lotil tudi prevzemanja oblasti na zvezni ravni Jugoslavije. Na valu nacionalnega in ekonomskega nezadovoljstva Srbov je z »antibirokratsko« ali »jogurtno« revolucijo uspel podrediti komunistična vodstva v Vojvodini, Črni gori in na Kosovu. Umazano delo je zanj opravilo nahujskano ljudstvo, ki je z množičnimi shodi – mitingi terjalo zamenjavo skorumpiranih in nesposobnih voditeljev, ki so jih zamenjali prav taki, a Miloševiću podložni aparatčiki.
Hitra krepitev moči in ambicioznost novega srbskega vožda je predstavljala tudi grožnjo slovenskemu republiškemu vodstvu. To si je znotraj Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) zagotovilo visoko stopnjo avtonomije ob popolni oblasti nad prebivalci Socialistične republike Slovenije (SRS). Agresivna Miloševićeva politika pa je stremela k popolnemu prevzemu nadzora nad zveznimi državnimi organi, ti pa bi v SRS pridobili pristojnosti, ki si jih je do tedaj lahko lastilo slovensko komunistično vodstvo.
Po drugi strani je splošno nezadovoljstvo Slovencev nad nesvobodo in gospodarskim propadanjem krepilo pritisk na slovensko komunistično vodstvo še z druge strani. Čeprav uradno prepovedani, so se v »delavskem raju« pojavljali vse pogostejši štrajki, v »diktaturi proletariata« pa so se ustanavljale prve demokratične politične stranke, čeprav so bile prepovedane. Ob uradni cenzuri so mladi prodorni novinarji razkrivali vse več stranpoti režim. Poskus, da bi se nekaterih znebili prek posredovanja jugoslovanske vojske (JLA) in si opravili roke, pa se je slovenskim komunistom sprevrgel v afero JBTZ in neobvladljivo množično protestniško gibanje. Komunistično vodstvo si teh novih gibanj ni upalo nasilno zatreti, zato jih je le budno spremljalo s svojo tajno politično policijo in poskušalo razpustiti z manj javnimi pritiski. V nekaterih primerih uspešno, na primer pri štrajku v Litostroju, vendar je duh ušel iz steklenice.
Med željo po oblasti in željo po svobodi
Slovensko partijsko vodstvo se je tako znašlo med Scilo in Karibdo. Beograd jim je grozil z odvzemom oblasti nad Slovenci, po drugi strani pa njihove nedemokratične oblasti Slovenci niso bili več pripravljeni sprejemati niti pod grožnjo represije.
Interesi ob želji po samoohranitvi neizvoljene oblasti na eni strani in svobode lačnega slovenskega ljudstva na drugi, pa so se našli v nasprotovanju grozeči Miloševićevi hegemoniji nad obojimi. Slovenci smo zelo čutili z zatiranim albanskim ljudstvom na Kosovu, zato so nova demokratična gibanja februarja 1989 pripravljala zborovanje v podporo kosovskim Albancem. Priložnost je pograbila oblast in na zborovanju v Cankarjevem domu je bilo poleg demokratične opozicije prisotno vse slovensko politično vodstvo.
Takšne razmere so bile obenem odlična podlaga za Miloševića, da svoje hujskaštvo usmeri nad SRS in Slovence. Slovenski komunisti so se z vsemi štirimi upirali Miloševićem poskusom pri prevzemanju zveznih organov in vsiljevanju zvezne pristojnosti nad SRS (pri tem so se sklicevali na »avnojsko Jugoslavijo« ter jugoslovansko enotnost), slovensko solidarnost do trpečih Albancev pa je zlahka pretvoril v obtožbe o podpiranju znašanju večinskega albanskega prebivalstva nad srbsko manjšino na Kosovu. Pritisk je nameraval stopnjevati z mitingom resnice, ki bi mu tokrat pomagal zrušiti slovensko oblast in zavladati slovenskemu ljudstvu.
Po večmesečnih neuresničenih grožnjah (prva že takoj po zborovanju v Cankarjevem domu) je prišlo do organizacije mitinga resnice v Ljubljani, načrtovanega za 1. december 1989. Če bi do njega res prišlo, bi se težko izognili nasilju. Srbski organizatorji mitinga so se hvalili, da bodo s seboj prinesli orožje, Slovenci pa na njihovo »jurišanje« po Ljubljani zagotovo ne bi pristali.
