Skip to content

Prehod v ekološko prihodnost se prične s kmetovanjem

Snovalci in udeleženci posveta Prehod v ekološko prihodnost se začne s kmetovanjem, ki je potekal sredi oktobra, natančneje 20. oktobra 2022 v Državnem svetu RS v soorganizaciji PAN (Pasticide Action Network), se zavedajo, da gre za proces, ki se ga ne da izpeljali z danes na jutri. V nekaj letih, to je do leta 2030, pa zagotovo. A začeti je treba danes in tukaj, je prepričana tudi pobudnica tega posveta – agronominja, promotorka biodinamičnega kmetovanja, Maja Klemen Cokan. Zato ji dajemo besedo:

Ja, res sem bila pobudnica posveta. Že pred časom sem navezala stik z evropsko nevladno organizacijo Pesticides Action Network (PAN) Europa in to je bil vzrok za pobudo.

Vaša želja je bila prikazati, kako z manj pesticidi v prihodnost. Kmetovanje – ekološko in biodinamično – sta dokaz, da se to dá. Povedati tudi komunalcem, železničarjem, vsem tistim v prostoru, ki s pesticidi »popravljajo« stanje.

Drži – to je bil namen. Po eni strani smo želeli prikazati, da nismo samo kmetijci, kmetijski strokovnjaki tisti, ki forsiramo rabo pesticidov, da so tudi drugi sektorji, poleg tega pa, da smo bili zapeljani v konvencionalno kmetovanje in da imamo rešitve. Želeli smo tudi dopovedati, da pesticidi niso razgradljivi.

No, pred petdesetimi leti in več so bile v Sloveniji in širše v Jugoslaviji velike kampanje, da so ljudem dopovedovali, kako potrebno je uporabiti (sintetična) mineralna gnojila, zdaj pa gremo obratno pot – zakaj?

Ja, spomnim se teh prvih čudežno visokih pridelkov čez noč, ob uporabi kemično sintetičnih mineralnih gnojil, pesticidov in hibridnih semen koruze. Seveda zavoljo trenda po svetu in še v spominu pomanjkanja, ki je bilo med vojno in po njej. Hkrati se je že oblikoval sistem, ki je vedel, zakaj gre. Mi, kmetje, tega še nismo vedeli, kaj hitro pa smo take prakse opustili. Tega se zelo spomnim. Danes se srečujem s PAN Europe in zaznavam, da je bil ustanovljena leta 1982. Danes je to mreža več kot 600 nevladnih organizacij, institucij in posameznikov v več kot 60 državah po svetu. Prizadeva si odpraviti odvisnost od kemičnih pesticidov in podpirati varne trajnostne metode kmetovanja. PAN Europe se zavzema za bistveno zmanjšanje uporabe pesticidov, ker je to predpogoj za izboljšanje zdravja ljudi in narave.

Seveda si želimo produktivnost v kmetijstvu, ampak z resnično trajnostnimi sistemi kmetijske prireje in pridelave, v katerih so stroški nizki in okoljska škoda minimalna. Zato sem kot agronominja iskala tudi ustrezne prakse in prejela leta 2013 s certifikatom DEMETER za svetovanje. Zakaj? Ker je pomembna skrb za vodo, za kmeta, delavca na polju in v hlevu, za potrošnika – v sistemu pa neodvisnost od repromaterialov (razen goriva in elektrike), semen in lokalnih sort.

Dogaja se zavedanje, da je potrebno trende obrniti, ker kmetovanje ni klasična gospodarska dejavnost tako kot neka industrija, ki ni odvisna od vremena in letine. Posledice uporabe pesticidov in drugega kemično sintetičnega potrošnega materiala so vidne na slabšem zdravju ljudi, živali, rastlin in prsti. S pesticidi je obremenjena celo pitna voda. Kot agronominja vem, da je naša naloga »pometati pred lastnim pragom«.

Maja Klemen Cokan, posnetek zaslona.
Maja Klemen Cokan, posnetek zaslona.

Konvencionalno usmerjeni razlagajo ljudem, kako bo takšna prihodnost, ki jo razlaga vaša ne le kmetijska, ampak tudi širša javnost, pripeljala do lakote v svetu. Kako odgovarjate na te trditve?

