Slovenska ljudska pravljica: Čudodelna torbica
Živela je mati, ki je imela edinega sina. Tega sina je imela nadvse rada. Deček je pasel svinje in mati mu je pomagala, kadar je šel na pašo in je gnala z njim svinje tja in nazaj. Zmeraj je vedela, kdaj bo prišel domov; šla mu je naproti, da mu je pomagala gnati svinje domov.
Še ena pastirska pravljica za vas:
Tako je nekoč gnal svinje na pašo in mati mu je pomagala. Pasel je, ko je pa šel dan k večeru, je jedel sir. Pa pride k njemu zelena kača. Ko jo deček opazi, ji da sira in reče: »Kačica, pridi sem, kačica, pridi sem.« In kača je vzela sir in jedla z njim. Ko sta se on in kača najedla, mu kača pravi: »Ali bi ti, deček, hotel nesti mene k moji hiši? Jaz ti bom zares dobro plačala.« Potem reče on: »Hočem.« »No, dobro, torej spusti me v torbo in me nesi, toda tvoja mati te bo karala, ker me nosiš, in hotela te bo natepsti, ti pa samo beži«. In tako je bilo.
Mati je kot po navadi prišla k njemu in ko jo je deček zapazil, je zaklical: »Mama, mama, glejte, jaz imam kačico, kačico«. Tedaj ga ona vpraša: »Kje je?« Pokaže ji kačo, ona se prestraši in mu reče: »Vrzi jo, vrzi jo proč!« On pa je ni hotel vreči in je niti ni mogel, ker je kača tako naredila in mu je rekla: »Le pojdi, kamor ti bom jaz pokazala.« In deček je to naredil in jo nesel po podzemeljski poti tako dolgo, dokler ni nazadnje prišel do neke gore. Gora je bila zelo visoka in strma. Pričel je iti v goro, toda ni mogel iti s kačo in kača mu je rekla: »Spusti me na tla, saj bom sama šla.« Težko sta šla navkreber, dokler nista prišla na vrh. Hodila sta in hodila in prišla do velikanskega zmaja. Zmaj ga je hotel požreti, toda ker je bila z dečkom kača, ga ni hotel in ga ni smel požreti, ampak se jima je moral še umakniti s poti in oba sta šla naprej. Tako jo je moral vzeti v torbo in tako sta šla in prišla do kosca, ki je kosil travo.
Tam je bilo toliko kač, da so se druga čez drugo plazile. Kačica pa je pomolila glavo iz torbe in morale so se jima umakniti. Tako sta šla naprej in prišla do velikega zmaja, ki je spuščal strup iz zoba in je hotel dečka požreti. Ko pa je zmaj zagledal kačico, se jima je moral umakniti s poti in šla sta dalje. Nato mu je rekla kača: »Ti, deček, vprašali te bodo, kaj hočeš, da ti dam? In ti nikar ne vzemi drugega kot tisto torbico, ki visi za devetimi vrati, kajti zelo jo boš potreboval, drugače se ne boš več vrnil. In ti, ko bova prišla noter v moje stanovanje in bova šla skozi dvanajst vrat, da bova prišla v dvanajsto sobo, me nesi k mizi, da poljubim svoje starše, nato me nesi k postelji, da poljubim svojo sestro, in nato ti bodo dali jesti in jej in pojdi spat. Drugi dan te bodo vprašali za plačilo in ti prosi to, za kar sem ti rekla.«
In tako govoreč sta prišla do nekih vrat in ta vrata so bila zlata. Nato mu kača ukaže: »Potolci po vratih, da se bodo odprla.« Toda vrata se niso hotela odpreti, dokler ni ona pomolila glave iz torbe. Tedaj so se vrata odprla. In tako je bilo pri drugih vratih in pri vseh drugih, dokler nista prešla vseh dvanajst vrat. Prišla sta v dvanajsto sobo in pastir jo je nesel k mizi k staršem in potlej k sestri. In tako se je zgodilo, kot je kača rekla: da so mu rekli, naj je in gre spat. In dali so mu posteljo iz same volne, da se je globoko vdrl, ko je padel vanjo. Drugi dan so ga vprašali, kaj naj mu dajo za to, ker jim je prinesel njihovo dete. On jim odgovori, da hoče tisto torbico, ki visi za devetimi vrati. Oni so mu pa odgovorili: »Bedak, le kaj boš s tisto torbico? Mi ti damo toliko denarja, kolikor ga boš mogel nesti.« Toda on ni hotel drugega, kot tisto torbico in še košček kruha in nato so ga spustili ven pri vratih.