Slovenski komunisti so se znašli pred največjo grožnjo za izgubo oblasti po maju 1945. Njihova odločitev zagotovo ni bila lahka. Zaprtje slovenske meje s Hrvaško je vsekakor pomenil velik prelom v dotedanjem zaklinjanju na bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov, v katerega so (vsaj nekateri) najbrž tudi v resnici verjeli. Problem (še najmanjši) je predstavljala pravna osnova, saj uradno ni bilo razloga za zadržanje navidez miroljubnega potovanja državljanov Jugoslavije po državi. Veliko večjo težavo je pomenilo morebitno posredovanje JLA, ki se mu slovenske sile ne bi mogle upreti. Da je bila nevarnost za resne spopade velika, nam dokazuje povečana pripravljenost avstrijske vojske zaradi tega dogajanja.
Miting resnice je preprečila ljudska iniciativa
Na pomoč so jim pravzaprav priskočili navadni ljudje, tisti, ki jim sicer niso priznavali osnovnih človekovih pravic svobodnega združevanja in izražanja. Da bi množični miting resnice v Ljubljani sploh lahko izpeljali, so srbski organizatorji potrebovali prosto potovanje po slovenskih železnicah. Sicer bi težko v eno mesto v tako kratkem času spravili tolikšno množico ljudi. Slovenski strojevodje so se sami od sebe odločili, da vlakovnih kompozicij na hrvaški meji preprosto ne bodo prevzeli in teh vlakov ne bodo vozili.
Komunistično vodstvo seveda s samostojno odločitvijo stojevodij ni bilo zadovoljno (o tem pričajo tudi izvajanja Milana Kučana na njihovih ključnih sestankih, ki so objavljena v knjigi UDBA in akcija Sever, Igorja Omerze), a jim je bila tudi dobrodošla spodbuda. Niso si namreč mogli privoščiti, da bi tako ključne odločitve kdo sprejemal mimo njih, saj bi bila tako spodkopana integriteta njihove oblasti. Predvsem pa je bilo razmišljanje strojevodij enako njihovemu samoohranitvenemu interesu. Tako je vodstvo SRS svojemu represivnemu aparatu naložilo zaprtje slovenske meje in preprečitev mitinga – akcije Sever. To je povzročilo veliko razburjenja (seveda predvsem v Srbiji), a do nasilja in morebitnega posredovanja JLA tako ni moglo priti.
Ob spominjanju in prerekanju o zaslugah pogosto pozabimo na manj razburljiv, a verjetno kar najpomembnejši razlog, da se poskus nacionalističnega hujskanja ni mogel sprevreči v nasilje med Slovenci in Srbi. Tega preprosto niso dovolili prebivalci Slovenije! Milošević bi največji uspeh dosegel, če bi uspel sprožiti incident med Slovenci in tu živečimi Srbi. Dopisniki njemu neposredno podrejenih medijev (najpomembnejša sta tu dnevnik Politika in Beograjska televizija) so poskušali spodbujati razdor, a niso bili uspešni. Da se Slovenci znašajo nad njimi, so prepričevali celo tiste redke avtohtone Srbe (prišleke iz časov turške nevarnosti) v Beli krajini, a kakšne dovolj udarne izjave o zatiranju od njih niso uspeli dobiti. Tudi Srbi, ki so v razvitejšem slovenskem gospodarstvu našli boljši zaslužek od domačega, se niso pustili množično nahujskati. Slovenska tajna politična policija je našla nekaj manjših skupin Srbov, ki so živeli v industrijskih središčih in hoteli sodelevati pri mitingu, a res množičnega zanosa za kaj takega ni bilo. In čeprav je bil večinski slovenski narod zelo razburjen zaradi Miloševića in njegovega velikosrbskega hujskaštva, ni prihajalo do zahtev po zatiranju tu živečih Srbov, niti kakšnih množičnih pretepov ali verbalnih napadov zoper njih.
Slovensko komunistično vodstvo je policijsko akcijo Sever sicer namenilo lastni ohranitvi, a s tem prihranilo nasilne izgrede in morebitno veliko trpljenje vsem Slovencem. Ti bi se sicer Miloševiću uprli s slovenskimi komunisti, ali brez njih. Obenem se je tudi v tem primeru pokazalo, da je slovensko ljudstvo vse bolj samo prevzemalo iniciativo pri družbenem odločanju v Sloveniji. Če je bilo partijskemu vodstvu to všeč ali ne, so, tudi zaradi groženj zoper njih same iz Beograda, Slovencem morali dopustiti vedno več lastne pobude. Tako so 27. decembra 1989 tudi uradno dopustili demokratično politično organiziranje in simbolno sestopili s totalitarne oblasti. Slovenski komunisti so na ta način ostali pri življenju in celo na oblasti tudi po polni demokratizaciji in osamosvojitvi, Slovenci pa smo dokazali, da nimamo večvrednostnega kompleksa nasproti drugim narodom, a se znamo postaviti zase in končno na tej podlagi prišli do samostojne in demokratične slovenske države.