Umetna inteligenca: Ali se bojimo, da je pametnejša od nas?

Umetna inteligenca je postal zelo zlorabljen in pogosto napačno interpretiran pojem. Nekateri menijo, da bo umetna inteligenca apokaliptično pogubila človeštvo, za kar so v veliki meri verjetno odgovorni hollywoodski akcijski in znanstvenofantastični filmi. Druge pa denimo skrbi, da bodo zaradi ‘pametnih strojev’ izgubili svoja delovna mesta.

Dejstvo je, da ima uporaba umetne inteligence na različnih področjih ogromen potencial, obenem pa tudi določena tveganja, vendar ne tako apokaliptična, kot omenjena v prejšnjem odstavku. Sicer pa umetno inteligenco večinoma že vsi s pridom izkoriščamo na dnevni ravni. Denimo, ko odklenemo svoj pametni telefon s funkcijo prepoznave obraza ali pa ko uporabimo samodejno popravljanje besed in tako naprej. Poglejmo si, kaj je umetna inteligenca, kako deluje in kako smo sploh prišli do tega koncepta.

Kako se je vse skupaj začelo?

Prvo pomembno delo na področju umetne inteligence je sredi 20. stoletja opravil britanski logik in računalniški pionir Alan Mathison Turing, navaja spletna stran najstarejše splošne enciklopedije v angleškem jeziku Britannica. Leta 1935 je Turing opisal abstraktni računalniški stroj, sestavljen iz neomejenega pomnilnika in optičnega bralnika, ki se simbol za simbolom premika sem in tja po pomnilniku, bere, kar najde, in zapisuje nadaljnje simbole.

Dejanja optičnega bralnika narekuje program navodil, ki je prav tako shranjen v pomnilniku v obliki simbolov. To je Turingov koncept shranjenega programa, v katerem je implicitno vključena možnost, da stroj deluje na svojem lastnem programu in ga tako spreminja ali izboljšuje. Turingov koncept je zdaj znan preprosto kot univerzalni Turingov stroj. Vsi sodobni računalniki so v bistvu univerzalni Turingovi stroji.

Turing je leta 1947 v Londonu imel verjetno najzgodnejše javno predavanje, v katerem je omenil računalniško inteligenco: »Želimo si stroj, ki se lahko uči iz izkušenj,« in »možnost, da stroj spreminja svoja navodila in zagotavlja mehanizem za to«. Turing je svoje zamisli o strojni inteligenci ponazoril s šahom, vendar zgolj v teoriji, saj še ni bilo razvite potrebne tehnologije. Prvi pravi programi umetne inteligence so tako morali počakati na prihod elektronskih digitalnih računalnikov s shranjenimi programi.

Slednje se je zgodilo približno 50 let pozneje, leta 1997, ko je t. i. šahovski računalnik Deep Blue, ki ga je izdelalo podjetje IBM, v tekmi na šest partij premagal aktualnega svetovnega prvaka Garija Kasparova. Vendar pa gre zmago računalnika nad človekom v igri šaha pripisati napredku v računalniški tehniki in ne napredku v umetni inteligenci. Deep Blue je bil namreč opremljen z 256 procesorji, ki so mu omogočilo, da je preučil 200 milijonov možnih potez na sekundo in predvidel kar 14 potez igre vnaprej. Več o zgodovini in razvoju računalnikov si lahko preberete v tem prispevku.

Prelomno leto za umetno inteligenco

Eksponenten napredek na področju umetne inteligence so kasneje omogočili hitrejši računalniki, izboljšave algoritmov in dostop do velikih količin podatkov. Po besedah Jacka Clarka iz Bloomberga je bilo leto 2015 prelomno za umetno inteligenco, saj se je število projektov programske opreme, ki uporabljajo umetno inteligenco v Googlu, z »občasne uporabe« v letu 2012 povečalo na več kot 2700 projektov.

V raziskavi iz leta 2017 je vsako peto podjetje poročalo, da je »vključilo umetno inteligenco v nekatere ponudbe ali procese«, navaja prosta spletna enciklopedija Wikipedija. Obseg raziskav na področju umetne inteligence, merjeno s skupnimi objavami, se je v letih 2015 do 2019 povečal za 50 odstotkov. Seveda je potencial uporabe umetne inteligence prepoznala tudi Evropska unija.

