Digitalna izključenost starejših

Z leti je digitalna tehnologija pošteno spremenila naš svet in način našega življenja. In v prihodnje ga bo zagotovo še bolj. Digitalizacija sicer prinaša številne prednosti. A prav s temi prednostmi se poglabljajo razlike med tistimi, ki so jim prednosti dostopne, in tistimi, ki jim niso. Poleg velike razlike med podeželskimi in urbanimi področji glede same dostopnosti do visokozmogljive povezljivosti se kot akutne kažejo tudi razlike v spretnostih in veščinah, ki so ključne za uporabo razpoložljivih digitalnih rešitev.

Morda vas bo zanimalo tudi:

Merjenje napredka na področju digitalizacije na ravni EU

O tem pričajo tudi podatki SURS-a, ki so pokazali, da leta 2020 deset odstotkov oziroma 74.776 gospodinjstev ni imelo dostopa do interneta. Dve tretjini vprašanih sta menili, da interneta ne potrebujejo, 47 odstotkov pa jih je kot enega od razlogov, zakaj ne dostopajo do interneta, navedlo pomanjkljivo znanje o uporabi tehnoloških naprav in platform.

Digitalne kompetence po posameznih starostnih skupinah

Nobena skrivnost ni, da obstajajo velike razlike v digitalnih spretnostih in veščinah med posameznimi starostnimi skupinami. Medtem, ko se zdi, da so se predstavniki mlajše generacije z mobilnimi telefoni in tablicami v rokah že rodili, so številni danes starejši ljudje svojo delovno dobo in tudi dosedanje osebno življenje preživeli brez izpostavljenosti digitalnim tehnologijam ali rutinski uporabi računalnika in zato tudi brez potrebe po pridobivanju digitalnih veščin.

Kako torej nasloviti to dejstvo? Odgovor se ponuja v obliki vseživljenjskega učenja, a tudi v tem primeru niso zajete vse starostne skupine. V veliki meri se programi vseživljenjskega učenja in drugi programi usposabljanja na področju digitalnih kompetenc usmerjajo na ljudi v delovni dobi, da bi jih opolnomočili in razširili nabor priložnosti za delo in (samo)zaposlovanje.

Prav tako se zdi, da nismo v celoti osvojili pojma vseživljenjskega učenja, in se rešitev, ki jih tako poimenujemo, v resnici pa to niso, poslužujemo priložnostno oziroma po potrebi, in ne konstantno, kot bi se v samem pomenu besede »vseživljenjsko« morali – in to ne glede na vse dobronamerno zapisane in sprejete dokumente in strategije, ki vseživljenjskost učenja naslavljajo.

Poleg na nek način kampanjskega izvajanja vseživljenjskega učenja je problem le-tega tudi ta, da (vsaj v praksi) ne zajema vseh starostnih skupin. Ne glede na to, da bi po sami definiciji pričakovali, da bo vseživljenjsko učenje zajelo vse od otrok in mladih, tistih v aktivni delovni dobi, kot tudi starejše v tretjem življenjskem obdobju, vse starostne skupine niso zajete ali natančneje – ko so izven delovne dobe (starejši od 64 let) so praviloma iz shem izobraževanja izključeni.

Strategije in zastavljeni cilji pogosto ne vključujejo vseh starostnih skupin

Ugotoviti moramo, da vse starostne skupine pogosto niso zajete niti v strategijah niti v zastavljenih ciljih osvajanja digitalnih veščin, niti (praviloma) v raziskavah. To ne more voditi nikamor drugam, kot v digitalno izključenost velike skupine ljudi, če upoštevamo dejstvo, da je bilo leta 2020 v Evropski uniji več kot petina (20,6 %) prebivalcev starih 65 let in več, od tega je malo manj kot 6 % starejših od 80 let.

Po podatkih Eurostata ima le vsak četrti Evropejec v starostni skupini od 65 do 74 let osnovne ali napredne digitalne spretnosti, v primerjavi z dvema od treh v starostni skupini od 35 do 44 let, tremi od štirih v starostni skupini 25-34 in štirimi od petih med mladimi starimi od 16 do 24 let.

Evropska komisija si je znotraj vizije za digitalno preobrazbo Evrope zastavila ambiciozen cilj, da mora vsaj 80 odstotkov vsega prebivalstva osvojiti vsaj osnovne digitalne veščine. Prvotno v cilje starejši od 75 niso bili zajeti in je cilj za leto 2030 med drugim določal vsaj 80 % prebivalstva med 16. in 74. letom starosti z vsaj osnovnimi digitalnimi spretnostmi.

