Drobnica in požari na Krasu

Karst je angleška beseda za Kras, ki je izpeljana preko nemške besede Karst po slovenski pokrajini Kras. Gre za eno tretjino ozemlja današnje Slovenije ali za petnajst odstotkov vsega kopnega na planetu Zemlja. Torej imajo dogodki na našem Krasu veliko večji pomen kot bi sprva menili.

Kraševci živijo že tisočletja v skladu z naravo in naravnimi značilnostmi Krasa. Kras so že v 18. stoletju obiskovali geologi, geodeti, mineralogi, etnografi in drugi raziskovalci – krasoslovci iz vsega sveta. Okrepčilo so našli v takrat nastalih osmicah. Še pred nekaj desetletij je bila kraška pokrajina obdelana, kultivirana, popasena. Danes Kras gori in temu gorenju ni videti konca. Poizkusimo skupaj razmisliti o rešitvah in jih pomagati udejanjiti. V dobro Kraševcem, vsem nam, Slovencem, vsem ljudem sveta.

Suhozidi

Tudi na Krasu imajo kamnite ograje. Veliko kamnitih zidov, ki so najbolj prepoznaven znak prečudovitega Krasa. Niso jih imenovali »mir« kot v Bovcu, ampak enostavno zid, zid iz kamenja (narečno »zid s kamnja«). V lepi slovenščini suhozid. Kraševci, ki so specialisti za obdelavo kamenja, so rekli, da »vržemo kamnje v zid« namesto gradimo zid.

S tem kamenjem so istočasno čistili kmetijsko zemljo. Opravili so ogromno dela, saj so to počeli od tretjega tisočletja pred našim štetjem. V času, ko so nastajala gradišča (višje ležeče, utrjene naselbine) na Krasu, a tudi v Istri, Posočju in Vipavski dolini – na tem območju tako imenovana Kaštelirska kultura v bakreni dobi. A Kraševci niso izdelovali samo zidov in naselbin. Kasneje so iz kamenja ustvarjali kali, vodnjake, tod imenovane štirne, ledenice, obzidane izvire, če imamo v mislih izdelke za gospodarjenje z vodo. In še marsikaj so delali, kot mejnike, »tjermene«, opore za trto, zavetja za živino in pastirje, okope (posebej na Soški fronti), apnence, pečke, da ne govorimo o kamnitih strehah, vhodnih portalih, okenskih okvirjih, stopnicah, mizah, kamnitih žlebovih, nagrobnikih …

Kamenje je Kras naredilo za pravljično pokrajino, četudi Kraševci ne živijo pravljice. Kraševci pri svojem »vržemo kamnje v zid« niso pozabili niti na »vabljenice«, na luknje v zidu, za odtekanje vode. In le-te je v groznem, desetdnevnem požaru na prelepem goriškem Krasu zelo primanjkovalo.

Požar na goriškem Krasu

Izbruh požara na tem kraškem svetu je pretekle tedne pretresel vso Slovenijo. Gorelo je od 15. do 24. julija letos vsaj delno na območju, ki je Slovencem poznan kot Doberdob (Slovenskih fantov grob). Med starimi živinorejci smo to območje imenovali goriški Kras, a gorelo je tudi v Italiji. Gorelo je na območju, kjer je še vedno ogromno neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve svetovne vojne. V Kostanjevici na Krasu je Teritorialna obramba pred osamosvojitvijo Slovenije imela učni center. Pogorelo je preko 3500 hektarov večinoma zaraščene kmetijske zemlje. K sreči je gasilcem in njihovim pomočnikom na slovenski strani uspelo preprečiti gorenje hiš in skoraj vseh drugih zgradb.

V slovenskih medijih je bil ta požar obravnavan kot gozdni požar. Gorelo je vse: pogozdeni borovci, grmovje, suho dračje, presušena trava, korenine dreves, po nekaterih ocenah celo suha zemlja. Požar se je širil po vrhovih dreves, po podrasti in pod zemljo. Ko je zapihala burja, se je širil nezaustavljivo in z veliko hitrostjo. Ko na Krasu v naravi gori, gori neusmiljeno in le skrajni požrtvovalnosti gasilcev in njihovim sotrpinom gre zahvala za uspešno obvladanje ognjene kataklizme.

