Pa bo pomlad prišla
Za naslov tokratne kolumne sem si izposodil pesem s taistim naslovom velikega slovenskega pesnika Ivana Minattija, ki sem ga imel čast pred dolgimi leti gostiti na literarnem večeru v zagorski knjižnici. Neprecenljivo.
Pomlad je res prišla, vsako leto pride. Tista resnična enkrat prej, drugič pozneje. Zdi se, da zadnja leta vse hitreje, čeravno nas potem kdaj, ko že vse zacveti, ko na naših vrtovih požene vse tisto, kar smo posejali, pogosto preseneti zmrzal. Ledeni možje se še ne dajo. Čisto vseeno jim je, če mi hitimo. A pomladi je več. Poznamo tudi tisto pomlad, ko smo s pomladjo v srcu ubranili tisto, za kar smo se tako večinsko odločili na referendumu. Zdelo se je, da smo zimo za vedno pregnali. Ne tisto, ki nam podari sneg, ampak politično. Ampak samo zdelo se nam je. V resnici je še globoko tu.
Le kdo bi si namreč mislil, da bomo na muzej slovenske osamosvojitve čakali tri desetletja. Pa da bodo moji veterani (vodstvo) najbolj proti muzeju in najbolj za, da se ukine. Tega kot veteran vojne za Slovenijo nisem nikoli razumem. Še manj, ko ga je oblast, ujeta v zimsko ideologijo, zaprla, ukinila ali pripojila. Kakorkoli že, ni ga več. Med ljudstvo so vrgli še eno kost, okrog katere se zdaj prepiramo in še bolj razdvajamo. Muzej pa bi nas lahko spominjal in opominjal na pomlad, na pomlad narodov, katere del smo bili takrat, in na to, da pomlad vedno pride. Ampak ne, tega ne rabimo, so rekli tisti, ki so govorili, da prinašajo ples in smeh. Plesa ni več, smeh pa je tudi vse bolj grenak. Njihov in naš. Če so se želeli koga znebiti, ne vem zakaj je bilo treba ukiniti tisto, kar je komaj začelo živeti.
Pomladno se prebujajo tudi vsi tisti, ki jim je mar za našo vodo. No ne vsi, tisti okrog Nike Kovač zdaj pravijo, da ni strokovnjakinja za vode. A »bejžte« no? Mar mislite, da smo pozabili na vaša prizadevanja okrog referenduma o vodah, ko se je zdelo, da ste ravno vi največja strokovnjakinja? Ampak, zdaj očitno niste več na ulici, zdaj ste del oblasti, z oblastjo pa je treba biti previden, tako kot mi pri pisanju, da ne bomo morebiti sovražni.
Če bi leta nazaj prisluhnili padlemu predsedniškemu kandidatu dr. Anžetu Logarju, danes ne bi govorili o gradnji kanala, ki mu aktivist Aleš Primc reče »drekovod«, ampak on očitno ni bil pravi, da bi mu prisluhnili. Šerif največjega mesta je gluh. On gre svojo pot, plesalci z vse bolj grenkimi nasmehi pa z njim. Vmes pa se mu kdaj še opravičijo, ko zmotijo njegov ritem. Ampak, vseh ne moreš pretentati. Očitno je pomlad še živa. Ljubljana in druga mesta se polnijo. Enkrat se zberejo upokojenci, kar nekatere, ki se imajo za plesalce, zelo moti, drugič kmetje, ki jih z neumno in neživljenjsko zakonodajo vse bolj stiskajo v kot in kmalu ne bodo smeli več delati tistega, kar najbolj znajo, kmetovati, tretjič gasilci, na katere se oblast spomni le, ko brez njih ne gre, potem pa na vse obljube pozabi. Tisti v plačni skupini J pa se zdi, da so ostali globoko zamrznjeni. Nanje se ne spomni nihče. Pa bi bilo dobro, da bi se nanje spomnili že včeraj, ne šele leta 2025, kar zdaj slišimo. Vmes pa se zdi, da so Luka Mesec in njegova Levica še vedno na luni, mi v naših koncih bi rekli, da so za luno. Ker od njih ni nič. Nič od borbe za prekarne delavce, nič od obljubljenih stanovanj, v domovih za starejše je še vedno isto, le z dvigi (le) minimalnih plač so povzročili še večjo zmedo in nezadovoljstvo. Čas bi že bil, da bi sestopili z lune in iz varnega zavetja opozicije, kjer še vedno mislijo, da so. Ampak zdaj niso več v opoziciji. So del sončnega kralja, ki vse ve in vse zna.
Zdaj imamo oblast, ki težave naslavlja (le kje so našli to besedo?) in piše nove in nove časovnice, kdaj bo katera od napovedanih reform zaživela. Pa se nič ne izide. Upali smo, da bo nova oblast težave reševala, ne le naslavljala. Morebiti bi bilo res bolje, da bi manj plesali in se manj smejali. Zagotovo bi bilo za vse nas koristnejše, če bi tudi kaj znali. Ne vem, a meni se vse bolj zdi, da ne znajo veliko. Razen manipulirati, naslavljati pa nastavljati svoje kadre povsod in kamor se da, govoriti o reformah, o katerih nimajo pojma, in še naprej za vse, kar jim ne uspe, s prstom kazati na druge.
Skoraj leto dni je, ko je menda pomlad pregnala zimo in mračne sile, kot so rekli. Spremenilo pa se ni nič. Od obljub se ne da živeti. V zdravstvu je kaos, kar lahko denimo vprašate vse tiste, ki so še vedno brez osebnega zdravnika, pa mnoge ženske brez ginekologa, s plačno reformo je drug kaos, obljubljenih stanovanj ni, od obljub sodnikom in tožilcem tudi ni nič, pri pokojninski reformi se jim še sanja ne, kaj bi bilo potrebno storiti, obdavčili bi nas do amena, še tisto, kar smo sami ustvarili na način, da smo si trgali od ust, preganjali pa bi sovražni govor, nas poučevali, kaj lahko in kaj ne smemo jesti in nam predavali o morali, ki se konča na njihovem pragu.
Upokojenci, kmetje, gasilci, pa še mnogi resda nimajo sogovornika v vladi in parlamentu, ki bi jim prisluhnil, a to še ne pomeni, da čez tri leta ne bo drugače. Le za marsikaj bo že prepozno. A nič ne de, če kdaj pomlad spet pride malo bolj pozno. Samo da pride.
Powered by Contextual Related Posts