Malo se nasmejim tej trditvi. Lakota je v mojih očeh prispodoba za narejeno psihično stanje, današnje obilje je že lakota. Pred časom sem o tem obilju že spregovorila – in o lakoti po kakovostnejši hrani. Zame je kakovostna hrana tista, ki je pridelana biodinamično ali vsaj ekološko, lahko samooskrbno, ampak po pameti. Sicer je hrana mašilo. Ker sem predstavnica kmetov in agronomov, skušam ustavljati stranpoti. Današnje obilje je velika past. Za vse stranpoti je rešitev stopiti korak nazaj, na križišče, kjer je bila odločitev napačna. Od tam naprej pa z zaletom na pot v tradicionalno, ekološko ali biodinamično kmetovanje. Posvet v Državnem svetu je imel tovrstni namen. Namen, da se politični in strokovni sektor zave, da lahko pripomore k trajnostni prihodnosti, vsaj z manj kemičnimi sredstvi na vseh področjih. Biodinamiki smo celo prepričani, da lahko kmetujemo brez kemično sintetičnih zdravil in gnojil.

Na tem posvetu ste zbrali različne govorce, ki se ukvarjajo s kmetovanjem, pa strokovnjake in znanstvenike. Kakšne so ugotovitve – v kakšnem stanju je Slovenija trenutno?

Ja, na trenutne razmere sta opozorila dva naša politika. Branko Tomažič je bil zelo jasen s trditvijo, da je samooskrba zelo nizka; z optimizmom pa je nastopil Cvetko Zupančič z ugotovitvijo, da bo posvet prinesel dobra sporočila. In oba sta imela prav.

Kot agronominja, obremenjena s to prihajajočo »lakoto« s tem, da ne moremo brez pesticidov, ne brez lahkotopnih mineralnih gnojil in hibridnih semen, sem na tem posvetu tudi dobila odličen odgovor, in sicer, da se z biodinamičnimi in ekološkimi praksami dosega primerljive pridelke in bolj kakovostne, brez oziroma z manj tveganja, da bi škodovali naravi (oranje je še eno takih tveganj), ter zadovoljne profesionalne kmečke družine. Tudi odgovor, da je veliko slovenskih znanstvenikov in strokovnjakov opremljenih s temi znanji, me je pozitivno presenetilo.

Na tem posvetu smo izvedeli, da četudi se v Sloveniji uporabi manj pesticidov na enoto pridelkov, je obremenjenost pitne vode primerljivo slaba pitni vodi na Nizozemskem in v drugih državah z intenzivno konvencionalno pridelavo, enako je s hišnim prahom – skoraj vsak vzorec iz držav članic EU beleži sledi pesticidov (analiza na najpogostejše aktivne snovi). Izvedeli smo, da je tudi slovensko okolje obremenjeno z glifosatom in da presnovki tega ostajajo celo v urinu in blatu ne le domačih živali, ki jih krmijo z gensko spremenjeno sojo in koruzo, temveč tudi v urinu dojenčkov, ki se posredno prehranjuje izključno z dojenjem.

To so podatki, ki nas čudijo – javno v našem prostoru zaznavamo drugačno gledanje – prepričujejo nas, da je pri nas vse v redu.

Na žalost je tako. Dokler ne dobimo podatkov in analiz na mizo. Te podatke sem prvič kot agronominja, kot mati, kot kmetica videla na posvetu. Obremenjenost vode iz pip, me je osupnila. Trdim, da so prav zato takšni dogodki potrebni, da nam odprejo oči in nam pokažejo rešitve. Na tem posvetu sta nam dva kmetovalca, eden ekološki in drugi biodinamični, povedala kako kmetujeta, kako raste njun gospodarski in socialni razvoj iz dneva v dan, kako se množijo kupci, ter kako se povečuje zdravje prsti. Torej gospodarski, naravni in socialni vidik, ki jih terjajo tudi dokumenti kot je strateški načrt (SN), skupna kmetijska politika (SKP ), s podskupinami v katerih se najde DŽ – dobrobit živali in drugi okoljski ukrepi, vključno s kmetovanjem na varovanih območjih (VVO, NATURA, …). In če to niso odgovori in rezultati, potem ne vem, kaj je še treba povedati slovenski kmetijski politiki in stroki, pa kmetovalcem, da je pot v ekološko prihodnost edina in nujna – čim prej.