Gašenje požara na zaraslem Krasu

Solidarnost nas, Slovencev, pride ob naravnih nesrečah vselej na dan v vsej svoji dobroti. Z ognjenimi zublji se je nekajkrat sočasno borilo preko tisoč gasilcev iz vse Slovenije, ne vem, koliko gozdarjev in sekačev, pilotov, celo policistov in ogromno drugega osebja za podporo prvim. Domačini so pomagali po svojih najboljših močeh, tudi z oskrbo s pijačo, zahvaljevanjem in spodbujanjem ob vsaki priložnosti. Gašenje tega požara je pokazalo, da so slovensko-italijanski odnosi zelo dobri. Pravo nasprotje tistih iz Doberdoba na začetku 20. stoletja. Sodelovanje hrvaških, avstrijskih, slovaških in romunskih pripadnikov letalske pomoči iz zraka je vlivalo upanje vsem prizadetim in sočasno vlivalo upanja za našo skupno prihodnost.

Na presekih preko grmovja so ljudje ustavljali požar bodisi na cestah, pod daljnovodi, na poljskih poteh ali kraških zidovih. Po potrebi so sami razširili ali celo ustvarili preseke in dodali ožje pogorišče, da se ogenj ni mogel širiti preko takih prehodov. Za gašenje so uporabljali neobičajno veliko gasilskih vozil, helikopterje in letala. Vodo so zajemali od Jadranskega morja do vseh drugih naravnih virov in iz vodovoda.

Moram omeniti, da so bili nekateri krajevni gasilci zelo natančni do logistike gašenja tega največjega požara v Sloveniji. A mladost mora biti kritična in v zakup gre to, da je logistika tako nevarnega in obsežnega početja skrajno težavna. Posebej zahtevna je orientacija na tem kraškem ozemlju še zato, ker so bili gasilci iz drugih krajev. Premikanje po zaraščenem območju, kjer poti niso vzdrževane, pa je docela nemogoče tudi, če ne bi bila prisotna neeksplodirana ubojna sredstva. A po tako velikem požaru ostane vedno ogromno pogorišče celo med ljudmi, ki so tu pustili del svojega življenja. K sreči med gasilci in drugimi reševalci tokrat ni bilo žrtev.

Obnova po požaru

Socialna spletna omrežja so v zadnjih dnevih polna obvestil, predlogov, zahval, tudi zelo dobrih misli o tem požaru. Predhodno smo lahko slišali trditve, da je živinoreja škodljiva za toplogredne pline, za manjše svetovne zaloge hrane, celo za svetovno lakoto in tako naprej. Ko nas zresni požar, se zavedamo, da človek obrača, Bog pa obrne. A po taki naravni nesreči je treba razmišljati o preprečevanju (preventivi) nastanka požara, ne samo o njegovem gašenju (kurativi).

Preprečevanje nastanka požarov je preobširna tematika, preveč za pamet enega človeka. To se ne da opisati kot recimo Strategijo slovenskega kmetijstva v trinajstih počelih. Tako načrtovanje mora premisliti in izdelati multidisciplinarni tim strokovnjakov, ki samo to počne dve do tri leta. In potem je nujno tako strategijo izvesti in na njej vztrajati deset in veliko več let. Ne me narobe razumeti, delovati je nujno takoj, a možnosti za kratkoročno obnovo pogorišč, za srednjeročno in za dolgoročno obnovo pogorišč in preprečevanje požarov v naravnem okolju gre dobro premisliti in domisliti. Upoštevanje modrosti starih primorskih kmetov pri tem vsekakor ni odveč.

Požari v Sredozemlju so danes žalostno dejstvo. Na virtualnem srečanju udeležencev sredozemskega projekta Pastinnova v sklopu Prima projektov sem udeležence seznanil s požari na slovensko-italijanski meji (sočasno je gorelo tudi na vhodu v dolino Rezije). G. Anotnello Franca, vodja ovčereje na Sardiniji in sklopa, ki obravnava inovacije na projektu Pastinnova, je opozoril, da je pri njih zelo gorelo v letu 2021. Preko zime 2021/2022 so odgovorni samo razpravljali in nič kaj stvarnega naredili, zato pričakuje hude požare na Sardiniji tudi v letošnjem letu. Podobne zgodbe se dogajajo v vsem Sredozemlju, a je pri njih paša domačih živali v gozdu dovoljena.