Leta 2018, 10. aprila, je 25 evropskih držav podpisalo deklaracijo o sodelovanju na področju umetne inteligence. Medtem ko so številne države članice že napovedale nacionalne pobude o umetni inteligenci, so ob podpisu izrazile odločnost, da združijo moči in se vključijo v evropski pristop k reševanju te problematike. »S skupnimi močmi je priložnosti umetne inteligence za Evropo mogoče v celoti zagotoviti, izzive pa je mogoče reševati skupaj,« je na svoji spletni strani zapisala Evropska komisija in dodala, da mora biti v Evropi vsaka uspešna strategija na področju umetne inteligence čezmejna.

Številne države članice so se leta 2018 tako dogovorile, da bodo sodelovale pri iskanju priložnosti in izzivov, ki jih prinaša umetna inteligenca. Sodelovanje se bo osredotočilo na krepitev evropskih raziskovalnih centrov za umetno inteligenco, ustvarjanje sinergij v programih financiranja raziskav, razvoja in investiranja po vsej Evropi ter izmenjavo mnenj o vplivu umetne inteligence na družbo in gospodarstvo. Države članice bodo sodelovale v stalnem dialogu s Komisijo, ki bo delovala kot posrednik.

Kako deluje umetna inteligenca?

Umetna inteligenca strojem omogoča, da se učijo iz izkušenj, se prilagajajo novim vhodnim podatkom in opravljajo naloge, podobne človeškim. Večina primerov umetne inteligence, o katerih lahko danes slišimo, se v veliki meri vrti okoli njenega osrednjega področja – strojnega učenja, o katerem smo že pisali. Sicer pa umetna inteligenca, poleg strojnega učenja, zajema široko področje tehnologij; denimo t. i. globoko učenje (ang. deep learning), internet stvari (IoT), podatkovno znanost itn.

Umetna inteligenca deluje tako, da združuje velike količine podatkov s hitro, ponavljajočo se obdelavo in inteligentnimi algoritmi, kar programski opremi omogoča samodejno učenje na podlagi vzorcev ali značilnosti v podatkih. Zakaj pa sploh želimo, da se stroji samodejno odločajo?

Stroji, ki se odločajo na podlagi razpoložljivih dejstev, imajo nekaj izrazitih prednosti pred ljudmi, navaja spletni portal KD Nuggtes. Za razliko od ljudi, stroji nimajo predsodkov. Če govorimo o čistem, logičnem odločanju, nas lahko človeški predsodki včasih pri tem ovirajo. Stroj denimo ne bi sprejel neoptimalne odločitve samo zato, ker bi bil jezen ali slabe volje. Zelo pomemben je tudi vidik produktivnosti, namreč stroji ne potrebujejo prekinitev, spanja, dopusta ali bolniških odsotnosti.

Poleg tega imajo stroji veliko večjo računsko moč, zato lahko dobesedno naštejejo vse različne kombinacije pomembnih dejavnikov, izračunajo njihove vrednosti oziroma izide in pridejo do najbolj optimalne rešitve. Stroji prav tako ne delajo nenamernih ‘človeških napak’, denimo, ne spregledajo pomotoma kakšnega podatka ali kaj podobnega. Ko je stroj enkrat sprogramiran, bo stvari delal točno tako, kot si človek zamislil, vse dokler se ne pokvari.

Ali bi se je morali bati?

Kot smo omenili na začetku, je verjetno največji strah, ko govorimo o umetni inteligenci, pred tem, da bi stroji postali pametnejši od nas in zavladali svetu. Ta priljubljena, hollywoodska predstava o zlobni umetni inteligenci povzroča splošno zaskrbljenost javnosti glede razvoja tehnologij inteligentnih sistemov. V večini primerov je zaskrbljenost posledica strahu pred neznanim in novim.

Drug velik strah pred umetno inteligenco pa izvira iz ideje o množičnem odpuščanju človeških delavcev. Mnogi se bojijo, da jim bodo pametni stroji ‘vzeli’ zaposlitev, vendar je tudi te stroje, in dele zanje, treba izdelovati, kasneje upravljati, vzdrževati in tako naprej. In čeprav bo tehnologija v marsikateri industriji morda nadomestila človeka, strokovnjaki menijo, da se bodo pojavile nove industrije in panoge, in s tem posledično več novih delovnih mest. Možno pa je, da bodo potrebne prekvalifikacije delavcev in pridobivanje novega znanja,.

V prihodnjih člankih bomo bolj podrobno razpravljali o tem, kje vse že aktivno uporabljamo umetno inteligenco in kako nam lajša življenje ter na katerih področjih lahko še izkoristimo njen potencial. Poleg praktičnih primerov uporabe, bomo pogledali še, katera država je vodilna na tem področju ter kakšno je stanje v Sloveniji in Evropski uniji.

Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament.Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.

Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.