Prejeli smo: Resnica o RTV Slovenija
»Sem izdajalka, prasica, sem neumna, naivna, pokvarjena … in še kaj in še kakšna. Raje ne bi naštevala še sočnejših označb, ki se mi jih lepi.« (novinarka RTV Slovenija Andreja Gregorič)
Morda vas bo zanimalo tudi:
Prejeli smo: Odprto pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev RTV SLO
K pisanju tega članka sta me spodbudila tako zgornji citat novinarke, kot stavka novinarskega informativnega programa in sindikata RTV Slovenija pred nekaj dnevi.
V Sloveniji je le malo področij, za katera je možno reči, da je bila tranzicija (iz socializma v demokracijo) uspešno izvedena. Izjema je gospodarsko in deloma politično področje, vsa druga področja pa so še vedno ujetnik socialističnih vzorcev. Med slednjimi najbolj izstopata področje sodstva in medijsko področje. O stanju sodstva v Sloveniji morda kdaj drugič, tokrat pa naj se posvetim zgolj stanju medijske krajine pri nas in še posebej stanju, ki smo mu priča na RTV Slovenija (v nadaljevanju: javni medij).
Splošna podoba medijske krajine v Sloveniji
Vsakdo, ki vsaj malo spremlja dogajanja na medijskem področju, lahko kaj hitro ugotovi, da je to vse prej, kot uravnoteženo. Vse medijske analize namreč kažejo, da v Sloveniji prevladujejo levo usmerjeni mediji. To potrjuje tudi njihovo razmerje v odstotkih: približno 80 odstotkov je levih in 20 odstotkov je desnih medijev. Dodatni problem, s katerim se Slovenija srečuje na medijskem področju, je nepregledno in nejasno lastništvo v medijih. Seveda se slednja ugotovitev ne nanaša na javni medij, ki ga plačujemo vsi davkoplačevalci, ampak na večino tiskanih, radijskih in televizijskih medijev, ki se financirajo z zasebnim kapitalom.
Dejstvo tudi je, da prevladujoči ali osrednji mediji, vključno z javnim medijem (v nadaljevanju: osrednji mediji) ne opravičujejo svojega poslanstva. Pri podajanju medijskih vsebin in poročanju so namreč vse preveč pristranski ter navijaški. Resnici na ljubo, je to možno očitati tudi nekaterim desnim medijem, a zaradi njihovega manjšega vpliva ne v enaki meri. Precejšnji del krivde, da v Sloveniji še nimamo resnične, ampak imamo popačeno demokracijo, gre pripisati prav osrednjim medijem.
Če preskočim obdobje osamosvajanja Slovenije oziroma obdobje, ki mu je sledilo – z vsem pristranskim in navijaškim poročanjem, ki so si ga osrednji mediji privoščili v tem času – in preidem na obdobje zadnjih dveh let ter se na kratko zaustavim pri obnašanju osrednjih medijev v omenjenem obdobju, je temeljna ugotovitev ta, da so ti mediji problematizirali praktično vse poteze in ukrepe vlade (niso pa v zvezi z omenjenimi ukrepi nikoli problematizirali na primer nerazumnih odločitev sodne veje oblasti), hujskali proti vladi, ustvarjali zmedo med ljudmi ter javnost ves čas prepričevali (in kot so pokazale nedavne parlamentarne volitve tudi večinsko prepričali) v nekaj, kar ni (bilo) res oziroma, da živi v diktaturi.
Stranpoti in zlorabe javnega medija
Toda naj se vrnem k bistvu. K javnemu mediju namreč. V izogib napačnemu sklepanju: ne delim mnenja tistih, ki so kritični do celotne sheme programov, ki jih ta medij ponuja (prav nasprotno, sam menim, da je splošna programska ponudba javnega medija dobra in zanimiva), delim pa mnenja tistih, ki so kritični do informativnega programa na javnem mediju (v nadaljevanju: informativni program). Da je kritika informativnega programa upravičena, obstaja vrsta dokazov. Naj najbolj očitne navedem v nadaljevanju.
