Vse, kar morate vedeti o robotizaciji
Ob besedi robotizacija seveda najprej pomislimo na robote. Za nekatere morda roboti pomenijo nekaj fascinantnega in zanimivega, drugim roboti predstavljajo strah pred prihodnostjo. Vsekakor pa beseda robotizacija pomeni mnogo več kot le robote, ki so ljudem podobni in lahko živijo njihovo življenje.
Premog in stroji na paro predstavljajo prvo industrijsko revolucijo. Drugo in tretjo so zaznamovali elektrika, avtomobili ter računalništvo. V tem trenutku smo morda šele na začetku četrte industrijske revolucije, ki bi jo lahko poganjali avtomatizacija, umetna inteligenca in navsezadnje robotizacija.
Portal Built In je robotizacijo označil za interdisciplinarni sektor znanosti in inženiringa, namenjen oblikovanju, konstrukciji in uporabi mehanskih robotov, ki lahko nadomestijo ali replicirajo človeška dejanja.
Roboti so torej vse naprave, ki lahko posnemajo določeno človeško gibanje in ljudem pomagajo pri opravljanju nekega dela. Na začetku so bili roboti namenjeni opravljanju monotonih in enostavnih opravil, kot je sestavljanje avtomobilov na tekočem traku. Le 17 let nazaj je bilo 90 odstotkov vseh robotov »zaposlenih« v tovarnah avtomobilov.
Vir slike: Robotics Business Review.
Od takrat pa so doživeli ogromen napredek, saj lahko danes najdemo robote, ki dostavljajo pošiljke, čistijo po hišah ter nudijo pomoč pri najbolj zapletenih medicinskih operacijah.
Roboti so seveda izjemno raznoliki. Robot, ki doma sesa tla, ne more bit enak kot robot, ki sestavlja avtomobile. Kljub temu pa imajo v določenih kategorijah veliko skupnega.
Vsi roboti imajo mehansko konstrukcijo, ki je posebej prilagojena nalogi, ki jo bo robot opravljal. Za delovanje in opravljanje nalog pa potrebujejo seveda tudi določene električne komponente. Najbolj očitna med temi je seveda baterija oziroma podobna komponenta, ki bo dovajala energijo.
Tretja pomembna sestavina pa je računalniško programiranje. Robot, ki ne vsebuje neke programske kode, je zgolj orodje, ki za svoj namen nujno potrebuje človeško roko. Programiranje robotu daje možnost, da sam od sebe ve, kdaj in kako izvesti določeno nalogo.
Različni tipi robotov
Milimetrski robotek RoboBee je samo en primer izjemnih oblik (in velikost), v katerih lahko vidimo robote. Do zdaj smo jih uspeli kategorizirati v pet skupin:
Vnaprej programirani roboti predstavljajo robote, ki delujejo v nadzorovanem okolju, opravljajo pa dokaj preprosta opravila, navadno je to zgolj ena poteza. V to kategorijo spada tudi mehanska roka v tovarni avtomobilov. Nekatere roke privarijo vrata, druge vstavijo določen del na svoje mesto in podobno. Namen takih robotov je predvsem v tem, da svojo nalogo opravljajo hitreje in učinkoviteje kot človek.
Humanoidni roboti so podobni ljudem in posnemajo njihovo obnašanje. Ti roboti običajno lahko izvajajo človeške dejavnosti (kot so tek, skakanje in prenašanje predmetov), včasih pa imajo celo človeške obraze in lahko posnamejo žalostne, vesele ali kakšne druge izraze. Dva najbolj poznana primera humanoidnih robotov sta Sophia iz Hanson Robotics in Atlas iz Boston Dynamics.
Vir slike: Social News XYZ.
Avtonomni roboti delujejo brez potrebe po človeškem upravljanju. Ti roboti so običajno zasnovani za izvajanje nalog v odprtih okoljih, ki ne zahtevajo človeškega nadzora. Navadno uporabljajo senzorje za zaznavanje sveta okoli sebe, nato pa jim računalnik pomaga narediti optimalen naslednji korak na podlagi podatkov in naloge, ki jo morajo izvesti. Primer avtonomnega robota bi bil sesalnik iRobot ali podobni, ki uporabljajo senzorje za premikanje po hiši in zaznavanje ovir.
Teleoperacijski roboti pa so samo delno avtonomni roboti, ki omogočajo človeški nadzor z uporabo brezžičnega omrežja. Ti roboti običajno delujejo v ekstremnih geografskih razmerah, vremenu ali okoliščinah. Primeri takih robotov so podmornice, ki se uporabljajo za odpravo posledic puščanja podvodnih cevi (razlitja nafte) ali droni, ki se uporabljajo za odkrivanje kopenskih min.
