Proračun ni županov, je od vseh občanov
Ivančna Gorica, Trbovlje, Hrastnik, Litija, Zagorje ob Savi in Trbovlje so občine, kjer sem dolga leta spremljal seje tamkajšnjih občinskih svetov. Dolgočasne za novince v novinarskih vrstah, ki nimajo novinarske kilometrine. Včasih sem koga, ki je bil poln idealov, kako je novinarsko delo zanimivo, poslal spremljat katero od sej občinskega sveta in mu povedal, da naj poročilo za našo informativno oddajo strne na tri ali štiri minute. To je bilo v času, ko sem bil še odgovorni urednik na lokalni televiziji ETV in smo redno spremljali delovanje občinskih svetov. Nekateri so imeli s tem precej težav, zgodilo se je tudi, da se je kdo že na prvi zaupani nalogi poslovil od želja, da bi se ukvarjal z novinarskim delom. Strniti štiri in več urno razpravo v nekaj kratkih minut, po možnosti z izjavo ali dvema, ni mačji kašelj. Sploh v občinah, kjer župan ni imel lagodne večine in so debate pestre in je tudi po seji polno jeze. Tako je bilo pogosto v Trbovljah, Hrastniku in v Litiji. V Zagorju, kjer ima že vse od kar pomnim, zagorski župan Matjaž Švagan s svojo listo Zagorje gre naprej, poprej pa z LDS, tudi dvotretjinsko večino, je bolj dolgočasno. V takih občinah gre vse kot po maslu. Še tiste redke glasove, ki ne trobijo v isti rog, kmalu utišajo ali pa jim vzamejo vso voljo, da bi sploh še kaj predlagali. Verjemite, da ni prijetno, ko še tako dober predlog zavrnejo. Po načelu, če ni naš predlog, je slab.
Po dolgih petih letih premora sem se udeležil junijske seje občinskega sveta Zagorje, kjer se ni nič spremenilo, še vedno vse poteka kot po maslu. Tako kot pred petimi leti. Le s to razliko, da sta bila takrat v opoziciji aktivna največ dva svetnika, zdaj pa jih je pet, vsi prihajajo iz Slovenske ljudske stranke (SLS). Vsi z dosledno pripravljenimi predlogi, vprašanji in pobudami. A kaj, ko županova ekipa melje in sprejme le tisto, kar predlaga župan. Čeravno ne bi bilo napak, da bi kdaj prisluhnili tudi predlogom omejenih. Žal po navadi ali v večini primerov ne, če se le da, jim župan sam ali kdo iz njegove ekipe celo kaj očita, ali pa išče ne vem kakšne zarote. Zagorskega župana, ki pravi, da nima svojega računa na socialnih omrežjih (očitno ima dobre obveščevalce), celo to moti, da svetniki SLS niso aktivni le pri delu občinskega sveta, ampak redno svoje volivce in občane obveščajo tudi prek socialnih omrežij. Drugega jim pravzaprav ne preostane. V medije tako in tako težko pridejo, ker je pri nas v Sloveniji pač tako, da ima županova ekipa zakupljen svoj medijski prostor v lokalnih medijih. Ti pa pazijo, da se glas opozicije ne sliši prav pogosto. Kar se mene tiče, je to slaba praksa – nedemokratična praksa. Če se že lokalni in drugi mediji financirajo deloma tudi prek občinskih proračunov, potem bi bilo prav, da se sorazmerni delež od prejetega denarja nameni tudi za poročanje o opoziciji. Torej, da se enkrat na intervju povabi župana, drugič koga iz opozicije, ali pa kar oba skupaj. Nenazadnje občinski proračun, beri denar, ni od župana, njegove ekipe, ampak je od vseh. Ali po domače, je naš, ker ga tako kot on (župan), tudi drugi občani in državljani Slovenije polnimo.
Marsikje se seje občinskih svetov tudi snemajo, ampak video posnetki ne dosegajo ravno visoke gledanost. Tako da je na prvi pogled vse zelo demokratično, pa ni. Le zdi se tako. Spomnim se, da je imela županova ekipa tudi v Ivančni Gorici pogosto lagodno večino, a tako prejšnji župan Jernej Lampret kot zdajšnji Dušan Strnad, oba iz SDS, sta vsaj v letih, ko sem spremljal tamkajšnje seje občinskega sveta, poskrbela, da se je slišal tudi glas opozicije. Predvsem Strnad je opozicijskim svetnikom pogosto prisluhnil in marsikdaj podprl tudi kakšen njihov predlog. Mene je navduševalo tudi to, da so pogosto seje, uro prej, pričeli v kakšnem lokalnem podjetju, enkrat pri Akrapoviču, drugič v Livarni, v lokalnih športnih klubih, kulturnih društvih, kje na gradbiščih in se tako iz prve roke seznanili s problematiko. Tako v podjetjih, kot v društvih in na gradbiščih. Marsikaj so potem na sejah hitreje in uspešneje rešili. Ne vem več, če je še tako, ampak v času, ko sem spremljal tamkajšnje seje občinskih svetov, je tako bilo in vsaj meni se je to zdelo koristno. Nenazadnje občinski svetniki marsikaj sprejemajo, tudi občinski prostorski načrt, umeščajo obrtne cone, sprejemajo proračunska sredstva za delovanje društev in podobno.
Kdo ve, morebiti potem kakšne kolesarske steze ne bodo pol dražje od predvidenega, morebiti bo zato kje kakšna lokalna cesta prej sanirana in bo bolj poskrbljeno za varnost pešcev, morebiti bodo obrtne cone prej služile svojemu namenu … Prvi pogoj je, da bodo znali župani prisluhniti vsem svetnikom, ne le tistim iz svoje politične skupine in organizirati tudi kakšno srečanje svetnikov s podjetniki, društvi, ali pa pred kakšno sejo organizirati ogled kakšnega nevarnega odseka ceste, kot je lokalna cesta v Pečarjevi ulici v Zagorju. Tamkaj živeči krajani bi lahko županu, njegovi ekipi in svetnikom marsikaj koristnega povedali. Pa še kje drugje po Sloveniji.