Toda, ko je prišel skozi vsa vrata in prišel do enajstih vrat, se mu niso hotela odpreti. Tolče, joka, kriči, toda nič ni pomagalo. Saj bi si lahko pomagal, pa je pozabil, da mu je kača povedala, kaj mora narediti. Šel je nazaj k tistim vratom, skozi katera bi moral oditi, pa je tolkel, toda niso se hotela odpreti. Nato reče, kot bi mu gospod bog pomagal, da je rekel: »V torbo.« In ko je to izrekel, takoj so se mu vrata odprla. In šel je dalje in pri vsakih vratih je moral enkrat več reči: v torbo, tako da je vse prešel in prišel ven. Šel je, dokler ni prišel do tistega zmaja, ki je strup iz sebe spuščal, in hotel ga je požreti. Pastir pa se je domislil in rekel zmaju: »V torbo, v torbo.« In zmaj se je hotel vriniti v torbo, pastir pa ni pustil, ampak je šel kar naprej in je prišel do kosca, kjer so bile take množice kač, ki so ga hotele gristi, on pa jim je dejal: »V torbo, v torbo.« In kače so hotele iti v torbo, on pa je torbo stisnil in jim ni pustil noter, ampak je šel naprej.
Prišel je v gozd in ker je bil lačen, je pojedel nekaj tistega kruha, ki ga je dobil. Nato je šel naprej po gozdu. Gre, gre, zelo je bil lačen, toda ničesar ni našel ne dobil jesti. Naenkrat je naletel na lepa jabolka; razveselil se je in si je nabral jabolk, hotel jih je jesti. Ko pa je ugriznil, takoj so mu zrasla tako velika usta, da ni mogel govoriti. Kaj naj zdaj počne, siromaček? Toda imel je pomoč, pa ni vedel zanjo. Torbica. Jokal je in k njemu je prišel neki berač in mu rekel: »Ti, poslušaj, pojdi na drugo stran naprej, tam rastejo hruške. Utrgaj tisto, ki se bo obrnila vstran od tebe, in ne tiste, ki se bo obrnila k tebi.«
On je tako naredil in je utrgal hruško, ki se je vstran obrnila, in ugriznil jo je in lice mu je splahnelo in bil je vesel, toda še zmeraj lačen. Sel je naprej in prišel je do neke gostilne. Šel je noter in si je mislil: »Jaz grem noter in bom naročil jesti; nimam denarja, pa se bom vendarle najedel, naj plača, kdor hoče, saj mi ne morejo nič vzeti.« In naroči si porcijo golaža in polič vina. Prinesli so mu in vse je pojedel in še bi rad jedel in je naročil še eno porcijo in polič vina in tudi to je pojedel in popil. Nato mu je krčmarica rekla: »Plačaj vse, kar si pojedel.« Toda siromak ni imel v nobenem žepu denarja in iskal ga je po torbi in ker ga ni bilo, reče: »Sem imel, pa sem najbrž izgubil.« In jel je iztepati torbico in iz nje so pričeli cureti sami cekini. Nato je bil tako vesel, da ji je dal cekin za hrano, krčmarica mu je hotela vrniti drobiž, on pa ga ni hotel. Dal si je prinesti še boljših jedi in je ostal tam čez noč in še dalj časa nato.
Čez nekaj dni je prišel h krčmarju neki trgovec in ga je prosil, da bi mu posodil nekaj denarja, če ga ima. Krčmar mu je odgovoril: »Jaz nimam denarja, ampak tale, ki je pri meni, ga ima. Daj se mu v roke in pomagal ti bo.« In pastir mu je dal zato, ker se mu je dobro zdelo, da ga je poprosil. Iztepel mu je iz torbice toliko, kolikor je mogel nesti. Potem je prišel spet neki drug trgovec in ga je prosil, da bi mu posodil nekaj denarja. On ga je pa vprašal, če ima kakšno hčer, da bi mu jo dal za ženo in mu bo dal denarja, kolikor hoče. Nato je trgovec poklical svoje tri hčere, da naj ga katera vzame, toda nobena ga ni hotela, ker je bil tako kosmat. Kajti ni bil več deček, temveč odrasel človek in je imel veliko brado, ker je že dolgo časa in več let hodil okoli. In zato, ker ga nobena hči ni hotela vzeti, mu ni dal denarja.