Imamo pa še Augmentacijske robote, ki bodisi izboljšajo trenutne človeške sposobnosti ali nadomestijo sposobnosti, ki jih oseba morda ni nikoli imela ali pa jih je izgubila. Nekateri primeri trenutnih robotov za augmentiranje so robotski nadomestki okončin ter »eksoskeleti«, ki imajo v medicini veliko vlogo pri rehabilitaciji.
Nam bodo roboti »ukradli« delovna mesta?
Ljudje že desetletja sanjamo o robotih, ki bi nam bili tako zelo podobni, da jih ne bi mogli ločiti od človeka. Tako močno, kot o tem sanjamo, tako močno se tega tudi bojimo. Obstaja ogromno knjig, televizijskih serij in filmov, kot je I, Robot, kjer prikažejo celo vojno med roboti in človeško raso.
Vir slike: The Verge.
V seriji Better than Us pa se lotijo predvsem vprašanja, kako bi dejansko izgledalo življenje z roboti, ki bi bili popolnoma enaki ljudem in bi opravljali osnovne opravke, kot je nakupovanje, sprehajanje psov in kuhanje.
Isaac Asimov, avtor znanstvene fantastike, je že leta 1942 povzel »Tri zakone robotike«, ki bi jih morali upoštevati vsi roboti, da bi bilo življenje z njimi prijazno za ljudi. Prvi zakon narekuje robotu, da ne sme poškodovati človeka ali dovoliti, da se človek poškoduje.
Drugi zakon pravi, da mora robot ubogati ukaze, ki mu jih dajejo ljudje, razen če bi bili takšni ukazi v nasprotju s prvim zakonom. V tretjem zakonu pa je zapisano, da mora robot varovati svoj obstoj, dokler to ni v nasprotju s prvim ali drugim zakonom.
Robotizacija in umetna inteligenca hodijo in se razvijajo z roko v roki. Za vsakdanje življenje bo namreč najbolj uporaben robot, ki bo znal sam razmišljati. V bližnji prihodnosti bodo roboti zaradi napredka v teh tehnologijah postali še pametnejši, prilagodljivejši in energetsko učinkovitejši.
Čeprav je področje robotike relativno mlado, je napredek občudovanja vreden, so zapisali na portalu Builtin. O takšnih dosežkih je nekoč znanstvena fantastika lahko le sanjala. Robote bomo lahko kmalu našli vse od najglobljih globin oceanov do vesolja, opravljali pa bodo naloge, ki se jih ljudje sami na noben način ne morejo lotiti.
Tukaj se seveda takoj pojavi vprašanje, ali nas bodo roboti torej počasi zamenjali in namesto nas opravljali dela. Bo tako stopnja brezposelnosti skočila v nebo? Zavedati se moramo, da je skozi celotno človeško zgodovino vsak napredek pomenil zgolj olajšanje življenja ljudi, s tem pa je vedno prišlo tudi krčenje delovnih mest.
Že samo uvedba kmetijskih strojev je zmanjšala potrebo po številu človeških rok na polju. Nobenega pa ne vidimo, da bi sovražil traktorje in čez njih preklinjal, saj smo tako dosegli povečanje proizvodnje hrane in njene kvalitete.
Kar pa je še najbolj zanimivo, je statistika, ki kaže, da roboti v zadnjih letih niso povzročili krčenja delovnih mest. Nasprotno, po nekaterih podatkih naj bi namreč celo pozitivno vplivali na število delovnih mest.
Tudi Elon Musk, izvršni direktor Tesle, je na družbenem omrežju Twitter priznal, da so zaposleni pri Tesli »podcenjeni« in da je bila »prekomerna avtomatizacija napaka«.
Wall Street Journal je leta 2018 ugotovil, da več robotov, kot jih ima država, višji je njen bruto domači proizvod (BDP) in posledično so državljani v povprečju bogatejši. Po drugi strani pa država, ki se upira avtomatizaciji, ne izgubi le pri novih bogastvih, ampak tudi pri novih delovnih mestih.
Morda se to sliši kot ena velika laž, predvsem ko pomislimo na robote v gostinstvu, ki lahko prinesejo hrano gostom, ali drone, ki lahko poštne pošiljke dostavijo hitreje in ceneje kot poštarji.
Vir slike: IFR.
Kot kaže avtomatizacija, digitalizacija in robotizacija na kratek rok res pomenijo krčenje in ukinjanje delovnih mest. V gospodarstvu kot celoti pa na dolgi rok znižajo cene blaga in storitev. Družba pa je lahko izredno iznajdljiva glede tega, kako porabiti presežen denar, kar lahko vodi do novih poslovnih idej, podjetij in posledično višjega števila delovnih mest.
Britanski ekonomist John Keynes je slabih 100 let nazaj napovedal, da ljudem v 21. stoletju zaradi velikega napredka ne bo treba delati več kot 15 ur na teden. Glede na to, da delovni teden še vedno obsega 40 ur, je strah pred robotizacijo res upravičen?
Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament.Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.
Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.
Powered by Contextual Related Posts
