Jasličarstvo, peka potic in babištvo vpisani v register nesnovne kulturne dediščine
Register nesnovne kulturne dediščine od 14. decembra naprej obsega 100 enot. Enotam, med katerimi so tudi obhodi kurentov, Škofjeloški pasijon, gibanje Bralna značka in tako naprej, so se le nekaj dni pred božičem pridružile tri enote, ki so z božičem tesno povezane.
Gre za jasličastvo (izdelovanje in postavljanje jaslic), peko potice (ki je največkrat praznično pecivo) in babištvo (znanja in veščine porodne pomoči, namenjene porodnici in novorojencu).
Vir slike: nesnovnadediscina.si.
Jasličastvo
Izdelovanje in postavljanje jaslic, ki prikazujejo Jezusovo rojstvo, je pomemben del praznovanja božiča. V Sloveniji ima dolgo tradicijo. Prve jaslice, ki so dokumentirane, so postavili že leta 1641 v cerkvi v Gornjem Gradu. Leta 1644 so jih postavili v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Iz 18. stoletja so znane omarične jaslice klaris iz Velesovega.
Kasneje so se jaslice začele seliti iz cerkva v domove premožnih plemičev, v 18. stoletju so dosegle meščanske domove, v začetku 19. stoletja pa še kmečke domove na Gorenjskem. V drugih delih Slovenije so v splošno rabo prišle v obdobju med obema vojnama.
Jaslice se je v kmečkih hišah postavljalo v tako imenovanem bogkovem kotu. Na trioglato desko v kotu so postavili hribček, vrh katerega je bil Betlehem. Ob spodnjem robu pa je bil postavljen hlevček. Figure so bile sprva papirnate, nato pa se je razvila tudi obrt rezljanja figur. Figure so izdelovali tudi iz gline, voska in drugih materialov.
Prav poseben razcvet pa je jasličarstvo doživelo v 90. stoletjih 20. stoletja. Takrat so se po številnih krajih začele organizirati razstave jaslic.
Vir slike: Zelenikras.si.
Danes so jaslice največkrat tridimenzionalne, poleg hlevčka zajemajo kipce novorojenega Kristusa, Marije, Jožefa, pastirjev in Svetih treh kraljev. Pogosto se jim pridružijo tudi kipci živali, ki so se prišle poklonit Kristusu.
V številnih krajih pripravijo tudi uprizoritev živih jaslic, med drugim si jih lahko ogledate tudi v Postojnski jami, kjer so jih prvič uprizorili leta 1990.
Potica je kraljica praznikov
Potica velja za najbolj »slovensko« sladico. Prejela je že številna priznanja. Leta 2006 je bila pehtranova potica v okviru Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije.
Slovenska potica je od leta 2021 vključena v evropsko shemo kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost, po kateri je bilo zaščitenih pet receptur za pripravo potice (orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto).
Vir slike: nesnovnadediscina.si.
Izvirala naj bi iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji (guban(c)a, presnec, pogača). Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Prva omemba imena potica je v Katekizmu (1575, 1577) Primoža Trubarja.
Gre za zavitek pripravljen iz kvašenega testa s slanim ali sladkim nadevom, okrogle oblike. Potica se speče v pekaču, ki se imenuje potičnik. Potica v sebi nosi tudi bogastvo slovenskih pokrajin in raznolikosti, saj jo v vsaki regiji pripravijo nekoliko drugače. Recepti se prenašajo predvsem znotraj družin, mnogokrat tudi kot ustno izročilo.
Babištvo
Babištvo je področje zdravstvene oskrbe nosečnic, pomoči pri porodu in zdravstvenem varstvu dojenčkov in njihovih mater in zahteva posebna znanja in veščine. Babice in babičarji (moških je v tem poklicu približno en odstotek) so tisti, ki porodnici in novorojenčku med in po porodu nudijo pomoč.
Babiško delovanje sega daleč v zgodovino človeštva. Rojevanje otrok ima izjemen socialni pomen in okrog tega dogodka so se v vseh družbah razvili obredi, običaji in praksa, da bi vzpodbudili pozitiven izid. Etnološka besedila, obravnavajo rojstvo v povezavi s porodno pomočjo, poročajo, da so k porodom poklicali starejšo, izkušeno ali tega »posla« vajeno žensko, ki so ji za storitev plačevali v naravi, svojo hvaležnost in spoštovanje pa so ji izrazili s povabilom na krstno gostijo.
V preteklosti je bilo babištvo izključno ženska dejavnost in pomočnice pri porodih so imele v skupnosti posebno veljavo. Znanje se je večinoma prenašalo tako, da so mlajše ženske (pripravnice) spremljale in opazovale starejše (babice) pri porodih.
Vir slike: nesnovnadediscina.si.
Že v 18. stoletju se je začela babiška dejavnost regulirati in profesionalizirati. Na pobudo takratne avstrijske cesarice Marije Terezije je nizozemski zdravnik Gerhard van Swieten leta 1753 ustanovil Babiško šolo v Ljubljani. Pouk je potekal v slovenščini. Od tega leta naprej so bili vpeljani tudi babiški tečaji v Ljubljani za Kranjsko, v Celovcu za Koroško, v Gradcu za Štajersko in leta 1815 v Trstu za Primorsko in slovenski del Istre. Tečaje je vodil Anton Makovec, o če slovenskega porodništva, ki je leta 1782 spisal prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku Prashanja inu odgovori zhes Vshegarstvu.
Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje. Leta 1981 ukinjeno srednjo babiško šolo je pozneje nadomestil študij babištva na oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.
Do 2. svetovne vojne je večina porodov potekala na domu ob pomoči terenskih babic, ki so ob rojstvu pogosto poskrbele tudi za plenice, obrok ali ogrevanje. Nanje so se obračale tudi ženske z različnimi zdravstvenimi težavami in v psihosocialnih stiskah. Od 60. let 20. stoletja večina žensk rodi v porodnišnicah, s čimer se je osrednje delovišče babic preneslo v zdravstvene ustanove.
Powered by Contextual Related Posts
