Narodni dom v Trstu končno spet v slovenskih rokah

Danes je zgodovinski dan. Na prefekturi v Trstu sta namreč rektor tržaške univerze Roberto Di Lenarda in predsednik Fundacije Narodni dom Rado Race slovesno podpisala pogodbo, s katero je bil uradno potrjen prenos lastništva Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji. Istočasno je potekal tudi podpis pogodbe za desetletno brezplačno uporabo stavbe, ki bo tržaški univerzi ostala na razpolago do obnove poslopja Gregoretti 2, napovedujejo v Fundaciji Narodni dom. Med udeleženci slovesnosti je bil tudi italijanski predsednik Sergio Matarella.

S tem podpisom se je zaključil postopek, ki se je začel s podpisom dokumenta o vrnitvi Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Trstu ob srečanju predsednikov Italije in Slovenije, Mattarelle in Boruta Pahorja, julija 2020, ob stoti obletnici fašističnega požiga poslopja.

Na Velikem trgu v Trstu se je po navedbah Primorskega dnevnika danes zbrala tudi manjša množica ljudi, ki je pričakala prihod italijanskega predsednika Mattarelle. Prisotni so bili med drugim tudi senatorka Tatjana Rojc, tržaški prefekt in vladni komisar Annunziato Varde ter državni sekretar na notranjem ministrstvu Ivan Scalfarotto. Pred vrnjenim Narodnim domom zadonela tudi Zdravljica.

Osrednja kulturna ustanova Slovencev v Trstu

V času razcveta tržaških Slovencev je vzklila zamisel za gradnjo Narodnega doma v Trstu. Čeprav je italijanska politična večina na tržaške Slovence zgledala zviška, jim je uspelo.

Narodni dom je bil zgrajen na ulici Filzi 14 po načrtu arhitekta Maksa Fabianija med letom 1901 in 1904. Maks Fabiani, ki je bil eden najpomembnejših urbanistov in arhitektov Avstro-Ogrske pa tudi svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je ustvaril eno najsodobnejših zgradb v Trstu – arhitekturni presežek, ki je postal simbol slovenstva v Trstu.

V času svojega delovanja je Narodni dom gostil številne slovenske organizacije poleg tega pa je imel tudi pomembno družabno vlogo, saj so v njem med drugim delovali hotel, kavarna, hranilnica in dvorana, ki je bila prizorišče številnih koncertov, predavanj, pa tudi zborovanj in drugih prireditev. Bil je najpomembnejši simbol slovenske kulturne, gospodarske in politične dejavnosti v Trstu vse do 13. julija 1920, ko so ga napadle in požgale italijanske fašistične in nacionalistične skupine.

O požigu je v četrtek, 15. julija 1920, v prispevku Italijani zažgali narodni dom tako poročal časopis Slovenec: »V Trstu so v torek zvečer uprizorili Italijani radi splitskih dogodkov veliko in divjo demonstracijo. Večja tolpa italijanskih demonstrantov je okoli 18. ure dospela pred Narodni dom, kjer je hotel Balkan. Demonstranti, oboroženi s sekirami, kladivi in puškami, so najprej s kamenjem razbili okna, potem jeli streljati in vdrli v Narodni dom, v katerem so vse razbili in pometali skozi okna na cesto. Nato so veličastno stavbo polili s petrolejem in jo zažgali na štirih straneh. Kmalu je Narodni dom gorel v velikem plamenu, ki je uničil poslopje do stropa. Ob 3. zjutraj je stavba še gorela. Drhal ognjegascem ni dopustila gasiti; smeli so le močiti sosedne stavbe in s tem lokalizirati požar«.

Boris Pahor: Kres v pristanu

Boris Pahor, eden najpomembnejših slovenskih pisateljev, je opisal požig v svojem delu Kres v pristanu. Ob tem dogodku je štel le šest let, zato je tudi njegov opis dramatičnega dogodka predstavljen skozi otroške oči.

»Ulica Commerciale se je vila v hrib in v večer, tam pa, kjer se razširi in postane cesta, so bili oni, deklice in dečki, ki se lovijo po gmajnicah in imajo pod sabo Rojan z ostrim zvonikom na sredi. Hišice, hiše in nato, ob cesti na Greto, velikanski zaboj, okrogel in visok kakor hiša. To je gasometer. Pa nato tračnice Proste luke, in sključeni nosovi žerjavov in parnik, ki trobi, skrit v svojem dimu.

A takrat ni bilo večera, in videti je bilo, da niti noči ne bo, kajti nad hišami je bilo nebo rdeče, ko da je polito s krvjo. In zrak je dišal po dimu. Ali gori v luki parnik? So se vneli hangarji? Gorijo vagoni lesa? Bo ves Trst zgorel? In Branko je držal Evko za roko in sta tekla domov, dol po strmi rebri, gor po stopnicah v pritličje, dol po stopnicah pod zemljo k mami, ki je sama.

Petrolejka je že gorela na mizi, a obe okni sta bili škrlatni, ko da je padlo zahajajoče sonce v dvorišče. Zdaj gori v cementni škatli in zid pred oknoma je poln zubljev, ki oblizujejo šipe.

