Prepoznate bogastvo posameznih narodnih noš?
Preden si pobliže pogledamo, kakšne so značilne noše posameznih območij, da jih boste znali ločevati in prepoznavati, pa se vprašajmo, kaj je prinesel modernejši čas narodni noši. Današnja noša seveda ni enaka tisti iz 19. stoletja, doživljala je spremembe in se prilagajala času. Spremembe so se začele dogajati v 20. stoletju, že pred drugo svetovno vojno, ko so se pojavile težnje po zamenjavi nekaterih tradicionalnih elementov kmečke noše z modernejšimi.
Modernizacija narodne noše je takrat potekala pod zanimivim imenom »slovenske dečve«, pri tem pa so etnologi in drugi opozarjali na preveliko spreminjanje in maličenje avtohtonega videza narodne noše. V tridesetih letih je ta struja izzvenela. Hkrati pa so na srečo nastajali strokovni opisi avtohtonih noš, tako zapis etnologa Stanka Vurnika, obstajalo pa je tudi šolanje za šivanje narodnih noš – avb, vezenin itd.
Ker v tistem času narodna noša ni imela več vloge poudarjanja slovenstva, se je vse bolj uveljavljala kot oblačilo za shode, cerkvene obrede, prireditve. Na Dolenjskem, kar opisuje Janez Trdina, so se ženske in moški odeli v narodno nošo ob prazniku Svetega rešnjega telesa. Enako se v Ratečah in na Zilji še dolgo ohranja udeležba v nošah na telovski procesiji, pri štehvanju in drugih verskih obredih.
Da bi ljudi spodbudil k nošenju in ohranjanju narodne noše, je France Marolt v predvojnem času organiziral vrsto festivalov, na katerih so se srečevali ljudje, oblečeni v značilne slovenske narodne noše. Eden večjih je bil Mariborski folklorni festival leta 1939.
Kaj nam pomeni narodna noša danes?
Dandanes se z narodno nošo srečujemo na različnih turističnih in folklornih prireditvah, veselicah in koncertih narodno-zabavnih ansamblov. Redko lahko vidimo avtohtono nošo iz prejšnjega stoletja, ker se večinoma niso ohranile, z zgledovanjem po virih, ki obstajajo, pa se skušajo te narodne noše bolj ali manj približati prvotnemu videzu noše posameznega kraja.
Predrugačenje narodne noše pa še vedno poteka. Posameznim nošam se zaradi večje opaznosti, bolj udarnega in vpadljivega videza dodajajo elementi, ki k tej noši ne sodijo. To se navadno dogaja štajerskim nošam, ker da so preskromne in premalo razkošne. Potem se tak »nov« videz sčasoma ohranja, kot opozarja etnologinja Marija Makarovič.
Po navadi se na številnih turističnih in folklornih prireditvah ter cerkvenih obredih pojavlja gorenjska narodna noša ali noša z elementi gorenjske narodne noše, ker je najbogatejša, ima razkošno ornamentiko in bogate ter zahtevne elemente, vpadljivo avbo.
Sicer pa se lahko, če vas to zanima, o narodni noši, njenem nastanku in avtohtonem videzu, poučite v kateri od knjig naših priznanih strokovnjakov s tega področja, od Marije Makarovič, dr. Janeza Bogataja, Angelosa Baša do ddr. Marije Stanonik in drugih.
Folklorniki nosijo folklorne kostume
Etnološka terminologija za oblačila folklornih skupin določa ime folklorni kostumi, ker so nastopi folklornih skupin »nekakšno gledališče zgodovine«, kot to imenuje etnologinja Anita Matkovič. Ta oblačila so prirejena tudi nekaterim praktičnim zahtevam, tako marsikje namesto avbe ali peče kot naglavno pokrivalo izberejo zavijačko, ker se bolje obdrži na glavi ob poskakovanju.
Tudi plesi in folklorni kostumi niso vedno usklajeni, saj folklorne skupine v enem nastopu predstavijo plese različnih območij in se ne zmorejo za vsakega ustrezno preobleči. Vsi ti novi pojavi v oblačilni kulturi na področju narodne noše imajo vendarle svoje mesto v našem okolju in sestavljajo našo kulturno podobo.
