Krajšega delovnika si želijo tako delodajalci kot zaposleni, vendar je v Sloveniji pravzaprav protizakonit
Pri Slovencu smo že pred časom raziskovali krajši delovni čas. Marko Vidrih se je na primer pred dvema letoma spraševal, če bi lahko krajši delovni dnevi hkrati povečali tudi produktivnost podjetij.
E-Študentski Servis je skupaj z Združenjem delodajalcev Slovenije v okviru EU projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana (RCDDL), v torek v Hotelu Four Points by Sheraton v Ljubljani, organiziral mreženjski dogodek na temo uvajanja krajšega delovnega časa.
Beseda je tekla o izzivih in prednostih krajšega delovnega časa iz zakonodajnega, pokojninskega, psihološkega, ekonomskega, delodajalskega in sindikalnega vidika, so sporočili iz študentskega servisa.
Udeleženci so se v splošnem strinjali, da je po skoraj sto letih od uvedbe 40-urnega delovnega tedna čas za spremembe, s katerimi bi dosegli večjo »humanizacijo« dela.
Vir slike: e-Študentski servis.
Poleg številnih prednosti za zaposlene, kot so lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, več časa zase, družino, hobije in izobraževanje, ki s seboj prinesejo tudi manjšo izgorelost ter manj bolniških odsotnosti oziroma boljšo zdravstveno kondicijo v poznih letih, so bili izpostavljeni tudi nekateri vidiki, ki ob uvedbi zahtevajo skrben razmislek.
Pri tem izstopa organizacijski vidiki in sicer kako uvesti krajši delovni dan oziroma teden za številne panoge in poklice. Gostje dogodka so povedali, da nepremišljeno uvajanje in razlikovanje med zaposlenimi znotraj same organizacije lahko privede tudi do demotivacije zaposlenih, ki te oblike niso deležni in lahko organizacijo zato zapustijo.
Pomembno je tudi, da se krajši delovni čas ne uvede le navidezno, medtem pa v realnosti zaposleni opravljajo nadure in so podvrženi visokim pričakovanjem vodstva. Ob tem pa ne gre pozabiti, da se danes pojavljajo tudi številne druge oblike dela (npr. sabatikal, projektno delo, pogodba, ki je odvisna od produkta in podobno) in da je potrebno ljudem omogočiti izbiro tiste oblike, ki odgovarja njihovemu življenjskemu stilu in da se ne govori več o atipični obliki dela.
Jasmina Alić je ambasadorka uvajanja krajšega delovnega časa. V praksi je uvedla krajši delovni čas v petih državah v mednarodni korporaciji. Poudarila je, da krajši delovni čas prinaša državi večjo fleksibilnost trga, povečuje zaposlovanje, mlade aktivno vključuje v delovno okolje, starejšim pa omogoča lažji prehod v pokoj.
Vir slike: e-Študentski servis.
Da bi zaživeli bolj zdravo, kakovostno, družini prijazno ob tem pa delali bolj produktivno, moramo kot družba sprejeti odločitev, da postane skrajšan delovni čas naša prihodnja realnost. Realnost, za katero smo kot družba odgovorni vsi.
Po veljavni slovenski zakonodaji je polni delovni čas, s katerim je zaposleni deležen vseh pravic, med 36 in 40 ur na teden. Na dogodku pa so govorili o krajšem delovnem času od polnega (torej manjše število ur od 36 do 40 ur).
Ena izmed ovir pri uvajanju krajšega delovnega časa je torej priznana pokojninska doba glede na opravljene delovne ure, zato je bilo izpostavljeno, da bi se bilo treba pogovarjati tudi o tem, da je za pokojninska upravičenja pomembna višina vplačanih prispevkov in ne evidentirane ure.
Urša Svetelj, trenerka na CorpoHubu in pobudnica Iniciative za krajši delovnik, vidi v krajšem delovniku prihodnost. Želijo si ga tako delodajalci kot iskalci zaposlitve. Je pa trenutno v Sloveniji zelo malo podjetij, ki imajo vpeljan krajši delovnik ali o tem sploh upajo govoriti. Večina dogovorov v podjetjih je namreč po trenutni zakonodaji neveljavna.
Z vidika države naj bo krajši delovni čas priporočilo, nato pa naj se vsaka organizacija sama glede na svoje procese odloči, ali ji oblika ustreza. Pri uvedbi pa je izredno pomembna podpora s strani vodstva organizacije.
Svetelj je dodala, da smo trenutno po deležu zaposlenih za krajši delovni čas na dnu EU, s tem pa obremenjujemo našo zdravstveno blagajno in kakovost življenja celotne družbe. Zato se ji zdi res pomembno, da se zakonodaja posodobi in omogoči 4-dnevni delovnik vsem, ki si to želijo.
Manj kot polovica mladih si ob prvi zaposlitvi želi klasičnega delovnika
Vesna Miloševič Zupančič, mag. manag., strokovna vodja e-Študentskega Servisa in strokovnjakinja za mlade in trg dela je predstavila pričakovanja mladih na trgu dela. Na e-Študentskem Servisu je bila namreč izvedena anketa med 1012 mladimi respondenti, dijaki in študenti.
Pri vprašanju, kakšen delovnik si želijo imeti, ko končajo šolanje in se redno zaposlijo, je 48 odstotkov dijakov in študentov odgovorilo, da si želi klasični delovnik (5 dni na teden – 8 ur na dan). 27 odstotkov mladih je odgovorilo, da si želi skrajšanega delovnika, 8 odstotkov se jih vidi v projektnem delu, 3 odstotki mladih si predstavlja drugačen delovnik od opisanih, 14 odstotkov mladih pa o delovniku še ne razmišlja.
Vir slike: e-Študentski servis.
Odgovori na vprašanje, kakšne zaposlitve si želijo po končanem šolanju, pa so pokazali, da si 59 odstotkov mladih še vedno želi pogodbo za nedoločen čas, 6 odstotkov pogodbo za določen čas. 15 odstotkov si želi imeti svoje podjetje, 5 odstotkov bi jih bilo tako imenovanih freelancerjev, 12 odstotkov pa o tem še ne razmišlja.
V Iniciativi za krajši delovnik so medtem v marcu izvedli raziskavo o krajšem delovniku med kadrovniki. Zgolj 16 odstotkov udeležencev je odgovorili, da v njihovi organizaciji ni možno uvesti skrajšanega delovnega časa, 75 odstotkov pa jih je povedalo, da so zaposleni pri njih na tak ali drugačen način že izrazili željo po taki spremembi.
Powered by Contextual Related Posts
