Tepežnica – skoraj že pozabljen običaj
28. decembra je dan nedolžnih otrok. S tem praznikom Cerkev že od 5. stoletja naprej obhaja spomin na betlehemske otroke, ki jih je dal pomoriti Herod, da bi bil med njimi zagotovo tudi Jezus, ki so ga modri z Vzhoda imenovali novorojeni judovski kralj.
Ko je Herod slišal o novorojenem judovskem kralju se je zbal za svoj prestol, zato je sklical velike duhovnike in pismouke, da bi izvedel, kje je bil rojen ta judovski kralj. Izvedel je, da se bo Jezus rodil v Betlehemu v Judeji, zato je dal v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti ali manj. A med njimi ni bilo Jezusa, saj ga je Jožef, po božjem navodilu, z materjo Marijo odpeljal v Egipt.
Dan nedolžnih otrok imenujemo tudi tepežnica ali tepežni dan. Gre za pogansko šego, ki jo je Cerkev želela pokristjaniti. V poganskih časih je šlo za prenašanje življenjske moči z drevesa na človeka v povezavi z vero v moč lesa. Tepežkanje je tako starejšim pomenilo obljubo trdnega zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, celo drevesa so ošvrknili, da bi naslednje let dobro rodila, in živali, da bi lepo pridobivale na teži.
Na Gorenjskem se je ohranilo ime pametiva, na Štajerskem pametva, na Koroškem šapavica, v nekaterih krajih običaj imenujejo otepovci. Nekoč so se tega dneva najbolj veselili prav otroci, ki so lahko na ta dan tepežkali odrasle in so za to prejeli darilo.
Niko Kuret je v knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je tepežnica čas, ko oblast prevzamejo otroci in se vsaj enkrat na leto maščujejo odraslim za prejete udarce. Kuret je zapisal tudi, da na ta dan šibe niso vzeli v roke le otroci, temveč tudi odrasli fantje in možje. V tem primeru je šiba padala po ta zadnjih deklet in mladih žena, menda celo krepko – v imenu rodovitnosti.
Za tepežni dan je bilo treba zgodaj vstati
Otroci so bili na ta dan pokonci navsezgodaj, saj je tepežkanje veljalo samo do 9. ure zjutraj. Vzeli so šibo in najprej sta jih po riti dobila oče in mama, nato so se odpravili po vasi, od hiše do hiše. Pri vsaki hiši so dobili tudi skromna darila: jabolka, suhe hruške, pest orehov, kos potice ali kruha, klobaso, kasneje pa tudi kaj drobiža. Če kdo tepežkarjem ni odprl vrat, ga je celo leto čakala nesreča.
O stari veri v moč tepežkanja pričajo tudi pesmi tepežnice, ki so jih med obiskovanjem hiš peli otroci. Ena izmed teh se glasi: »Rešte se, rešte se, zdravi veseli, dolgi, debeli, da bi dosegli sivo brado in dočakali leto mlado!«
Na Koroškem so otroci peli: »Veseli kakor ptičice v gozdu, zdravi kakor ribice v vodi, močni kakor medvedi v gori. Da bi imeli toliko otročičev, kolikor ima ta vejica vršičev. Šip, šap, dober čas, kar je na tej vejici iglic, kaj more bit potic!«
V Poljanski dolini ob Kolpi so peli: »Šip šap, šip šap, šip šap. Da bi bili zdravi veseli. Dolgo živeli. Nebesa služili. Potico delili. Šip šap, šip šap, šip šap«.
Pomembna je bila tudi izbira šibe. Ta je bila lahko zimzelena ali šiba iz drevja, ki spomladi ozeleni, najpogosteje leskova, brezova, vrbova, smrekova ali brinjeva. Na Štajerskem so ponekod uporabili krdebač, ki je bila spleten iz osmih vrbovih šib.
Ponekod na podeželju se je običaj se obdržal. Predvsem tem, kjer so se stari starši potrudili in ga prenesli na svoje vnuke.
Powered by Contextual Related Posts