Po prvih večstrankarskih volitvah in zmagi Demosa leta 1990 se je zdelo, da bo javni medij postal pluralen in profesionalen, a se je kmalu pokazalo, da temu ni tako. Uredniki in novinarji informativnega programa (tako na radiu kot na televiziji) so namreč kaj hitro pokazali svoj pravi obraz. Še dandanes mi odzvanja v ušesih vsakodnevni jutranji pozdrav na Valu 202 v času Demosove vlade: »Dobro jutro revščina«. Ta primer tendencioznega “poročanja” na javnem mediju pa ni bil osamljeni primer v tistem času, bilo jih je veliko. Vsi tovrstni primeri kažejo, da so se na javnem mediju od osamosvojitve Slovenije dalje načrtno kadrovali nekdanji komunisti ali “novinarji” z levim političnim prepričanjem. Med najbolj znanimi primeri partijskega kadrovanja je bil nekdanji komunist in večletni predsednik Združene liste socialnih demokratov Janez Kocjančič: poleg omenjenega kadrovanja je (bil) znan tudi po tem, da se je osebno vmešaval v posamezne programe in novinarske prispevke. In kar je pri tem najbolj zanimivo, se slednje večini novinarjev ni zdelo niti najmanj sporno, kaj šele, da bi se temu kakorkoli upirali.
Tudi v sedanjosti stanje na javnem mediju ni bistveno drugačno. Zdi se celo, da je še slabše, kot je bilo na začetku 90-ih let. Tej oceni v prid ne govori le dejstvo, da je javni medij postal še bolj pristranski, kot je bil, ampak tudi dejstvo, da si ga v sedanjosti lastijo ali skušajo polastiti kadri in novinarji, ki svoje leve usmerjenosti oziroma pripadnosti niti ne skrivajo. Informativni program in njegovo sporno izvajanje v praksi je kolateralna posledica tega in takšnega stanja. Njegova problematičnost se kaže tako v tem, da se v informativnih oddajah (še vedno) ne ločuje poročanja od komentiranja, kot v tem, da v teh oddajah ni zagotovljena novinarska profesionalnost in mnenjska uravnoteženost, kar velja še zlasti za pogovorne oddaje, v katerih sodelujejo predvsem gostje levega političnega pola. Z vidika novinarske etike in profesionalnosti je pri pogovornih oddajah sporno tudi to, da določeni novinarji (denimo Erika Žnidaršič v oddaji Tarča) gostom oddaj skačejo v besedo, ali pa jim postavljajo neprimerna vprašanja ter njihove odgovore prekinjajo z neumestnimi pripombami.
Naravnost nesprejemljiva značilnost javnega medija je tudi, da pri presojanju oblasti uporablja dvojna merila: ko je na oblasti desna opcija je javni medij do nje izjemno kritičen, ko pa je na oblasti leva opcija pa je javni medij vidno prizanesljiv. Uporaba dvojnih meril se je pokazala tudi v času najhujše zdravstvene krize, saj je javni medij celo spodbujal kolesarske in druge proteste proti vladi in njenim ukrepom za zamejitev širjenja koronavirusne bolezni. Dokaz uporabe dvojnih meril se kaže denimo tudi ob sedanji zamenjavi oblasti, ko se kadrovanje vlade v odhajanju prikazuje kot brutalno kadrovanje, kadrovanje, ki ga napoveduje nova vlada, pa kot običajno in normalno sistematizacijo delovnih mest.
Dvojna merila javnega medija se uporabljajo tudi pred vsakokratnimi parlamentarnimi in drugimi volitvami, saj so v predvolilnih oddajah desne politične stranke in njeni kandidati obravnavani drugače ali veliko bolj kritično od levih političnih strank. Da je temu res tako, dokazuje tudi primer novega predsednika vlade (Roberta Goloba), ko javni medij njegove domnevno sporne poslovne prakse v preteklosti sploh ni problematiziral. Še več: ob volilni zmagi Golobove stranke (Svoboda) določeni novinarji niso mogli skriti svojega navdušenja.
