Spet prihaja čarobni čas svetega Miklavža
Že tedne pred 6. decembrom otroci nestrpno in z navdušenjem čakajo, da sveti Miklavž na ta večer na stari tradicionalni praznik miklavževo prežene grozeče parkeljne, ki poosebljajo samo zlo, njih pa bogato obdari in nagradi za vse dobro, kar so v tem letu storili. Miklavž, kot pri nas imenujemo svetega Nikolaja, je eden najbolj priljubljenih svetnikov pri nas, posvetili smo mu okoli dvesto cerkva, in drugod in še danes je zelo cenjen in marsikoga navdahuje zaradi svojih trdnih življenjskih načel in vrednot. Kaj pa dejansko vemo o njem in zakaj ter od kdaj je sveti Miklavž povezan z današnjim praznikom miklavževanjem, ki ga praznuje ves krščanski svet?
Preberite tudi:
Sveti Miklavž je osvojil srca velikega dela sveta in postal svetnik
Sveti Miklavž ali Nikolaj je živel v Miri v današnji Turčiji, ki je bila takrat del Rimskega cesarstva, v začetku 4. stoletja. O njegovem življenju izvemo veliko iz zapisov svetega Andreja s Krete iz leta 700. Rodil naj bi se v Patari staršem, ki dolgo niso mogli imeti otrok, po tradiciji pa je pri 19 letih odšel od doma. Njegov stric, prav tako imenovan Nikolaj, ki je bil škof v Miri, ga je pripeljal v ta kraj in tudi sam je postal škof. Okrog leta 310 so Miklavža ob preganjanju krščanov zajeli in mučili.
Po smrti staršev je vse svoje podedovano bogato premoženje razdelil med tiste, ki so bili v stiski, on pa je šel med redovnike. To ni legenda, ampak zgodovinsko dejstvo, o tem sta poročala ugledna škofa iz 4. stoletja Ambrozij in Bazilij Veliki. Kako pomemben je bil, pokaže dejstvo, da se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji – od 16 znanih seznamov z udeleženci je bil Nikolaj omenjen na šestih seznamih. Svetega Miklavža ali Nikolaja so zaradi njegove dobrodelnosti in pripravljenosti vsak hip pomagati tistim, ki imajo manj ali so se znašli v stiski, začeli kot svetnika častiti takoj po njegovi smrti, že okrog leta 350.
Vojna za relikvije svetega Miklavža med Italijo in Turčijo
Leta 1087 so južnoitalijanski trgovci iz grobnice v cerkvi svetega Nikolaja v Demreju (prej Miri) ukradli svetnikove relikvije in jih odpeljali s seboj v Bari. Tam so zgradili cerkev v počastitev svetemu Nikolaju in relikvije shranili vanjo. Mesto živi in diha s to dragoceno pridobitvijo, saj vsako leto v času okrog 9. maja, ko naj bi tja prepeljali relikvije, pripravijo veliko praznovanje Translatio. Kip svetnika v spremstvu in procesiji več kot 400 ljudi, oblečenih v zgodovinske noše, prenesejo od bazilike v pristanišče, tam natovorijo na čoln in z njim obplujejo zaliv. Turki seveda oporekajo kraji relikvij in turška fundacija svetega Nikolaja zahteva vrnitev relikvij.
Okoli svetega Miklavža kroži veliko pričevanj
Veste, zakaj je sveti Miklavž ali Nikolaj velikokrat upodobljen s tremi zlatimi jabolki ali kroglami? To izhaja iz ene njegovih resničnih legend, ki se jih je za časa njegovega življenja zvrstilo kar precej, poročajo pa tudi o čudežih, ki naj bi jih priklical. Ta legenda o zlatih jabolkih temelji na žalostni zgodbi o očetu, ki zaradi revščine ni mogel poročiti svojih hčera in jih je zato nameraval spremeniti v prostitutke. Miklavž ni mogel mimo njihove stiske, vsako noč je vrgel skozi okno deklet veliko kepo zlata, dokler ga tretjo noč ni zalotil oče in se mu nikakor ni mogel dovolj zahvaliti. Sveti Miklavž velja za zavetnika pomorščakov, potem ko je rešil obupane mornarje, ki so se znašli v hudem neurju. Prevzel je vodenje ladje in celo umiril neurje. Več je tudi pričevanj o tem, kako je sveti Miklavž preprečil smrt ali koga obudil iz smrti.
Zakaj nosi sveti Miklavž darila?
S svetnikom so povezani številni običaji, eden od teh je znana navada, da sveti Miklavž sprašuje otroke, ali so bili pridni in pobožni. Prav zaradi prej opisane legende o zlatih jabolkih pa se je uveljavil običaj obdarovanja dobrih in pogumnih del, ki je padel na datum Nikolajeve oziroma Miklavževe smrti – 6 december, ko praznujemo njegov god. To obdarovanje se je ohranilo vse do danes ne le pri nas, ampak tudi v veliko drugih državah. Se je pa zgodil velik premik po reformaciji, ko so zavračali čaščenje svetnikov, zato se je obdarovanje marsikje preneslo na božič in tako Miklavž izvirno ni bil več tisti, ki nosi darila, ampak Kristus. V 19. stoletju so na podlagi tega nastajali novi običaji z božičkom, ki so se razširili iz Amerike. Tako tudi pri nas marsikje Miklavž ni več edini, ki nosi darila.
Običaji ob Miklavževem so različni
Pri nas od 19. stoletja spremljajo svetega Miklavža parklji in angeli, enak običaj imajo na primer še na Poljskem. Parklji izvorno s svetim Miklavžem niso neposredno povezani, v krščanstvo so bili prevzeti iz starejših tradicij. V Nemčiji, Avstriji, tudi pri nas in še kje otroci nastavijo čevlje, nogavice ali krožnike in čakajo, kakšni darovi vse se bodo v noči na 6. december prikazali na nastavljenih mestih. Zanimiva je stara navada v Franciji, kjer prinašajo darila z osličkom, na Miklavžev večer pa otrokom pripovedujejo o dobrih delih svetega Miklavža.
Pri nas se za Miklavževe darove pojavlja izraz miklavževina, ti darovi pa danes niso več enaki kot nekoč. Sveti Matevž je čaščen zaradi skromnosti, želje po blaginji tudi za tiste, ki jim je sreča obrnila hrbet, zato pretirano potrošniško naravnana darila in razkazovanje ter bahanje ob tem prazniku kvarijo temeljno izročilo in duha tega praznika. Naj sveti Miklavž ali ostane pri jabolkih, orehih, suhem sadju, mandarinah, zlati šibi ali pa naj se vsaj malo omeji pri materialnem razdajanju. Raje naj bo bolj radodaren pri prizadevanju za čim več topline in slovesnega vzdušja znotraj družine. To bo pravi praznik.
Powered by Contextual Related Posts
