Debeli četrtek: Kdor se za pusta ne naje, bo celo leto stradal!

Debeli ali tolsti četrtek je tradicionalni krščanski praznik, s katerim zaznamujemo zadnji četrtek pred začetkom postnega časa, ki se začne s pepelnično sredo, in uvod v pustno rajanje. V različnih slovenskih regijah ta praznik nosi različna imena. Na Dolenjskem mu pravijo tolsti četrtek, na Gorenjskem mali pust, v Prekmurju pa mali fajnšček.

Preberite tudi:

Kaj ti veš, kaj je fašenk?

Kulturna dediščina pravi, da je to dan, ko mora biti miza polna pustnih jedi, ki so seveda mastne in nasitne, in so od nekdaj predstavljale obilje v kmečkih družinah. Na mizah se tako znajdejo krvavice in klobase, kislo zelje in repa, zabeljena z ocvirki, matevž, ričet s svinjskimi rebrci in kuhana svinjska glava ali rilec, pa tudi krofi, flancati in miške.

Po stari šegi mora biti za pusta vsakdo sit, človek in živina. Menili so namreč, da bo družina, ki na tako pomemben praznik na mizi nima obilja, stradala celo leto. In prav debeli četrtek je tisti dan, na katerega se je svinjina pripravljala in kuhala tudi za nedeljo, ki ji Štajerci pravijo tudi mastna nedelja, ponekod pa ji rečejo kar debelnica in pustni torek, zadnji dan pred postom.

In če ste mislili, da je smisel pusta samo norčavost, vas bo morda presenetila vest, da je pust v preteklosti veljal za začetek novega leta. To je namreč čas, ko je v dnevu več sončnih žarkov, dnevi so daljši, več je svetlobe in toplote in prebuja se tudi narava.

Danes v Cerknici žagajo babo

Prav na debeli četrtek v Cerknici oblast prevzamejo Butalci, ob uradnem prevzemu oblasti pa izvedejo tudi žaganje babe. Kaj pravzaprav to pomeni?

»Včasih so mame otroke poslale v mesto, naj gredo gledat, kje žagajo babo. One so imele čas, da so napekle dobrote, otroci pa so se zamotili v iskanju kraja tega grozodejstva. Babe seveda nikjer niso žagali, to je bila le potegavščina, ki je otročad odtegnila od doma, dišečega po ocvirkovki, krofih in pohanju.

Dandanes otrokom ne moreš več prodajati megle. Peciva in ostale hrane imajo dovolj že čez leto, prežaganih bab pa so po televiziji videli že toliko, da jih to zanima ne več pretirano. Zato Butalci ob začetku pustovanja v Cerknici zdaj raje kot »farbamo« mulce prevzamemo oblast, coprnice iz Slivnice prižgejo pustni ogenj, babo prav zares prežagamo (res da leseno, pa kaj – Butalci pravimo: »Bolje lesena kot nobena«), izstrelimo nekaj salv in veselo rajamo! Butalci, coprnice, žabe, polhi in ostale maske veselo vzklikajo novemu Županu in dejstvu, da se je Cerknica spet za en teden spremenila v Butale, pojasnijo na spletni strani Pust v Cerknici.

Pustni liki in šege so odraz bogate kulturne dediščine

Pust je, kot že rečeno, čas norčavosti in tudi čas začetka novega (rodovitnega) leta. Hkrati pa je tudi čas,  v katerem še posebej pisano odseva bogata kulturna dediščina. V slovenskem etničnem prostoru poznamo okoli 176 različnih pustnih likov oz. šemskih vlog, različne oblike pustovanj pa živijo v 738 slovenskih krajih. Etnolog in dolgoletni proučevalec pustne kulture na slovenskem, Niko Kuret, jih je že leta 1984 razdelil v 46 šemskih krajin.

Pusta, ki naj bi dokončno odgnal zimo in v deželo prinesel pomlad, ne obhajamo vsako leto ob istem času. Hkrati s koledarskim letom namreč teče tudi cerkveno leto s središčnim praznikom veliko nočjo. Največji krščanski praznik se po cerkvenem zboru v Niceji iz leta 325 praznuje na nedeljo po prvi pomladanski luni (velika noč je med 22. marcem in 25. aprilom). Od datuma velike noči odštejemo 40 + 6 dni (nedelje se ne štejejo) tako, da dobimo pepelnično sredo. Kot duhovna priprava vernikov na velikonočni praznik je zapovedan štiridesetdnevni post, ki se začne s pepelnico, tj. sredo pred prvo postno nedeljo.

Dan prej je pustni torek, nedelja pred njim pa pustna nedelja (v Cerkvi poimenovana tudi Dominica ante carnes tollendas oz. »nedelja pred odvzemom mesa«). Z izrazom predpust označujemo obdobje od praznika sv. Treh kraljev (6. januarja) do pustne nedelje. To je čas, ko pustne šeme oživijo in nastopi čas ženitovanj, plesnih prireditev, in veseljačenja.

Pregovori in reki o pustu

O bogati kulturni dediščini povezani s pustnim časom pričajo tudi mnogi pregovori, reki in stare ljudske modrosti. Nekaj izmed teh vam predstavljamo v nadaljevanju.

• Da bo debela repa in korenje, mora biti na pustni večer norenje.
• Kdor se za pusta ne naje, bo celo leto stradal!
• Da bo sreča pri hiši, ne smemo presti na pustni torek. Preslico in vreteno pa moramo dobro skriti, da ne bo na očeh.
• Če na pustni torek vržemo na slivo krpo, s katero smo tega dne pomivali posodo, se ujeda ne bo upala k hiši.
• Na pustni torek ne smemo šivati niti se česati, sicer nas rada piči kača.
• Kosti od mesa, skuhanega na pustni torek, je treba razmetati po dragah okoli hiše. Kače se potem ne bodo upale priti k hiši.
• Na pepelnico mora priti prva k hiši ženska, ki naj malo zapleše. Potem bo pri hiši debela repa.
• Če na pepelnico pometemo stanovanje in smeti odnesemo na križišče, ne bo bolh pri hiši.
• Kar ostane mesa na pustni torek, ga je treba dati v vrečko in nato v dim. Jemo ga lahko šele po veliki noči. Preje ne, saj bi nam to prineslo nesrečo.
• Kdor se le malokrat ljubi, a to stori ravno na pusta, bo imel na vrtu veliko krtin.