Dejstvo je, da se reciklira zelo malo odpadne plastike. Zakaj?
Danes smo že na vsakem koraku opozorjeni glede škodljivega vpliva plastičnih materialov na okolje. V trgovinah so začeli zaračunavati plastične vrečke, po vaseh so navadne smetnjake zamenjali ekološki otoki, ki imajo večinoma med drugim tudi ločen zabojnik za plastično embalažo, tudi otroci v vrtcih in šolah vedno več poslušajo o tem, kako pomembno je ločevati embalažo in jo reciklirati.
Preberite tudi:
Franc Bogovič: V morjih je več delcev mikroplastike, kot je zvezd v galaksiji
Medtem pa se odpadne plastike dejansko reciklira izredno malo. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je februarja v svojem poročilu ocenila, da se po svetu reciklira zgolj devet odstotkov vseh plastičnih odpadkov.
»Po upoštevanju izgub med recikliranjem je bilo na koncu recikliranih le devet odstotkov plastičnih odpadkov, medtem ko jih je bilo 19 odstotkov sežganih, skoraj polovica odpadkov pa je bila odloženih na sanitarnih odlagališčih,« so zapisali. »Preostalih 22 odstotkov je bilo odloženih na nenadzorovanih odlagališčih ali v naravi ter zažganih na odprtem.«
Evropska Unija pri odstotku reciklirane plastike presenetljivo presega povprečje. Po podatkih Evropskega statističnega urada je leta 2019 vsak prebivalec EU ustvaril 34,4 kilograma plastičnih odpadkov, od tega pa je bilo recikliranih 14,1 kilograma, kar pomeni, da je bilo recikliranih slabih 41 odstotkov odpadne plastike.
Devet držav članic EU je recikliralo več kot polovico nastale odpadne plastične embalaže. Poleg Slovenije so v tej skupini še Litva, Češka, Bolgarija, Nizozemska, Švedska, Slovaška, Španija in Ciper.
Nasprotno pa je bila manj kot tretjina odpadne plastične embalaže reciklirana na Malti, v Franciji, na Irskem, v Avstriji, na Poljskem in na Madžarskem.
Letna svetovna proizvodnja plastike se je od leta 1950 povečala z 2 na 380 milijonov ton in naj bi se do leta 2035 podvojila, do leta 2050 pa skoraj početverila. Evropske države nimajo zmogljivosti za krožno in trajnostno upravljanje vse večjih količin plastičnih odpadkov, ob tem opozarjajo pri Evropski agenciji za okolje.
Zakaj je recikliranje plastike takšen problem?
V zadnjem času postaja vse bolj jasno, da recikliranje samo po sebi ne bo rešilo težav s plastiko. Pravzaprav je trenutni sistem recikliranja plastike eden glavnih povzročiteljev onesnaževanja s plastiko po vsem svetu, sporočajo iz britanske okoljske organizacije City to Sea.
Težave povzroča že dejstvo, da obstaja toliko različnih vrst plastike, da jih je težko pravilno razvrstiti. Na koncu v isti zabojnik odvržemo tako plastiko, ki jo je mogoče reciklirati, in tisto, ki je ni mogoče reciklirati, kar na žalost pomeni, da jo je treba nato znova sortirati. Tega pa vsa smetarska podjetja ne počnejo, kar vpliva na vrednost in zmožnost recikliranja plastike, ko jo ponovno prodajo.
Za razliko od stekla in kovine, pa plastike tudi ni mogoče večkrat reciklirati, ne da bi se pri tem kakovost hitro poslabšala. Večina vrst plastike se pri recikliranju poslabša v kakovosti, kar je v angleščini znano tudi kot downcycling. Takšno plastiko je treba za ponovno uporabo nujno zmešati s »svežo« plastiko in drugimi materiali, sicer ni dovolj močna in obstojna.
Na novo proizvedena plastika je običajno tudi cenejša od reciklirane. Pred leti je bila sicer reciklirana plastika cenejša možnost, vendar je že leta 2019 stala skoraj 70 evrov več na tono v primerjavi z novo plastiko, so ugotovili pri The Guardian. Cena vsako leto tudi postopoma narašča.
To bi lahko pomenilo, da se bo povpraševanje po primarni plastiki še naprej povečevalo, povpraševanje po reciklirani plastiki pa bo vztrajno padalo. Na to lahko vplivajo samo spremenjene potrošniške navade.
Powered by Contextual Related Posts