To je vse res, ampak če ostaneva za hip še pri pridelovalcih – tudi vi, sami, ste kmetica, imate obilo teh izkušenj – poglejte, kmečki sektor je zelo tradicionalen, po drugi strani pa je njegov sistem rigiden. Če se nekdo odloči za živinorejo, ne more kar čez noč preiti na druge oblike kmetovanja. Na kakšne načine lahko to počne in kako izgleda ta prehod?

Poglejte – uredba EU komisije, ki prihaja na slovenska tla in terja zmanjšanje uporabe pesticidov za polovico do leta 2030 je zelo na mestu. V osmih letih se lahko naredi marsikaj, če je volja. S tem, ko ji bomo začeli slediti, se bomo šele zavedati zapeljanosti. Naše tradicionalno kmetijstvo ne potrebuje velikih sprememb, da bo sledilo tej uredbi. Težje bo za industrijske obrate, kjer vse računajo in prehod bo strošek. Strošek bo za vsako kmetijo, a bo upravičen in dolgoročen. Če pospešujemo konvencionalno kmetovanje, zahtev pomoči močnejšemu ni konca. Danes končno vemo, da bo ta uredba dopuščala vsa sredstva, ki so dovoljena v ekološki in biodinamični metodi, še naprej. Torej prednost. Rigidnost se bo počasi začela rahljati. Končno v pravo smer.

S to uredbo se bo začela krepiti mehanska obdelava prsti, tradicionalno kmetovanje, pridelovanje semen za lastne potrebe, spoštovanje in pridelovanje in uživanje sezonskega sadja in zelenjave, do izraza bo prišla pošteno pridelana in prirejena slovenska hrana, pridobivati bo začela tradicionalna kmetijska stroka in praksa, rigidnost se bo začela majati. Morda se prebudi celo pomen in prava praksa zadružništva.

Kmetijstvo si bo s to uredbo začelo končno utrjevati veljavo, ki si jo zasluži in ki jo potrebuje, si jo pa tudi želi.

Kar zadeva živinorejo bo tradicionalna prireja z drobnimi posegi – s pašo, z zmanjšano intenzivnostjo, z domačo in v EU pridelano krmo pridobila na kakovosti. Morda se končno udejanji manj je več, kar v civilnih iniciativah trdijo. Posestna struktura kmetijstva v Sloveniji potrebuje samo okoljsko politiko kmetovanja in s to uredbo upajmo, da končno to zazna.

Trajnostno kmetijstvo, Posvet PAN Europe, DS RS.
Posvet PAN Europe, DS RS.

Bo kmete prisilila?

Upam, da jih bo. Saj ni druge poti. Že posestna struktura slovenskih kmetij je hribovsko gorska, majhna, če jo primerjamo z nemško, holandsko, francosko. Tudi zgodovinske predpostavke so v Sloveniji svojstvene. V Sloveniji je zelo veliko kmetij v primerjavi s številom prebivalstva v primerjavi z drugimi državami EU. Na 2 milijona prebivalcev je kar 100 tisoč lastnikov kmetijskih zemljišč z zadostnim katastrskim dohodkom za članstvo v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, od tega je 60 tisoč aktivnih kmetij. To je odličen podatek. Se tega sploh zavedamo? In naša naloga je, da to strukturo obdržimo za naslednje generacije.

Kmet mora preživeti – to je osnova – s tistim, kar ustvari. Mora plačevati vse davke, vso, vedno dražjo energijo. Zanima me še perspektiva manjših kmetov, slovenska posest je razdrobljena. To je naša bolečina, rak rana, ni nujno, da so najmlajši …

Naj vas prekinem – to je naša danost in prednost in ne rak rana. To je slovenska raznolikost in pestrost in posebnost. Rak pa vemo, da je avtoimunska bolezen, ki si jo človek, kmetija, narod kuje sam s poniževanjem – nerganjem, slabo politiko, stroko, ki forsira samo večje kmetije, razpisi, ki pomagajo samo močnejšim gospodarstvom, … Obstoječe kmetijstvo je lepo, dobro, reproduktivno, živo in zdravo. Čuvajmo ga!! To so naše kmetije, ki potrebujejo odlično samopodobo, učinkovito organizacijo pridelovanja in odkupa, z ekološko biodinamično metodo dela.