Paša preprečuje požare

Ne trdimo, da je paša rešilna bilka proti požarom v naravnem okolju, trdimo pa, da bi pomembno pripomogla k omejevanju takih požarov. Vsaj na Krasu! Naj na tem mestu še enkrat poudarimo, da je zakonska prepoved paše v gozdu ideološka zgodba iz začetkov partijskega enoumja v Sloveniji. Tudi to je eden od vzrokov opustitve živinoreje na goriškem Krasu, kjer so živinorejo skoraj popolnoma opustili že leta 1985. Danes so posledice te opustitve zelo vidne. Ne mislim zgolj na zadnje pogorišče ali na pogorišča prejšnjih požarov, ampak na z gostim grmovjem zaraščene kmetijske površine brez dovoznih poti.

»Part« ali »talj« na Krasu imenujejo pašnik. Pašnike obdajajo, ali vsaj so jih obdajali, suhozidi. Veliki ošpičeni kamni na vrhu suhozidov so uspešno preprečevali prehajanje drobnice na sosedov pašnik in delno tudi širjenje manjših travniških požarov. Govorimo torej o par tisočletij starem načinu sobivanja človeka, Slovenca, Sloventa, Veneta s to trdo naravo.

Mnenja o paši na Krasu so zelo različna. Anton Komat trdi, da je drobnica uničila Kras do te mere, da ga je erozija spremenila v skoraj neplodno zemljo. Osebno o tem precej dvomim, saj je organska snov iz iztrebkov drobnice nujno potrebna za plodnost kraške zemlje poleg omogočanja zadrževanja vode v tleh. Prepričanje, da so Benečani postavili Benetke na hrastove tramove iz Krasa je baje propaganda proti fašizmu iz časa med obema svetovnima vojnama – predvidevam, da ta trditev ni popolnoma resnična. Pogozdovanje Krasa predvsem po drugi svetovni vojni, ki so ga izvajali slovenski gozdarji, je zanesljivo zgodovinsko dejstvo.

A tudi tu se mnenja (celo mnenja strokovnjakov) krešejo: nekateri trdijo, da je bila to genialna rešitev za Kras, nekateri temu oporekajo v celoti, češ to ni avtohtona vrsta, ki slabo prenaša sušo in zaradi smole preveč gori. Tretji spet namesto bora zagovarjajo pogozdovanje z listnatim koprivovcem, ki ima užitne plodove, primerne za prodajo v Trstu.

Lea Udovč je na spletnem portalu N1 pred kratkim objavila svoja poglobljena razmišljanja o Krasu. Kakšna je bila natančno zgodovina kmetijskih kultur na Krasu, ni in verjetno ne bo nikoli povsem jasno. Kras si vedno predstavljamo kot pusto območje, podobno današnjim golim dalmatinskim otokom. Erozija ali izpiranje je danes še vedno resna težava kraške zemlje. Vzroki so velika propustnost tal zaradi apnenčaste osnove, na nekaterih delih strma pobočja in posledično izpiranje zemlje z vodo ter delovanje burje, kar je še huje zaradi pomanjkanja organske snovi v zemlji.

V zadnjih letih so ljudje ponovno sami začeli rediti koze na goriškem Krasu. Njihove odločitve je treba spoštovati in njihovo voljo do prireje kozjega mleka ravno tako. Naravnost odlična je bila njihova odločitev za rejo koz, ki so sposobne držati grmovje na kratko. Ko je kmetijska zemlja bolj ali manj očiščena, pridejo na vrsto ovce, ki pašnike lepo popasejo. Zelena trava ali celo ovenela rjava trava, ki je nizko popasena, ne gori. In velika razlika pri širjenju požara je, ali imamo čez in čez grmovje ali imamo vmes velike travne površine.

Ti pionirji kozjereje na Krasu zaradi svojega poguma in vztrajanja v zelo trdih razmerah zaslužijo vse priznanje. In vso podporo, tudi zdajšnje vlade. »Škrba« je narečni izraz za ozek prehod ljudi v suhozidu, kjer drobnica ne more skozi. Upam, da bodo ta in naslednje vlade Republike Slovenije našle svojo »škrbo« za prehod v večjo zaščito pred požari, ustavitev podnebnih sprememb in uspešnega varovanja okolja. Prav tako mora vsak od nas premisliti o svojih dejanjih in jih podrediti skupnim prizadevanjem za preživitev rastlin, živali in človeka, za preživetje narave.

Pogoj za pašo domačih živali je voda. Ta je tudi glavna za gašenje požarov. Dostopnost te življenjske tekočine za gašenje požarov v naravi pa je ključnega pomena. To so stari Kraševci zelo spoštovali.

Voda

Vodnjake ali »štirne« so Kraševci imeli ob hišah, kar pomnijo. Vodo so vanje lovili s streh in jih polnili preko kamnitih žlebov. Imeli so celo ledenice, kamor so čez zimo spravljali led in ga preko poletja koristili. »Kali«, male kotanje z vodo blizu vasi oziroma njihovo izdelavo in vzdrževanje je na Krasu v 18. stoletju zelo podpiralo Avsto-Ogrsko cesarstvo. Za to je bilo zadolženo Cesarsko-kraljevsko namestništvo Trst in Cesarsko-kraljevsko okrajno glavarstvo Sežana. Fašistična Italija je kljub svojemu sovraštvu do Slovencev na Primorskem vzorno obzidavala vse izvire pitne vode, ki jih je našla. Imela je strategijo oskrbe z vodo preko malih izvirov. To je zanesljiv način preskrbe s pitno vodo, saj je taka preskrba razpršena in mnogotera. Italijani so celo ceste in njihove obrobne kanale uporabljali za oskrbo podzemnih cistern z vodo.

Danilo Magajne je že kdaj predlagal izgradnjo črpalnih elektrarn na kraškem območju (tudi drugje!). To je zanesljiv vir električne energije in tudi vodooskrbe. V zadnjem času je razvil model uporabe kraških jam za zalogovnike pitne vode. Urejeno delo na hudourništvu lahko znatno prispeva k preskrbi z vodo. Te in podobne zamisli je treba uresničiti in se na morebitnih napakah kaj naučiti.

Podnebne spremembe

Poleg paše, urejanja gozdov in skrbi za gasilno opremo se bo nujno soočiti s pretiranim prometom, bodisi cestnim, pomorskim ali zračnim. Paradoks je, da gašenje z letali, prevozi vode z gasilskimi avtomobili od blizu in daleč tudi prispeva k podnebnim spremembam. Tako kot obsežni požari. A pustimo paradokse na miru in se zamislimo nad številom letal nad Evropo, kaj šele nad celotno zemeljsko oblo. Desetpasovne avtoceste in vse druge ceste, po katerih noč in dan vozi na stotine milijonov avtomobilov, so za toplotne spremembe v okolju zelo obremenjujoče. Ladijski prevozi stotine milijonov bruto registrskih ton enako.

Industrija, ki proizvaja veliko stvari samo za dobiček njihovih lastnikov, tudi. Ni čudno, da so nizozemski kmetje znoreli. In popolnoma jih podpirajo pregovorno demokratični in strpni Nizozemci. Ja, stvari so med samo zelo povezane. Na Krasu suhozidi, živina, voda, požari, preživitev ljudi z oskrbo Trsta … Na vsem svetu število ljudi, količina odpadkov, energetski viri, surovine, transport, preživitev koralnih grebenov, tajanje ledenikov in večnega snega na polih … Vse skupaj je na koncu koncev odvisno predvsem od našega dojemanja življenja, ugodja, odnosa do soljudi, do sebe …

Na Primorskem prežvekovalci vsekakor niso vzrok za podnebne spremembe.

