Kako učinkovito je »sejanje oblakov« oziroma umetno ustvarjanje padavin?
Kitajska se trenutno sooča z najhujšim vročinskim valom v zadnjih 60 letih. Suša in visoke temperature, ki so v veliko mestih presegle 40 stopinj Celzija, že več tednov pustošijo po državi.
Posledično je povečana uporaba klimatskih naprav zamajala električno omrežje, ponekod pa je opaziti tudi pomanjkanje vode, s čimer je znižana tudi sposobnost proizvodnje električne energije v hidroelektrarnah.
Kitajski državni meteorološki center (NMC) je 12. avgusta izdal prvi najvišji alarm za visoke temperature letos in ga do srede dnevno obnavljal. »Žgoče vreme, ki je od junija nenehno grelo večino južnih območij, je doseglo vrhunec,« je za tiskovno agencijo Xinhua dejal Chen Tao, glavni prognostik NMC.
Suša po nekaterih kitajskih regijah lahko negativno vpliva na pridelavo jesenskega žita, ki predstavlja 75 odstotkov letne proizvodnje žita v državi. Komercialni pridelki na jugu Kitajske, kot so čajevec, citrusi in mango, so zelo občutljivi na vročinske valove, je dejal Chen. V osrednji kitajski provinci Hubei je bilo do torka zaradi pomanjkanja vode prizadetih približno 397.200 hektarjev pridelka, so sporočili z deželnega ministrstva za kmetijstvo.
Ta teden so lokalni mediji poročali, da Kitajska uporablja tako imenovano tehnologijo sejanja oblakov, da bi ponovno napolnila ključno reko Jangce, ki je zaradi ekstremnih vremenskih razmer močno izčrpana.
V sredo so iz province Hubei sporočili, da se pridružujejo vedno daljšemu seznamu regij, ki se odločajo za izstreljevanje kristalov srebrovega jodida v nebo, kar lahko pripelje do padavin. Ti v oblake vnesejo drobna ledena jedra, ki nato pomagajo proizvesti več dežja.
Kristali v oblaku dvignejo količino vlage, zaradi česar je večja verjetnost, da se ta sprosti in pade na površje. Pogoj za uspešno izvedbo pa je oblačno vreme, kar predstavlja težavo za nekatera območja, kjer oblakov enostavno ni.
Ta način je v uporabi zadnjih 80 let in Kitajska ima najbolj obsežen program za sejanje oblakov na svetu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so zadevo po svetu večinoma opustili, saj naj bi predstavljala »nesprejemljive etične in okoljske nevarnosti«.
V Pekingu so leta 2008 nekaj časa pred olimpijskimi igrami izvedli postopek, da bi za dogodek zagotovili suho vreme. Sejanje oblakov pa je mogoče uporabiti tudi za povzročanje sneženja ali ublažitev toče, redno pa s to tehniko odstranjujejo tudi meglo z letališč.
Kljub dolgi zgodovini in nedavno obnovljenem navdušenju zaradi grožnje podnebnih sprememb, so dokazi o učinkovitosti sajenja oblakov dokaj nejasni.
Leta 2003 je ameriška Nacionalna akademija znanosti pripravila študijo, v kateri so predstavili visoko stopnjo negotovosti glede učinkovitosti sejanja oblakov. Od takrat so bile izvedene številne študije, vendar dokazi še vedno niso prepričljivi. A dokazov ni niti v smeri, da zadeva ne deluje.
Nedavna raziskava Svetovne meteorološke organizacije je pokazala, da se je povečana količina padavin gibala med nič in 20 odstotki, pri čemer je bila zgornja meja dosežena v pogojih, v katerih je bilo zelo verjetno, da bodo oblaki že sami naravno ustvarili padavine.
Sejanje oblakov se pogosto označuje za ustvarjanje dežja, vendar gre bolj za premikanje vode iz ene lokacije na drugo. Postopek namreč kondenzira vodo, ki je že prisotna v oblakih.
Med strokovnjaki se pojavljajo tudi skrbi, da bi se lahko sejanje oblakov politično ali celo vojaško uporabilo za odvzem oziroma preprečevanje padavin v določenih regijah.
Leta 2020 je Kitajska objavila svoj načrt »Sky River« za preusmeritev vodne pare iz reke Jangce v Rumeno reko. Načrt predvideva postopek sejanja oblakov, ki bi pokril območje, veliko kot polovica Indije.
Ob tem se zato pojavlja vprašanje, kako etično razdeliti vodo in kdo bo nadzoroval nebo. Brez jasnih usmeritev, vključno z mednarodno politiko za obravnavanje čezmejnih primerov, je verjetno, da bodo najmočnejši akterji imeli koristi na račun drugih.
Powered by Contextual Related Posts
