Kriza v Libanonu v revščino pahnila več kot polovico prebivalstva
Na temnih ulicah Bejruta, glavnega mesta Libanona, ki je zdaj pogosto brez elektrike, včasih edino svetlobo predstavljajo svetilke brezdomcev, ki v smetnjakih iščejo odpadke, ki bi jih lahko prodali, poročajo pri AP News.
O krizi, ki je zadela Libanon, obmorsko državo na Bližnjem vzhodu, smo že poročali. Od takrat pa se je stanje samo še poslabšalo. V preteklem poletju so se zvrstila poročila o tem, kako morajo prebivalci Libanona po več ur čakati na žgočem soncu, da lahko pridejo do goriva za svoja vozila.
Pričelo je zmanjkovati osnovnih živilskih potrebščin, med drugimi tudi hrana oziroma mleko za novorojenčke, zdravila in rezervni kosi za avtomobile. Huda gospodarska in finančna kriza v Libanonu bo verjetno v zgodovino zapisana kot ena najhujših, kar jih je svet videl v več kot 150 letih, je takrat sporočila Svetovna banka.
V Libanonu, nekoč znanem po močnem podjetniškem duhu, cvetočem bančnem sektorju in živahnem nočnem življenju, zdaj revni prebivalci z grafiti označujejo smetnjake in tako zaznamujejo svoj teritorij. Tudi smeti so postale dobrina, za katero se je vredno boriti.
Vir slike: AP News.
Tudi bolj premožne družine prodajajo svoje odpadke, ker si lahko tako priskrbijo ameriške dolarje namesto propadajoče lokalne valute.
»Veliko je tako revnih ljudi, kot sem jaz,« je dejala Hoda, 57-letna libanonska mati, ki je bila prisiljena iskati po smeteh. »Ampak ljudje tega ne vedo. Vedo, kar vidijo, ne pa, kar je skrito.« Hoda na tak način preživlja svojih šest hčera, starih med devet in 22 let ter dva vnuka.
Pred tem je prodajala zelenjavo na stojnici, vendar ji je blago že šestkrat zasegla policija. Prodajala je tudi robčke, ampak si jih zaradi padca valute ne more več privoščiti.
Nato jo je njen sin Mohamed povabil, naj se mu pridruži pri pregledovanju smeti. Hoda se vsak dan odpravi v dokaj prestižno sosesko Hamra v Bejrutu in včasih tudi do 2. ure zjutraj zbira plastiko, pločevinke in vse, kar bi lahko prodala ali uporabila.
Enkrat na teden njen sin vse, kar zberejo, proda trgovcem, ki se s tem ukvarjajo. Za en kilogram plastičnih vrečk dobijo 20 ameriških centov, za drugo plastiko po 30 centov, medtem ko vsak kilogram aluminija prinese 1 dolar.
Več kot polovico prebivalstva je zadela revščina. Vrednost libanonskega funta je strmoglavila. Banke so drastično omejile dvige in pošiljanje denarja. Hiperinflacija je povzročila, da so življenjske potrebščine tudi za desetkrat dražje ali pa jih sploh ni na voljo. Libanonci, ki se vračajo iz tujine, napolnijo svoje kovčke z vsem, kar lahko, od otroške hrane do zdravil.
Vir slike: AP News.
Zaradi težav z libanonsko valuto je seveda uvažanje živil in drugih potrebščin postalo neprimerljivo dražje, zato so nekatere restavracije celo uvedle dvojno ponudbo nekaterih jedi. Stranke lahko na primer naročijo ali lokalni ocvrt krompir ali uvožen, s tem da je seveda uvožen dražji.
V Libanonu plačevanje z dolarji pomeni tudi do desetkrat višjo ceno
Uptin Saiidi, novinar in ustvarjalec vsebin, je aprila v eni izmed svojih video reportaž pokazal, kaj pomeni libanonska kriza v vsakdanjem življenju. Že takoj v hotelu mu je bilo rečeno, naj pri nakupih nikoli ne uporabi plačilnih kartic, saj bo lahko plačal tudi do sedemkrat višjo ceno. Poleg tega pa mu je bilo odsvetovana uporaba katerekoli bankomata.
Kaj bi lahko torej naredil, saj je imel v žepu samo dolarske bankovce in niti enega libanonske funta oziroma libanonske lire, kot tamkajšnjo valuto včasih poimenujejo domačini.
Vir slike: Nas Academy.
Tako je bil napoten na črni trg, kjer je bil menjalni tečaj daleč najbolj ugoden, pa še tam se je spreminjal vsakih nekaj ur. Ob tem pa so mu še dejali, da na noben način ne sme pokazat, da je Američan. Denar je tako menjal na stojnici s hrano, ki se je nahajala za bencinsko črpalko.
Ko je tako spoznal menjalni tečaj na črnem trgu, je lahko naredil primerjavo z uradnim menjalnim tečajem. Za primerjavo je vzel sendvič Big Mac iz restavracije McDonald’s. Po uradnem menjalnem tečaju bi moral zanj plačati kar 16,67 ameriških dolarjev. Po menjalnem tečaju libanonski bank, ki se stalno spreminja, določa pa ga libanonska centralna banka, bi za enak sendvič plačal 6,58 dolarja. Po menjalnem tečaju s črnega trga pa bi zanj odštel 2,03 dolarja.
»Ko prispem v tujo državo, grem navadno do najbližjega bankomata in dvignem denar v lokalni valuti. Vendar če bi to naredil tukaj, bi me lahko navadno kosilo stalo tudi do 100 dolarjev,« je povedal v video posnetku. Za vsak dolar je dobil 12.300 libanonskih funtov. S trenutnim uradnim menjalnim tečajem bi za en dolar dobili dobih 1.500 funtov.
Vir slike: Uptin.
Ko se je nato odpravil na kosilo, je bila razlika v menjalnih tečajih jasno vidna. V kolikor bi plačal z ameriškimi dolarji, bi moral odšteti 90 dolarjev. Plačal pa je z libanonskimi funti, ki jih je pred tem zamenjal. Tako ga je kosilo stalo manj kot 12 dolarjev.
Powered by Contextual Related Posts