Zmeraj je lepo videti ženske in moške, odete v narodne noše, ker so to oblačila z vsebino, zgodovino, tradicijo, v sebi nosijo številna sporočila in drobne dragocene trenutke življenja naših prednikov, zajeta v oblačilnem videzu. Če ste si zaželeli videti vse bogastvo naše narodne noše v njenih številnih različicah, boste imeli priložnost to doživeti v Kamniku na Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine ves konec tedna – od petka, 9. 9., do nedelje, 11. 9.
Naše noše v sliki
Zdaj pa k nošam v sliki in opisih, kot jih je nanizala Staša Košak Blumer v knjigi Sto narodnih noš na Slovenskem. Kot smo že omenili v prejšnjem članku, so pri nas nastali panonski, alpski in primorski tip noše.
Panonska noša je bela noša in je zelo podobna oblačilom drugih slovanskih narodov. Pri nas se je nosila v Prekmurju, Beli krajini in vzhodni Štajerski. Moški so čez široke platnene hlače nosili platneno srajco robačo, tudi temen telovnik. Ženske so si odevale platneno krilo in rokavce, značilen je volnen pas, na glavi so nosile pečo, jalbo ali pocelj.
Alpski tip noše je zelo raznolik, v 19. stoletju je bil razširjen na Gorenjskem, Koroškem, Dolenjskem, delu Primorske, na Notranjskem in v zahodni Štajerski. Najbogatejša in najbolj prepoznavna je gorenjska narodna noša. Ženska ima na glavi avbo, pošito z bleščicami, belo blago je visoko nagubano, bela srajca je obrobljena s čipko, okoli ramen je ovita pisana ruta, zataknjena za pas, nabrano krilo sega do gležnjev, čez je predpasnik, okoli bokov visi svilen pas s pentljo. Moški imajo belo srajco, telovnik z medeninastimi gumbi, hlače iz irhovine, klobuk.
Štajerska narodna noša je preprostejša. Na sliki je noša z Dravskega polja: ženska ima belo ruto na glavi, zavezano pod brado, zeleno jopo in krilo do gležnjev, nabran črn predpasnik, visoke čevlje, moški pa črn klobuk, za katerega je zataknjen nagelj, belo srajco z manšetami, črn telovnik in hlače.
Med alpskim oblačilnim tipom si poglejmo še koroško narodno nošo, ki je zelo zanimiva. Ženska nosi do kolen nagubano belo srajco s širokimi rokavi in manšetami s čipko, pisan oprsnik ali ruto, speto pod vratom in zavezano na hrbtu, črno krilo in rumeno-črn predpasnik, na glavi v gube položeno pokrivalo. Moški ima na glavi klobuk, izpod katerega visijo volneni trakovi čepice, hlače do kolen, dokolenke, rdeč telovnik in kratko suknjo.
Ne smemo prezreti tudi prelepe ziljske narodne noše, ki jo nosijo na štehvanju, in je bila skupaj z obredom žegna sprejeta v mednarodni seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca. Milka Kriegel iz Zahomca za ta oblačilni zaklad pravi: »Mila in draga nam je, ker je izredna, tako drugačna, tako barvita, bogata in lepa in ker z njo praznujemo žegen. Je del naše domovine, z njo se identificiramo.« S ponosom hranijo in nosijo svojo ziljsko nošo ter jo prenašajo na mlajše rodove. Poleg barvitega krila in predpasnika so posebnost visoki čevlji s poševno peto, dragocen usnjen pas z ornamenti, sičvanimi iz pavovega tulca in s pisanimi židanimi trakovi in bele nogavice s trakovi, pod njimi pa še »spodnji štunf«.
Primorska narodna noša se je razvila v slovenski Istri, Brkinih, v vaseh okoli Trsta in na delu Primorske. V Trstu z okolico so se naše dame v preteklosti bogato nosile, z okrasjem, nakitom, dragocenimi materiali. Krilo je bilo raznobarvno, z več spodnjimi krili, svilen predpasnik, na levi pentlja svilenega traku, na glavi peča z vezenino in čipko, bogata bela srajca in bele nogavice. Nosile so veliko nakita. Moški nosijo črne hlače z rdečim robom do podkolena ali dolge, telovnik in na glavi slamnik.
To je le del širokega mozaika oblačilnih videzov iz naše pretekle zgodovine. Ohranjajmo jih in ne dovolimo, da se izgubijo med potrošniško poplavo cenenih oblačil.
Powered by Contextual Related Posts
Ali kdo v Sloveniji izdeluje narodne noše po naročilu? Kje se lahko naročim?