Kakorkoli – res gre zato, da izhajamo iz tega. Na kakšen način naj se torej majhni kmetje, ki začenjajo na novo, lotijo kmetovanja, in kako naj delajo, kaj naj počnejo?

Predlagam slediti dobrim praksam kot je Temnik-Majnika, Vrhivšek, Ileršič, Golob, Perdih, Kasaš, Kvasnik, … Slediti lokalnim iniciativam in drugim prostovoljnim dogodkom in dejavnostim v tržnem smislu, čuvati obstoječe živilsko predelovalne obrate in povečati dobavo surovin s kmetij. Širiti znanja in veščine z odkrivanjem skrivnosti narave, tradicionalnost, čebelarsko dejavnost, permakulturno turistično kmetijsko dejavnost, gostinsko uspešnost na temeljih povezovanja in pomena primarne kmetijske dejavnosti. Trdim, da je dr. Rudolf Steiner leta 1925 zapustil vse, kar potrebujemo (waldorfsko pedagogiko, antropozofsko medicino, biodinamično kmetovanje in lepe umetnosti), če le bi zmogli vsaj malo tega razumeti in živeti.

Da dopolnim vprašanje – vi torej trdite, da je dovolj, da se nekdo loti kmetovanja – motika in vrečka semen stare mame?

Kot prispodoba, popolnoma res. Motika, kot prispodoba kmetijskemu stroju za mehansko obdelavo, s traktorskim, konjskim ali človeškim pogonom, seme, kot izročilo prednikov v več pomenih (seme, znanje, izkušnje, …).

Na posvetu v Državnem svetu sta nam dva kmetovalca predstavila svoje kmetovanje. Priporočam ogled posnetka. Kaj še zmore star ferguson, če je prst zdrava in nezbita, ter seme ekološko, tradicionalno, reproduktivno.

No, te stare vrečke semen babic so redke, to je težava, na katero sem hotela opozoriti – na izgubo domačih semen. Ženske so si včasih izmenjevale semena in plodove, zato da so v novi letini lahko seme posejale, zdaj pa je tega zelo, zelo malo.

Samooskrbo s semeni smo zadnja leta uspeli vsaj verbalno oživeti, zdaj je naša naloga, da jo tudi dejansko. Včasih je delovalo, preživelo generacije. Naša država je uspela prevzeti zadnjo dragocenost Semenarno Ljubljana in jo dati v upravljanje Kmetijskemu inštitutu Slovenije. Imamo ekološko semenarsko hišo Amarant in nekaj iniciativ, samo še odgovorno povezovanje in delo nas čakata.

Kakšna so sporočila, zaključki tega posveta – ali so konvencionalni kmetje res težava in ekološki rešitev in kako naj človek ne posega v naravo in z njo sodeluje?

Konvencionalni kmetje so problem in ekološki rešitev na dolgi rok. Na posvetu je trdilni stavek izrekel Zvone Černelič nekako takole, da je pomembno, da kmetije še so, njihovo prestrukturiranje pa je prava pot.

Človek ne sme posegati v naravo, ampak mora z njo sodelovati. Sodelujemo pa z naravo tako, da upoštevamo njene ritme. Da uporabljamo reproduktivna semena in naravne pomočnike, ki pozdravijo razmere, ki so nezdrave. Da se iz narave učimo sodelovanja, da nam je gozd lahko primer dobre prakse, kjer rastlinje raste samo po sebi in se obnavlja. Da nam je danes že bolezen ali nerepoduktivnost sporočilo, da je nekaj hudo narobe.

Sodelovati z naravo je nekaj najlepšega: najprej jo opazuješ, potem čisto majčkeno preoblikuješ po svoje, potem pa samo občuduješ rezultate svojega dela in odstranjuješ, kar je odveč.

To je osnova za nadaljevanje.

Torej nisva črnogledi. Poti rešitve so za vse, ki so pripravljeni razmišljati vsak dan znova, zanje je rešitev na dlani.

Se strinjam.

Vabimo vas tudi k ogledu posnetka pogovora z Majo Klemen Cokan, ki ga je vodila Boža Herek na tej povezavi.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice