»Poznam samo eno pot …in tudi ta je prijetnejša v noči, zaradi ljudi in zaradi nepopisno grdega mesta. Jaz sicer ne bom nobenega mesta zidal in ga tudi nisem, ali Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami.«
Tako se je naš velikan arhitekture Jože Plečnik leta 1922 v pismu bratu Andreju pritoževal nad videzom zanj vse prej kot privlačne rodne Ljubljane. V njem so začeli tleti novi arhitekturni načrti in vizije ter so samo še čakali, da jih v naslednjih 15 letih z neustavljivo gorečnostjo izpelje ter za vedno spremeni to »grdo« podobo mesta. Ta nova podoba in zasnova Ljubljane je združevala elemente antike, baroka in ljudske ustvarjalnosti, v središče bivanjskega prostora pa je postavila – človeka, kar daje njegovim stvaritvam veličino in neprecenljivo vrednost.
Kakšna ustvarjalna moč in genialnost se skrivata v človeku, da lahko iz provincialnega in bledega mesta ustvari pravo prestolnico, vredno ogleda in občudovanja tudi največjih arhitekturnih izbirčnežev, ki si jo prihajajo ogledovat iz vsega sveta! In kakšen dar premore človek, da njegovo arhitekturno delo kot celoto prepoznajo za vrednoto, pomembno za vse človeštvo, in ga vpišejo v Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Vir slike: Wikimedia Commons.
Plečnikovo leto prinaša vrsto razstav in dogodkov o njegovem delu
In prav te dni ne moremo mimo spoštljivega spomina na našega arhitekturnega genija Jožeta Plečnika, ko se z odprtji razstav in številnimi dogodki spominjamo 150. obletnice njegovega rojstva. Vlada je ob tej obletnici leto 2022 razglasila za Plečnikovo leto.
Tako so prav na Plečnikov rojstni dan, 23. januarja, v prenovljeni Plečnikovi hiši v Trnovem, kjer je arhitekt živel in ustvarjal zadnjih 35 let, imeli dan odprtih vrat in odprli občasno razstavo Plečnik in pika. V Plečnikovi hiši si lahko ogledate tudi predstavitev Plečnikovega življenja v stripu, pri ustvarjanju katerega sta združila znanje zgodovinar Blaž Vurnik in stripar Zoran Smiljanić.
Med številnimi dogodki in priložnostnimi razstavami naj izpostavim razstavo, ki jo bodo februarja odprli v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in bo osvetlila Plečnikova dela, ki so bila julija lani vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Prav posebna in svojstvena je Brko tura, na kateri kostumizirani vodiči (oblečeni v Plečnika, Jakopiča in Cankarja) vodijo turiste po Ljubljani, kar je res zanimivo in avtentično doživetje.
Na Plečnika smo upravičeno ponosni. S svojo človeško veličino je za vedno zaznamoval in nam požlahtnil naš bivanjski prostor.
Dragocena Plečnikova zapuščina Ljubljani
Plečnik je dal Ljubljani tako močan pečat, da si ta res zasluži ime Plečnikova Ljubljana. Kakšna bi bila danes videti ta naša prestolnica, če je ne bi smiselno in funkcionalno preuredil in v njej postavil čudovitih arhitekturnih umetnin, trgov, parkov, mostov, sprehajališč?
Načrtno se je lotil preobrazbe Ljubljane po letu 1920, takrat se je vrnil v Ljubljano iz Prage in sprejel mesto profesorja na novoustanovljeni fakulteti za arhitekturo.
Vir slike: Wikimedia.
Pa naštejmo glavne Plečnikove ljubljanske mojstrovine: Tromostovje in takoj zraven stavbe pokritih tržnic, monumentalna stavba Narodne in univerzitetne knjižnice, poletno gledališče Križanke, Čevljarski most, Trnovski pristan, s katerim je uredil obrežje Ljubljanice in ga namenil sprehajalcem in zaljubljencem, ureditev parka Tivoli, cerkev sv. Mihaela na Barju, pokopališče Žale, palača Zavarovalnice Triglav, stadion za Bežigradom.
Manj znano je, da je Plečnik načrtoval in izrisal še nekaj vizij za objekte, ki pa žal niso bile uresničene: monumentalen dostop do ljubljanskega gradu od Mestne hiše, katedrala svobode v Tivoliju in Mesarski most s stebri in oboki.
Neponovljiv pečat tudi drugim slovenskim mestom in Dunaju ter Pragi
Tudi drugod po Sloveniji je Plečnik zapustil žlahtne sledi. Tako Kranj lepšajo Plečnikove arkade, občudujemo lahko Plečnikov park v Begunjah, stavbo ljudske posojilnice v Celju, paviljon Belvedere na Bledu, Slomškov trg v Mariboru, lovsko kočo v Kamniški Bistrici in cerkvi na Tolminskem ter v Bogojini in še bi lahko naštevali.
Vir slike: Wikimedia.
Na Dunaju je Plečnik preživel lep kos življenja, Dunaj ga je oblikoval kot mladega arhitekta in Plečnik je kasneje Dunaju to vrnil. Na Dunaj se je odpravil leta 1892 in tam delal kot oblikovalec pohištva, njegov talent je prepoznal znameniti arhitekt Otto Wagner in ga povabil na študij, ki ga je Plečnik končal kot najboljši v letniku. Prejel je štipendijo za obisk arhitekturnih znamenitosti v Italiji in Franciji ter se navdušil nad baročnimi, antičnimi in renesančnimi elementi ter jih je kasneje vključeval v svoje delo.
Na Dunaju je v letu 1900 odprl svoj arhitekturni biro in pridobival ugled med meščani ter med drugimi zgradil Zacherlovo hišo, ki je bila posebna zaradi temne granitne fasade.
Vir slike: Wikipedia.
Kar celo desetletje je preživel v Pragi (od 1911 do 1921) in še danes se ga tam s spoštovanjem spominjajo, saj je postavil nekaj monumentalnih del in dal preureditvi praškega gradu v parlament svoj neizbrisljiv pečat.
Veličina Plečnikovega ustvarjanja je nesporna – pa jo dovolj cenimo?
Zanimivo bi bilo slišati, kako bi Plečnik dandanes kot občutljiv estet pokomentiral razraščanje brezobličnih trgovskih središč po predmestjih in razpadanje nekaterih zaščitenih stavb. In kaj bi rekel na to, kako danes ravnamo z njegovo arhitekturno zapuščino? Smo tako pozorni in pazljivi do te dragocenosti, kot si zasluži?
V tujini so njegova dela zelo odmevna, uvrščajo ga med prvih deset arhitektov 20. stoletja. A v njegovi domovini se včasih zdi, da nismo čisto dorasli njegovi genialnosti in se ne zavzamemo dovolj, da bi vso to zapuščino z vsemi silami ohranjali.
Umetnostni zgodovinar dr. Peter Krečič, ki se je poglabljal v Plečnikovo delo, je nedavno dejal, da bi se Plečnik danes zjokal nad stadionom za Bežigradom, saj so ga od takrat, ko ga je leta 1941 zgradil, s posegi samo kvarili. In njegova usoda je še vedno negotova. Tudi cerkev sv. Mihaela na Barju bi potrebovala obnovo. Pred kratkim so občani Begunj, zgroženi zaradi malomarnega odnosa do Plečnikove dediščine, opozorili, da čudovita paviljona Jožamurka in Brezjanka propadata in ju je nujno treba obnoviti. Vendar občina in Zavod za varstvo kulturne dediščine pri tem ne najdeta skupnega jezika – čas pa nezadržno načenja dragocen arhitekturni simbol kraja. V Mariboru so lani tujcem prodali zemljišče v središču mesta, a jim je bila pri novih načrtih na poti kapelica s celovito Plečnikovo opremo – na srečo se nas je pod civilno pobudo podpisalo dovolj, da so, če so že kapelico porušili, vsaj opremo shranili in upajmo, da ne bo strohnela kje v podpodju, ampak jo bomo s ponosom razstavili v kakem drugem objektu in tako pokazali vrhunske oblikovalske dosežke tudi zanamcem.
Da prekinem črno nadaljevanje, naj zapišem še nekaj spodbudnega: poleti bodo v Tivoliju rekonstruirali Plečnikov avditorij, za katerega je pripravil načrte leta 1933. Po njih je bilo to poletno gledališče z lesenimi tribunami, na vrhu je bil vodnjak, ki so ga prestavili na Ribji trg. Oder sedanjega poletnega gledališča bo travnata površina z lesenim robnikom. Naj se temu zgledu v Plečnikovem letu pridruži še kakšna obnova in morda obuditev njegove neuresničene vizije. Da bomo ohranjali kvaliteto bivanja, na katero ima arhitektura ključen vpliv.
Začeli smo s Plečnikovim mnenjem, pa še končajmo z njegovo mislijo: Fasada brez dekorja je kot človek, ki se nikdar ne zasmeje.
Powered by Contextual Related Posts