»Mama,« je rekel Branko in se stisnil k nji.

»Mama,« je zajokala Evka in jo prijela za krilo.

Mama pa je čudna. Molči sredi prostora, ki mu okni žarita, in je, ko da ni njihova mama.

Kakor da je žena v zaporu pod zemljo in nič ne čuti, da so oni z njo. Nič ni huda, da sta se potepala. Spravila je Olgico spat in je sama s soncem, ki se je utrgalo z neba in tli v dvorišču.

Nič ju ne sliši, da se jočeta, ker bo kmalu konec sveta.

»Spat,« je rekla.

In je bila rdeč kip v ognjeni svetlobi in tudi se je premikala kakor skozi ogenj, ko je slačila Evko. Rdeč njen obraz, rdeče njene roke. Vse rdeče, tudi miza, tudi petrolejka na mizi.

Tedaj so se vrata odprla in Mici je stala pred mamo. Ni bila kakor druge dni tiha in zbrana. Njene oči so velike in prestrašene, okrogle in škrlatne od ognja na oknih. Njene prsi razburjeno dihajo in njene roke so nemirne v rdečem odsevu.

»Gospa,« je rekla. »Gospa.«

A mama je molčala.

»Kakšna groza, gospa.«

Okoli mize je hodila in debel svitek črnih las se ji je bil razpletel in ji visel na rame. Okoli mize je stopala in ponavljala: »Gospa, gospa.« In je bilo, ko da beži pred plameni, a plameni so že vsi na nji, na Branku in Evki, ki sta se spet oblačila in obuvala.

»Z bencinom so polili, gospa.«

»Mama!« je zaklical Branko.

»Vrata so zabili, gospa, da ljudje ne morejo ven.«

»Mamaaa,« je zajokala Evka.

»In ljudje skačejo z oken, gospa.«

A tedaj sta onadva že bežala, samo »ojoj« sta slišala, kako je tožila Mici, in bežala po stopnicah navzgor in po ulici navzdol. In nad ulico Commerciale ni bilo večera, požar je bil v mraku. Openski tramvaj je stal, drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga.

Kakor bratec in sestrica, ki nimata doma, kakor sestrica in bratec v Micini pravljici, ki ju je mačeha črtila in ju je hotel oče zapustiti. In nič nista vedela, kam tečeta, morebiti samo v smer, od koder plavajo iskre, ki so kakor kresnice.

Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: »Viva! Viva!« Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: »Eia, eia, eia!« In drugi so tedaj zakričali: »Alala!«

In trobente gasilce so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilom, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok.

»Eia, eia, eia – alala!« so kričali in noreli in vse naokoli je bilo zmeraj več ljudi. Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave. In Evka se je tiščala k Branku, ker v veliki hiši so bile zraven zubljev tudi postave na oknih in ena je pravkar stopila na okno in hušknila mimo rdečega jezika, ki je oblizoval okno. In Evka se je stresla in tudi Branko se je tiščal k nji. »Eia, eia, eia – alala!« so peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kot Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah.

Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati. Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela voda kakor iz žile kri.

Redarji so potiskali ljudi nazaj.

»Alo nazaj, alo nazaj,« so pravili.

Črni možje pa so še bolj plesali.

»Svinje,« je rekel mož v gneči.

Evka in Branko pa sta bila majhna in nista razumela, kaj so menili ljudje. Vedela sta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobni fašisti zažgali, a nista vedela, zakaj so prišli vojaki iz vojašnice na Oberdankovem trgu in stojijo in gledajo. Saj, z zidka na ulici Romagna so jih večkrat opazovali, vojake, kako preskakujejo jarke in plezajo po lesenem zidu, a zakaj so zdaj vsi prišli gledat, kako žrejo plameni hišo, ki je tako lepa in visoka? Vse okoli fontane so, kjer po navadi kočijaži napajajo svoje konje, a zdaj ni kočij. In zakaj gasilci ne smejo gasiti? Zakaj vojaki mirno gledajo črne može, ki odrivajo gasilce, ko ti razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in nato visoko odskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine postelje.

»Prekleti hudiči,« je zamrmral mož v gneči in Evki se je zazdelo, da pozna tisti glas. A takrat je bilo še hujše vpitje okoli hiše in redarji so jezno odrivali ljudi. Vendar jo je čez hip zgrabila močna roka, da se je Evka še bolj stisnila k Branku.

Tedaj je rekel tisti glas: »Alo domov!«

In videla je, da je njihov papa.

Tako sta morala spet po ulici Commerciale navzgor in papa je godrnjal.

»Prekleti hudiči salamenski,« je rekel.

In še je sam pri sebi godrnjal: »Zakaj ni spravila otrok v posteljo.«

In Branko je hotel reči, da je mama jokala in da sta onadva ušla, ker sta se zbala ognja na oknih. A je molčal, ker si je mislil: Zakaj so polili z bencinom? Zakaj črni parkeljni kričijo in plešejo, ko pa so na gorečih oknih ljudje?