Služba vlade za digitalno preobrazbo Republike Slovenije je 24. decembra na spletni strani eUprave objavila osnutek zakona o spodbujanju digitalne vključenosti. Zakon deli prebivalstvo Republike Slovenije na osem ciljnih skupin, ki so jim ukrepi spodbujanja namenjeni: predšolski otroci, šoloobvezni otroci, dijaki, udeleženci višješolskih izobraževalnih programov, študenti visokošolskih izobraževalnih programov, učitelji na vseh izobraževalnih stopnjah, odrasli in upokojenci (9. člen). Členitev skupin je potrebna, da se ukrepe lahko prilagaja specifičnim potrebam posamezne skupine prebivalstva, je pojasnjeno v uvodu predloga Zakona.

Med cilji zakona je določeno pridobivanje in dvig ravni osnovnih digitalnih kompetenc prebivalstva tako, da ima osnovne digitalne kompetence do leta 2028 vsaj 80 % prebivalstva v Republiki Sloveniji, starega med 16 in 74 let.

Zakaj je nujno nasloviti digitalne spretnosti starejših?

Seveda ne govorimo o tem, da bi morali starejše od 70 let (ali kogarkoli, ki tega ne potrebuje) mučiti z osnovami programiranja, a dejstvo je, da se brez osnovnih veščin uporabe interneta ne morejo enakovredno udejstvovati v družbi, niti ne morejo dostopati do najnujnejših storitev.

Poglejmo čisto osnovni primer. Pred pandemijo covida-19 je bilo mogoče k zdravniku priti kar tako, tudi nenaročen. Seveda si potem moral dolgo čakati na vrsto, a ta možnost je obstajala. Danes brez vnaprej dogovorjenega termina do zdravnika ni mogoče priti. A kako se naročiti? Na telefonski klic se v ambulantah oglasijo bolj izjemoma kot praviloma. Preostane nam torej le, da pošljemo e-pošto.

Kaj pa tisti, ki tega ne znajo narediti ali nimajo računalnika ali pametnega telefona? Če imajo srečo, jim na pomoč priskoči kdo od mlajših sorodnikov ali prijateljev. A kar naprej prositi nekoga za pomoč zna biti tudi nadležno. V enaki zagati se ti posamezniki znajdejo tudi v primeru, da zgolj potrebujejo nov recept ali pa se želijo naročiti na cepljenje.

Tudi tisti ostareli, ki so vključeni v institucionalno oskrbo, so bili v času pandemije covida-19 iz družbe na nek način izključeni. Med drugim se je izkazalo namreč tudi, da starejši v domovih za ostarele nimajo dostopa do komunikacijskih naprav za pogovore na daljavo. Svojcem vstop v domove za ostarele ni bil dovoljen in tako so ostali brez stikov z najdražjimi.

Dostop do digitalnih storitev in sposobnost uporabljati le te, je postala nuja. Splet ni le pot za dostop do zdravnika, temveč tudi do novic, nakupovanja, stika z družinskimi člani in prijatelji.

Med osnovne veščine rabe interneta pa morajo biti nujno vključena tudi opozorila in napotki o varni rabi interneta, saj so predvsem starejši na internetu pogosto žrtve goljufij in prevar.

Zakaj je nujno nasloviti tudi dejstvo, da digitalno enostavno ne zanima vseh?

Kot že omenjeno, se je od pojava pandemije covida-19 hitrost sprememb še povečala. Več je spletnega nakupovanja, virtualnega dostopa do zdravnikov splošne medicine. Po drugi strani se ponekod že, drugod pa se še bo, pojavljalo vse več fizičnih trgovin in ponudnikov storitev, ki nočejo ali pa vsaj neradi sprejemajo gotovino.

Omejitve družbene interakcije so povzročile zaskrbljenost zaradi osamljenosti in izolacije, zlasti pri tistih, ki ne uporabljajo digitalne tehnologije. Zato je postalo bolj kot kadarkoli prej pomembno upoštevati položaj tistih, ki niso digitalno angažirani. Tistih, ki bodisi nimajo možnosti, da bi bili, ali pa jih to enostavno ne zanima.

Medtem ko digitalna tehnologija lahko koristi večini ljudem, bi morali tisti, ki ne morejo ali ne želijo biti na spletu, imeti možnost dostopa do storitev in podpore na način, ki jim ustreza. Tudi če bo pandemija spodbudila k uporabi digitalne tehnologije več ljudi, nekateri ne bodo nikoli prišli na splet, morda pa ga bo celo kdo prenehal uporabljati s takega ali drugačnega razloga.

Spet tretji znajo in želijo uporabljati splet zgolj do neke mere. To, da znajo opraviti video klic, da ostanejo v stiku z družino, še ne pomeni, da imajo starejši posamezniki tudi spretnosti, samozavest in zaupanje, da se na spletu ukvarjajo tudi s financami ali dostopajo do upravnih ali drugih storitev. Ljudje morajo imeti možnost dostopa do informacij, ohranjanja stikov, upravljanja s svojimi financami, nakupovanja in dostopa do javnih storitev na način, ki jim ustreza.

Gradili so svet, v katerem mi danes živimo. In ni prav, da jih pustimo izključene in same.

Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament.Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.

Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.