Spornost informativnega programa se kaže tudi v drugih segmentih. Tako na radiu kot tudi na televiziji smo priča informativnim oddajam, iz katerih veje ideološka pristranskost novinarjev, ki vodijo ali imajo te oddaje. Tipična primera izrazite ideološke pristranskosti sta denimo celotna radijska ekipa Vala 202, ali pa “nekdanja” novinarka in v novem sklicu parlamenta poslanka Mojca Pašek Šetinc, katere novinarski prispevki v oddaji Utrip so kar kričali o njeni levi politični pripadnosti. Enako je možno trditi tudi za oddajo Studio City, ki jo je do nedavnega vodil Marcel Štefančič, in je v resnici bila njegova zasebna oddaja znotraj javnega medija – enostranska, navijaška, neobjektivna in predvsem oddaja stranke Levica z namenom ideološkega poneumljanja in pranja možganov gledalcem. V skladu z odločitvijo sedanjega predsednika programskega sveta Petra Gregorčiča oziroma članov tega sveta naj bi po novem to oddajo vodil nekdo drug, a temu so se – kot znano – aktivistični levi novinarji odločno uprli. Kaj se bo s to oddajo zgodilo v prihodnje, je še veliko vprašanje.
Dogajanja na javnem mediju, še posebno odkar je prišlo do zamenjave generalnega direktorja, predsednika ter članov programskega sveta, so dokaz, da imamo opraviti s pravcatim terorjem, da ne rečem udarom, ki ga izvajajo levi novinarski aktivisti in sindikati, ki imajo ideološke podpornike zunaj javnega medija. Vsakršni poskus, da bi se stanje na javnem mediju vsaj malo spremenilo oziroma da bi ta postal mnenjsko bolj uravnotežen, sproži agresivni in skoraj histerični upor tistih, ki jih je – prirejeno po Marcelu Štefančiču – »veliko več« in se spremembam upirajo na vse možne načine. Tudi tako, da vsako pobudo ali pa očitek na račun javnega medija označujejo kot napad na novinarsko svobodo in avtonomijo. Da gre pri samozvani večini novinarjev za svojevrstno shizofrenost in novinarsko nestrpnost, kažejo tako njihovi pritlehni napadi na manjšino drugače mislečih novinarjev – med najbolj izstopajočimi primeri tega napadanja je “novinar” Boris Vasev, ki svoje novinarsko neznanje nadomešča s pritlehnimi pisanji proti “motečim” novinarjem ter jim očita prav tisto, kar sam izvaja – kot tudi njihov odpor proti napovedani odločitvi programskega sveta o razdelitvi informativnega programa na dva dela (na prvi in drugi televizijski kanal). Nestrpen odnos omenjenih se je izkazal kot izjemno problematičen, tako v primeru Jožeta Možine, avtorja domnevno spornega prispevka v nedavni oddaji Utrip, kot tudi v primeru Igorja Pirkoviča zaradi domnevno nekompetentnega vodenja zadnjega predvolilnega soočenja na javnem mediju.
Namesto, da bi se omenjeni novinarji postavili na stran napadenih novinarskih kolegov, so se distancirali od njiju in ju celo obtožili, češ da sta bila pri omenjenih oddajah v posmeh novinarskim standardom. Podobne oziroma še bolj žaljive obravnave s strani taistih novinarjev je bila deležna tudi v uvodu omenjena Andreja Gregorič.
Če skratka in nekako povzamem, je več kot očitno, da smo poslušalci oziroma gledalci javnega medija priča pristranskemu, zavajajočemu in manipulativnemu ter včasih tudi lažnivemu poročanju. Ne gre za to, da bi javni medij moral biti usmerjen bolj v desno, temveč gre za to, da bi moral biti pri poročanju veliko bolj nepristranski in predvsem mnenjsko uravnotežen na način, ki bi zadovoljeval čim širši krog njegovih uporabnikov. To je tisti minimum, ki se od javnega medija pričakuje in do katerega imamo vsi pravico.
Robert Hlede
Powered by Contextual Related Posts
Haha, če tako ocenjuješ, potem so vsi ameriški mediji socialistični. In k temu stremi slovenski privatni mediji.