Propadanje govedoreje po letu 1945 pomeni zmanjšanje števila glav govedi s 130.000 na 30.000 ali danes celo manj. To je po katastrofalnih dogodkih: Soška fronta 1915–1917, fašistično preganjanje primorskega kmeta 1920–1943 in po letu 1943 prehranjenje velikega dela partizanske vojske, dosežek partijskega enoumja. Ja, kmetijstvo je odvisno predvsem od svojega trga, večjih mest. Trst je bil trg za Kras in nekaj časa v polpretekli zgodovini Slovencev zelo težko dostopen Kraševcem. A danes je Evropska unija enoten trg, dostopen tudi za pridelke slovenske reje drobnice.

Zahvale

Zahvala gasilcem je tudi na tem mestu umestna. Zahvala politiki, ki sicer stavi na stroko in pri tem želi pokriti svoje morebitne napake, tudi. Zahvala vsem državam, ki so pomagale gasiti kraški požar vsekakor. V prvi vrsti pa gre zahvala ljudem, Kraševcem, ki na tem območju vztrajajo že tisočletja in s tem vztrajanjem dokazujejo, da je volja temeljni dejavnik za preživetje narave in človeka. Napakice pri gašenju tu vsekakor ne bomo izpostavljali.

Dokazi za pravilnost trditev

Slike goriškega Krasa nekoč in danes dokazujejo, kaj je glavni razlog za tako uničujoči požar – zaraščanje kulturne krajine. V tako kratkem času vseh slik nisem uspel pridobiti. Moramo nekaj narediti, da se nam zgodba jutri ne bo ponovila. Bolje bi bilo izdelati kakšen vodnjak ali vsaj kal kot pisati take prispevke, a vest mi ni dala, da ne bi napisal svojih razmišljanj. Splača se prisluhniti tudi Jasni Fakin Bajec iz Komna, ki je zaposlena pri ZRC SAZU Nova Gorica.

Pokrajina je lahko pogozdena, a mora v njej biti gozdni red. Pokrajina je lahko zaraščena, neprehodna, a mora biti v omejenem obsegu. Ostala pokrajina, ki je vmes in je prevladujoča, mora biti obdelana, na Krasu najbolje popasena, da je v zemlji dovolj organske snovi, da se pridelek kmetu izplača in da je zemlja sposobna zadržati vsaj nekaj vlage. Tipična kraška pokrajina pred desetletji, ko se požari niso širili tako usodno, je bila preplet gozda, grmovja, veliko pašnikov in kakšna njiva, tudi v vrtačah. V tem primeru popasenih pašnikov se požar ni mogel širiti hitro ali se sploh ni širil preko teh pašnikov. Tam je bilo dovolj prostora za ljudi in njihove premike, ko so gasili. Preglednost dogajanja je bila daleč večja in uspešnost gašenja precej večja.

Odnosi v Sloveniji

Včasih imam občutek, da se Slovenci med sabo prepiramo ali še kaj hujšega samo zato, da nam ne bi bilo treba opraviti dela. Taki napori pri prepirih zaradi tega, kaj je desno in kaj levo, nam vedno jemljejo voljo do dela. Še več, če nas sodelavci ne podpirajo, je naša storilnost bistveno manjša kot v nasprotnem primeru. In vedno velja: kar seješ, to boš žel!

Dokazovanje svojega prav pri naravnih nesrečah ali stiskah prebivalcev ne pride v poštev. Tudi dokazovanje pravilnih ali napačnih politik ne. Za vzor naj nam bo pesem kantavtorja Iztoka Mlakarja Karleto Špacapan. Zapel jo je ob odprtju Stražnega stolpa Cerje, edinega slovenskega spomenika fantom iz Doberdoba in Soške fronte sploh. Sedaj jo ima za glavni motiv bodoče razstave o Krasu in njegovi zgodovini tudi kustos Goriškega muzeja dr. Marko Klavora. Naj nam bo vse to vzor za izboljšanje odnosov med Slovenci.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 4/2022.

Preberite več

Kmetija Čilčevi by Vitomir Bric 25. 3. 2024 Vitomir Bric nam tokrat predstavi kmetijo Čilčevi. Obenem nas spomni, da ne smemo pozabiti, kdo je oral ledino, kdo je oral pečine in kdo nas hrani.

Powered by Contextual Related Posts