Takrat so pa razglasili, da kdor bo mogel premagati kraljevo hčer v kvartanju za denar, bo postal njen mož. Nato je pastir poklical kraljevo hčer, naj pride k njemu, da bo z njo kvartal tam, kjer je doma, v gostilni. In kraljeva hči je prišla z njim kvartat. Nato je on iztepel svojo torbico in jo postavil za hrbet. In je ona dobila igro in je toliko dobila, da ni mogel nihče odnesti, temveč so z vozom odpeljali. In ona je mislila: »Jaz ga bom vzela, pa mu vzamem torbo, njega pa spodim, samo da torbo dobim.« In tako je naredila. Vzela ga je in se z njim poročila. Čez nekaj dni pa mu je vzela torbo, njega pa spodila.
On, siromak, je premišljal, kaj bo sedaj, in se je spomnil na tista jabolka in hruške, pa je šel ponje. Natrgal je jabolka in šel z njimi v mesto. Drugi dan je bila nedelja. On je nesel jabolka na trg in se oblekel v siromašno obleko, ki si jo je za kratek čas sposodil. Njegova jabolka so tako dišala na trgu, da so se vsi ozirali in gledali, kje so jabolka, ki tako dišijo. On pa jih ni pokazal vse dotlej, dokler ni kraljeva hči šla v cerkev. Postavil se je na vogal; ko je šla mimo in ko je prišla blizu, je postavil jabolka na tla in jih razkril. Ona je prišla in ga vprašala, koliko stanejo ta jabolka. On odgovori: »Pet grošev.« Ona mu je toliko rada dala in čeprav bi mu dala še več, kajti všeč so ji bila. Po maši je šla urno domov, čeprav se je včasih rada sprehajala, toda tokrat je šla brž domov zato, ker je imela jabolka, ki so ji zelo dišala, toda sram jo je bilo, da bi jih na ulici jedla. Ko pa je prišla na stopnice svoje hiše, je ugriznila v jabolko in komaj je ugriznila, ji je zraslo tako veliko lice in ustnice in še jezik ji je otekel, da ni mogla niti spregovoriti. Tako, ko je v hišo prišla, ni mogla očetu povedati, samo pokazala je, da je jabolko ugriznila, pa ji je lice tako oteklo. Nato se je oče prestrašil in je poklical zdravnika, da bi jo ozdravil. Toda nihče je ni mogel ozdraviti. Potem je pastir rekel kralju, da jo bo ozdravil. Kralj pa ga je prepoznal, da je to njen mož in je rekel, da mu da, kar hoče, samo da jo ozdravi. Pastir je dejal, da jo bo, le da je drugače ne more ozdraviti, če ne bodo vsi odšli z dvora tri ure daleč.
No, ko je videl kralj, da ni drugače in da je ne more ozdraviti noben zdravnik, je moral tako narediti, kot mu je pastir rekel. Vendar pa je kralj postavil stražo okoli mesta in naročil stražarjem, da ga morajo prijeti, če bi zbežal. Toda pastir je bil pameten in je oblekel dve obleki, svojo lepo spodaj, drugo razdrapano pa povrhu. In ko so sluge in gospoda odšli z dvora, je on stopil k nji in rekel: »Poslušaj, ali me poznaš?« Ona je odkimala z glavo, da ne. Nato ji on pravi: »Ti si moja žena. Daj ti meni mojo torbo in jaz te bom tako ozdravil, da boš spet lahko govorila.« Ona vidi, da ne more drugače in mu da torbo. Nato ji on da hruško in ji reče, naj jo ugrizne. Ona jo je ugriznila in bila je zdrava. Nato pa on s torbo zbeži in beži, beži, pa odvrže zgornjo obleko, daje zbežal z gradu in ga stražarji niso poznali. Nato je pa dobro živel, saj je imel dosti denarja, ki mu ga je dajala čudodelna torbica.
